Verjetno ste ga že videli ob hitri cesti iz Kopra proti Izoli, kako na bencinski postaji Petrol tolče po svojih oranžnih bobnih. Morda pa ste ga srečali na kolesu ali celo na čolnu, kjer je zraven obvezno zvočnik, iz katerega odmeva glasba. Stari rock in blues. To je Ajk Širca iz Izole. Tudi na intervju se je pripeljal v svojem stilu. V avtu je imel namreč na zadnjem sedežu pripet velik zvočnik, šipe pa spuščene, da se je njegova playlista razlegala vse naokoli.
Na sončen dan sva se usedla v bar, jaz sem naročila kavo, on pa pivo. Baje sem imela srečo, da se mi je takoj javil na telefon, ko sem ga nekaj dni pred tem poklicala, da bi se zmenila za intervju, saj se včasih po cel dan ne javlja niti ženi. Prva stvar, ki mi jo je povedal, je bila, da je prejšnji dan ravno dobil odpoved v podjetju Hidria, kjer so ga označili za tehnološki višek. »Te ni nič strah?« sem ga vprašala. »Nič ne de, se bodo odprla nova vrata. Bom že kaj našel. V to je treba verjeti. Pozitiva, pozitiva! Negativo pa puhat stran od sebe.« Ob teh besedah je deloval miren in verjela sem, da se bo res hitro znašel.
A približno dvajset let nazaj še ni imel takšne mentalitete. Na pot mu je prišlo veliko situacij, s katerimi se je moral soočiti. Recimo, ko so ga organom pregona prijavili zaradi bobnanja na prostem po že desetih minutah igranja. »Lahko se greš njihovo igro in si zaključil, ali pa greš kdaj tudi z glavo skozi zid in se ne pustiš,« se ne da Ajk in doda, da so mu ravno takšne situacije v življenju pomagale, da je prišel do sedanjega mišljenja.
Bobnanje na prostem ga je zanimalo že od nekdaj, do dejanske izvedbe tega pa je prišel po vrsti razočaranj. Hotel je igrati blues s »starimi mački«, a so mu rekli, da je premlad. Ko je isto željo izrazil prijateljem, pa so rekli, da je to glasba za stare. Bobne je hotel kar prodati, a ga je zaustavila žena in mu zabičala, da mu bo še žal. Z njo se je strinjal in se pognal ven. »Moje največje razodetje je, da sem začel igrati zunaj, na odprtem.« Bobnal je že na gmajnah, terasah, livadah, travnikih. Ob tem so ga napadali sršeni, čebele, ose, obadi. Ker pa takšen teren ni raven in mu je kakšna činela visela postrani, se je odločil, da bo igral ob cesti.
Policaji in žuželke pa niso bili edina težava, s katero se je spopadal Ajk. Povedal mi je zgodbo o tem, kako je z družbo ob glasni glasbi užival na plaži Bele skale, nakar je do njegove žene stopila ženska iz Ljubljane in vprašala, kateri dan v tednu ne bodo prišli na obalo. Žena je odvrnila: »Do oktobra smo vsak dan tukaj.« Šokirana Ljubljančanka je takoj poklicala policijo ter naredila prijavo in tako je Ajk postal edini Izolan, ki je plačal kazen za kaljenje javnega reda in miru, saj je ženska uveljavila pravico do popoldanskega počitka.
Bobnanje na prostem in vrtenje glasbe po zvočnikih pa mu velikokrat prinese tudi pozitivne odzive. »Ljudje so navdušeni nad mojim izborom glasbe. Veliko ljudi pride do mene, me objame in pove, da sem jim polepšal dan.« Če bi mu kdo glede tega težil, tega ne bi počel, pravi. »Oživljam nekaj, kar so ljudje že pozabili in jih spominjam na glasbo, ki je drugače ne morejo več slišati.« Njegova najljubša pesem je Child in time skupine Deep Purple. »To je nekaj najboljšega, kar se je naredilo na tej Zemlji. Poslušal sem ga že več tisočkrat in še mi ni dovolj.«
Ljubezen do glasbe, posebej kulturo rocka in bluesa, sta mu predala starša. Oče mu je pri treh letih kupil bobne in ga nato peljal v nekdanjo izolsko pivnico, kjer je prvič zaigral in tudi izpraznil lokal. Ob koncu osnovne šole je spoznal prijatelja Brenkota, ki mu je pokazal par trikov na bobnih, nato pa je svoje veščine pilil na škatlah od pralnih praškov, s palicami, narejenimi iz lesenega obešalnika. To obdobje je trajalo približno tri leta, nakar mu je mati kupila prave bobne, saj je videla, da to ni le muha enodnevnica. Njegov življenjski cilj pa je bil, da si kupi bobne Ludwig, kar je tudi dosegel. Sedaj je lastnik dvojnih – lesenih in oranžnih plastičnih, s katerimi igra ob cesti.
Bil je tudi član nekaj bendov. Z igralcem Gojmirjem Lešnjakom – Gojcem je igral v bendu D Hamr’s & Gojc, s katerim so naredili projekt Domovina, ljubezen moja, kjer so združevali rock glasbo in gledališče. Sicer pa sedaj ne išče benda in pravi, da ga ima kar sam s sabo. To ga spravlja v dobro voljo in vedno si zna ustvariti pravo vzdušje. »Moj življenjski moto je, imej se dobro, uživaj življenje.«
Marsikdo pa ne pozna Ajkove druge plati – okoljevarstva. Pobira namreč plastiko, tako na kopnem kot na morju. »To počnem že nekaj let, od korone dalje, ko smo se družili v izolskih trtah. Tam je nastalo veliko smetišče, kar me je zmotilo, saj imam tudi dva psa, ki ju tja vozim na sprehode. Zdaj pobiram plastiko vsak dan.« Prav tako si želi, da bi se ljudje zavedeli, da je metanje cigaretnih ogorkov na tla nesprejemljivo. »Oni mislijo, da čik kar izgine, a to ni res. Tudi moj sin, ki kadi, ni v življenju odvrgel enega čika na tla in na to opozarja tudi prijatelje. Zdaj, ko sem izgubil službo, bi se lahko morda usmeril v okoljevarstvo. Da zamenjam pisarno za vedro nebo.«
Ob poslušanju njegovih zgodb in opazovanju njegovega razmišljanja sem bila najbolj navdušena nad tem, da se res ne obremenjuje glede tega, kaj si ljudje mislijo o njemu. Povedal mi je, da je to močna in zelo pomembna odločitev, ki jo lahko človek sprejme sam pri sebi. »Jaz vem, da sem dober človek in vedno delam v dobro drugega. Če sem kdaj naredil kaj narobe, je bilo nenamerno. S svojim načinom življenja si ne želim prizadeti nikogar.«
Spila sva pijači in se po dobri uri pogovora in sedenja pod soncem poslovila. Ura je bila nekaj čez eno. »A greva? Bi rad šel bobnat.«
Ana Zupan
Poznate tudi vi kakšno lokalno legendo? Pišite nam na info@megafon.si.
