Kolumna: Več soodločanja ljudi, manj nezadovoljstva

Aprila so na Brdu pri Kranju številni župani, ministri in predsednica države obeležili 30-letnico reforme lokalne samouprave in sprejetja temeljne zakonodaje s tega področja. Govorniki so bili, praznovanju primerno, zadovoljni z doseženim in so izpostavili, da je sodobna lokalna samouprava eden izmed vidnejših dosežkov Slovenije po osamosvojitvi. A če se kot državljani ali občani vprašamo, ali smo dovolj vključeni v odločanje oblasti, če z njo bolj sodelujemo – kar je bistvo lokalne samouprave – pa verjetno s stanjem nismo zadovoljni. Pravzaprav se zdi, da se od tega, da bi imeli ljudje kakšno moč, oddaljujemo. Največkrat sta vključenost in soodločanje zgolj navidezna, politične stranke na oblasti pa krojijo naš vsakdan in prihodnost na državni in lokalni ravni.

Koprska občina je nazoren primer povedanega. Medtem ko je šla po reformi večina občin na pot razdelitve v več občin – Primorska jih je imela prej 10,  po reformi 23 – je Koper hotel ostati enovita občina. Občani so to večkrat povedali na referendumih, zborih občanov, dvakrat so ostali brez rednih lokalnih volitev, a ni zaleglo. Politika je bila za drobljenje. Prva ustavna pobuda za oceno ustavnosti koprske občine je bila dana prav pred 30 leti, sledile so še tri in ustavno sodišče je leta 1998 presodilo, da MOK ni v skladu z ustavno zasnovo mestne občine in tudi občine nasploh, saj je prevelika po teritorialnem obsegu, številu naselij in prebivalcev. Državni zbor bi moral poskrbeti za uresničitev odločbe, a ta vse do danes ostaja ena od neizpolnjenih.

Skoraj deset let je potem vladalo zatišje, a ko je župan Boris Popovič začel izrabljati slabosti ureditve lokalne samouprave, ki je postajala svoje nasprotje – ne soupravljanje in vključenost, ampak centralizem in avtoritarnost – se je zgodil upor Ankarana. Ustavno sodišče je leta 2011 nato sàmo ustanovilo občino. 

Veliko različnih strokovnjakov je v tem obdobju proučevalo koprsko občino in zavzemalo diametralno nasprotna stališča o njeni (ne)ustavnosti ter na našem primeru opozarjalo, kako bi bilo treba ureditev izboljšati, uresničiti evropska načela lokalne samouprave in domače, lepo napisane strategije. Do danes politiki ni uspelo ustanoviti v ustavo zapisanih pokrajin oziroma regij. Namesto da bi se v malih občinah okrepilo soodločanje, so razdrobljene, brez povezanosti v regije, postale ujetnice centralizma, največkrat šibke do vsakokratne politične oblasti v državi, saj se težko postavijo za interese občanov, če podležejo državnim interesom. Po drugi strani je država občinam prepustila urejanje statusa ožjih delov občine, ki lahko so ali pa jih ni, pa čeprav so v koprskem primeru nekatere krajevne skupnosti večje od več deset občin v Sloveniji. Tako se spet pojavi centralizem na nižjem nivoju, ko župan s sodelavci vodi formalno predstavniško demokracijo, prave besede pri odločanju pa krajevne skupnosti in občani nimajo. 

Ampak MOK ostaja najbolj posebna in kompleksna skupnost v državi, teritorialno razvejana, heterogena: na več kot 300 km² živi več kot 53.000 prebivalcev, le okoli 5.000 v mestu Koper. Skupaj s primestjem na desetih odstotkih površine živi skoraj polovica, na ostalih 280 km² pa 27.000 ljudi. Na urbanem območju je poseljenost zelo visoka, v 17 zalednih ali podeželskih krajevnih skupnostih, ki so od Kopra oddaljene tudi 20 in več kilometrov, nizka. Razvoj je tekel z različno hitrostjo in razlike med zaledjem in urbanim delom so velike. Zato je pri vodenju potreben pravi občutek, občutljivost in posebna pozornost. Ali, kot je ob slovesnosti dejala predsednica Nataša Pirc Musar: »Občine večinoma zelo učinkovito in uspešno rešujejo konkretne izzive občanov in s tem potrjujejo, da je vodenje skupnosti najbolj uspešno, če odločitve sprejemajo oblasti, ki so bližje ljudem.«

V koprski občini je sicer stanje boljše, kot je bilo. Vodstvo občine vodi več dialoga z občani, več je pogovarjanja, delavnic o določenih temah, predsedniki svetov krajevnih skupnosti niso v občinsko stavbo povabljeni samo enkrat letno na formalno srečanje z županom in fotografiranje, ampak jih vabijo tudi na različne predstavitve in forume, na razprave o proračunu, v odbor za pripravo prometne strategije … A ko se ozremo za rezultati teh aktivnosti, ko ugotavljamo, kje je bila uveljavljena volja ljudi, so rezultati bolj pičli. Zborov krajanov v 22 krajevnih skupnostih, kjer bi se vodstvo občine neposredno srečevalo in pogovarjalo s krajani ter prisluhnilo njihovim željam in problemom, že šest let skoraj ni.

Poglejmo proces sprejemanja najpomembnejšega prostorskega dokumenta OPN (Občinskega prostorskega načrta), v katerem od leta 2007 do 2022 ni bilo primerne vključenosti občanov. Ob javni predstavitvi je izbruhnil revolt, ustanavljale so se civilne iniciative, ki so dosegle podaljšanje in vse aktivnosti v naslednjih dveh letih, za kolikor je bilo odloženo odločanje o sprejemu OPN na občinskem svetu. Zdaj se odvija javna predstavitev dopolnjenega osnutka. Najbolj angažirani občani smo dali pobudo za posebno predstavitev, na kateri bi dobili jasna pojasnila, kako se naše strateške in individualne pripombe ter rezultati doseženih prostorskih delavnic odražajo na dopolnjenem osnutku OPN. Predlagali smo, da se dokument predstavi zborom krajevnih skupnosti ter da se vsem občanom omogoči enakopravno predstavitev in obravnavo. Predlagali smo tudi jasno, razumljivo predstavitev v glasilu MOK.

Z Verdijeve je prišla zavrnitev. Zavedanja in občutljivosti, kaj je koprska občina in kako potrebno je v njej razvijati lokalno samoupravo v njeni dejanski vsebini, žal še vedno ni dovolj. Pa bi jo še kako potrebovali.

P.S.: Samorazkritje

Urednica me je opozorila, naj zapišem, da sem aktivna v Civilni iniciativi Škofije. Aktivna in angažirana sem še v drugih civilnih iniciativah, o stvareh si poskušam ustvarjati mnenja in jih izražam, tudi na protestih, udeležujem se volitev, referendumov. Menim, da je aktivno državljanstvo danes nujnost, da je potrebna opolnomočenost ljudi, da lahko sprejemamo odločitve o svojem življenju in delovanju družbe. Da lahko nadziramo oblast ali pa ji pomagamo.

Barbara Verdnik

Mnenja kolumnistke so njena lastna in se ne ujemajo nujno z mnenjem uredništva Megafon.

Back to top button