Koprska tržnica je ob sobotah živahna, med bogatimi stojnicami se sukajo prodajalci in kupci, pogovori tečejo v vse smeri, srečujejo se znanci in prijatelji. Ko čakajo, da jim očistijo ribe, mnogi zavijejo na kavo ali drugo pijačo. Skratka, pristno in prijetno vzdušje. A kakšno soboto se razpoloženje spremeni. Ponudniki so manj sproščeni, zelenjavo in sadje imajo ves čas pod nadzorom, pokušin sira, kruha, mesnin skoraj ni. To drugačnost vsi razlagajo podobno: prišli so gostje s križark, ki z rokami segajo povsod, otipavajo pridelke in si privoščijo tudi kakšen razstavljen sadež.
V prodajalnici oblačil, kjer dnevno delo običajno opravlja zgolj ena oseba, sta zadnjič nad vstopajočimi pomagala bdeti študenta. Res se ob takih dnevih proda več, a v kakšnem stanju so stojala, garderobe in izdelki, ko se zaprejo vrata, je povsem druga zgodba.
Ponudniki lokalnih dobrot v trgovinicah goste s križark pričakujejo s kancem nelagodja. Bodo hoteli samo degustirati ali bodo tudi kaj kupili? Bodo ob koncu dneva vsi drobni izdelki na mestu ali »bodo vzeli pot pod noge« skupaj z obiskovalci?
Turizem potniških križark ima mnogo obrazov. V Kopru se je začela sezona, ki bo pripeljala 75 ladij in na njih 125.000 potnikov. Po letu 2005, ko je potniški terminal v Luki začel z delom, napovedujejo namesto šotora gradnjo novega objekta, občinsko vodstvo pa poudarja, da so potniške ladje pomemben turistični produkt, ki bo v pripravljajoči se strategiji turizma občine imel pomembno vlogo posebnega pomena. Pa ima množični in cenen ladijski turizem res toliko dodane vrednosti, toliko več plusov kot minusov, da občinska oblast že leta stavi nanj? Ali ne nasprotuje ciljem trajnostnega razvoja, zelenega, butičnega? Kaj pravzaprav ostane pod črto, ko se sezona konča?
Prebivalci koprske občine in celotne slovenske Istre upravičeno pričakujejo celovit in transparenten prikaz vseh učinkov prihoda križark v majhen in plitev koprski zaliv ter možnost soodločanja o smereh razvoja turizma. Pavšalni odgovori, da so učinki križark večplastni in se multiplicirajo, namreč že dolgo ne zadovoljujejo več. Poglejmo samo nekaj razlogov.
Množični turizem s potniškimi ladjami po epidemiji koronavirusa izjemno hitro raste, križarke so vse večje in daljše, ponudbe postajajo vse dostopnejše. Za 650 do 1.000 evrov (cene veljajo za nekatere osemdnevne linije za Mediteran), odvisno od pozicije kabine, dobiš potovanje, hrano, zabavo, rekreacijo. Kot piše ena od slovenskih blogerk, je to poceni, pester in sproščujoč oddih za družino z dvema otrokoma, podatki pa kažejo, da je največ potnikov upokojencev. Z dobro kalkulacijo lahko teden dni preživiš ceneje kot doma ali na dopustu na kopnem. Potniki križark v Kopru, tudi na izletih, tako ne trošijo prav veliko.
V številnih turističnih prestolnicah sveta že iščejo rešitve, kako bi omejili prihode križark in škodo, ki jo povzročajo, rojevajo se protituristična gibanja, saj lokalni prebivalci ne prenesejo več vseh vplivov na njihovo vsakdanje življenje. Množica tisoč ali več gostov, ki pridejo za nekaj ur na obalo, lahko povzroči logistične in druge probleme, bistveno spremeni običajen utrip mesta, razvrednoti raven turističnega kraja, odžene individualne goste.
A najhuje je, da so križarke ene od največjih onesnaževalk v ladijskem prometu. Kako se to odraža v Kopru, kakšne so emisije, ki škodijo okolju in človeku, ne vemo, o tem nimamo konkretnih informacij. Lahko pa uporabimo statistične podatke, ki jih navaja strokovna literatura. Turistična križarka s 3.000 osebami na krovu lahko ustvari tudi do 115.000 litrov odplak na dan. Ker življenje na ladji temelji na množični turistični porabi, nastajajo tudi gore drugih odpadkov. Menda v enem tednu kar osem ton, zraven pa še 795.000 litrov fekalnih odplak, 3.800.000 litrov odpadne sanitarne vode, 500 litrov nevarnih odpadkov, več kot 95.000 litrov ladijske kalužne vode. Tukaj sta še zvočno onesnaževanje in nevarnost nesreč. Strokovnjaki ugotavljajo, da količino žveplovega oksida, ki ga turistična križarka odda v ozračje v enem dnevu plovbe, lahko primerjamo z izpusti 13 milijonov avtomobilov v enakem času, količina saj iz dimnikov ene takšne ladje pa ustreza količini saj iz izpušnih cevi enega milijona avtomobilov.
V francoskem Marseillu je ljudem pred letom in pol prekipelo in župan Benoît Payan je sprožil peticijo proti ladjam za križarjenje, ki jo je podpisalo več kot 50.000 ljudi. Študija je namreč pokazala, da ladja, ki se zasidra v pristanišču za eno uro, povzroči enako škode kot 30.000 avtomobilov, ki se eno uro vozijo po mestu s hitrostjo 30 kilometrov na uro. »Sredozemlje počasi umira, vendar ga lobisti velikih ladij želijo še bolj oskruniti,« je bil kritičen.
V Kopru verjetno še ne živimo teh ekstremov, a smo lahko na poti tja, če bomo na turizem gledali izključno skozi profitna očala. Ta ima zagotovo Luka Koper, ki ji je širjenje čez meje pristanišča gotovo v interesu in želi prostor delovanja Luke celo podvojiti na 540 hektarjev.
Ampak, ali je to tudi želja prebivalcev slovenske Istre in koprske občine, še posebej starega mesta? Koliko lahko še prenesejo teh državnih in kapitalskih interesov, ki pozabljajo na kraje in ljudi? Kajti turizem ne sme biti cilj, ampak zgolj sredstvo za doseganje višjega standarda lokalnega prebivalstva. Na tega pa zdaj nihče, z občinsko oblastjo vred, ne misli.
V turistični strategiji morajo biti zato analitično navedene vse prednosti, slabosti, priložnosti ter nevarnosti produkta potniških križark, enako obdelana pa morajo biti tudi vsa druga področja, od kulturnega, kulinaričnega, eko, podeželskega, aktivnega do športnega turizma. V širši regiji z milijonom in pol prebivalci (Furlanije-Julijske krajine, hrvaške in slovenske Istre) je še toliko neizkoriščenih možnosti za individualni ali butični turizem, ki temelji na trajnostni filozofiji, spoštuje lokalno in za njegovo okolje prinaša večjo vrednost. Z visokokakovostnimi storitvami, ekskluzivnostjo (primer razstav v tržaškem muzeju Revoltella in številni drugi dogodki), avtentičnostjo in čudovito naravo je lahko destinacija Koper ali slovenska Istra zanimiva vse leto, z mnogo višjo dodano vrednostjo in večjim zadovoljstvom ljudi.
Barbara Verdnik
Mnenje kolumnistke je njeno lastno in ni nujno enako mnenju uredništva Megafona
