Kolumna: Stroki priznanje, politiki ne

Zdaj že lahko rečemo, da je zamik sprejemanja krovnega prostorskega dokumenta v koprski občini Občinskemu prostorskemu načrtu koristil. Izdelovalci projekta so se skupaj s strokovnimi službami MOK posvetili več kot 2.000 pripombam na osnutek, upoštevali so zahteve civilnih iniciativ po podaljšanju javne razgrnitve, po pripravi prostorskih delavnic tam, kjer je bilo največ nasprotovanj. Cilj različnih civilnih iniciativ, povezanih v Skupnost CI, v kateri delujem tudi sama, da dobi koprska občina boljši prostorski dokument, je tako vsaj delno dosežen. Strokovnjaki so opravili ogromno delo, prečesali so številne kotičke, razmišljali in tehtali odzive s terena ter marsikaj upoštevali. Večine predlogov, ki so se nanašali na spremembo kmetijskih v stavbna zemljišča, pa zaradi usmeritev ne.

Stroka je torej dobro opravila. Ampak, ali je tudi politika oziroma odločevalci?  Kot je namreč na obeh javnih predstavitvah dopolnjenega osnutka povedal župan Aleš Bržan, je izhodišča za občinski prostorski načrt dala politika. In kot kaže, je prav pri tem prišlo do kratkega stika med naročnikom (MOK) in občani. OPN je nastajal po skoraj dvajset let starem prostorskem zakonu, čeprav se je vmes že večkrat spremenil, zato je manjkalo kar nekaj prepotrebnih študij, ki jih nova zakonodaja zahteva. Prav tako ni bilo celovite strategije družbenoekonomskega razvoja, torej dokumenta, kakršen je bil Razvojni projekt Koper 2020 konec devetdesetih. Zato ni bilo in še ni odgovorov, kakšen bo Koper ob uresničevanju predlaganega OPN  čez dvajset ali trideset let. Bomo v občini glede na možnost gradnje 10.000 stanovanj na nepozidanih stavbnih zemljiščih imeli leta 2040 70.000 ali 80.000 prebivalcev? Bo večina oziroma tretjina občanov stara čez 65 let? Se bomo na vseh cestah dušili v prometu, ker niso načrtovane nove prometnice? Bomo imeli končno rešeno vprašanje dodatnega vodnega vira? Zakaj stroka ugotavlja, da je demografska slika občine slaba in priporoča sprejetje ukrepov, politika pa v petih letih ni sprejela nobenega priporočila. 

Najbolj kontroverzna odločitev politike je bila najbrž razdelitev občine na tri območja z novimi poimenovanji, ki so vplivala na vsebino načrtovanja, hkrati pa krajani pri spremembi niso imeli nobene besede. Najbolj problematična je bila gotovo določitev prvega območja, ko so »obalni pas z mestom Koper« spremenili v urbano središče mesta Koper z Bertoki in Pradami. Kraj s svojo zgodovino in značilnostmi naj bi po prvem osnutku OPN postal gosto poseljen del mesta s tehnološkim parkom, čemur so se krajani ostro uprli. Zaledje Kopra je postalo primestje, podeželje pa podeželsko zaledje, kjer so stavbna zemljišča v osnutku spreminjali v kmetijska in posameznim vasem ali krajem sploh niso puščali prostora za razvoj. Kaj šele, da bi bil ta policentrični,  kar naj bi bil eden od ciljev načrta.

Ampak, kot rečeno, se je prostorski načrt oziroma dopolnjeni osnutek Občinskega prostorskega načrta v dveh letih le nekoliko izboljšal in to prav zaradi aktivnosti občanov, od kmetovalcev, lastnikov zemljišč  do drugih prebivalcev določenih območij. Zato čudi uvod župana (ali pa ne), ko je na javnih predstavitvah namenil sicer kar nekaj besed civilnim iniciativam, vendar z negativno konotacijo. Te naj bi oteževale sprejem OPN. Dalo se je celo razumeti, da se na strokovno pripravljeno gradivo lahko odzivajo samo strokovnjaki, saj širša javnost za to nima kompetenc. Odziv krajanov Bertokov izpred dveh let je označil celo za bolečega. V dveh letih torej župan in njegova služba za odnose z javnostmi nista razumela in spremenila načina komuniciranja z občani, nista dojela pomena njihove vključenosti od začetka do konca procesa. Morda je bil prisoten tudi strah pred ljudmi, ko so se odločili zgolj za dve slabo napovedani predstavitvi v Kopru in ne v najbolj izpostavljenih ali pa kar vseh krajevnih skupnostih.

Seveda bi bili za proces nastajanja in sprejemanja OPN ter vseh drugih pomembnih občinskih dokumentov mnogo boljši drugačna, pozitivna interpretacija in predvsem ravnanja. Saj tudi stroka ves čas poudarja (Ministrstvo za naravne vire in prostor, fakultete, urbanisti, prostorski planerji), da je pri komunikaciji z deležniki potrebno dvigniti veljavne standarde in morajo načrtovalci (država ali občina) v postopke urejanja prostora vključevati različne civilne iniciative.

V Bertokih, na Škofijah in delno v Dekanih, je proces dopolnjevanja načrta po nezadovoljstvu z osnutkom nato le stekel, kot bi moral že prej. Zahvaljujoč informiranju in osveščanju krajanov so bile prostorske delavnice na Škofijah in v Bertokih dobro obiskane, mnogo bolj kot tokrat v Kopru za celotno občino. Krajevna skupnost Škofije je dobila urbanistično zasnovo, dopolnjeni osnutek OPN je upošteval večinsko stališče krajanov o večjih parkovnih površinah in manjši pozidanosti nad šolo … V Bertokih največje poselitve stavbnih zemljišč zaenkrat ne bo, tudi v Dekanih ne bo večje gospodarske cone, kraji na podeželju so dobili nazaj nekaj stavbnih zemljišč. Območje Slavnikovih garaž bo bolj upoštevalo pripombe civilne iniciative.

Načrtovalci in izvajalci zaradi sodelovanja civilne družbe tako niso naredili koraka nazaj, kot so večkrat omenili, ampak korak naprej – z večjo vključenostjo ljudi bo občina dobila bolj kakovosten dokument. Zato bi morala to postati stalna praksa, za sooblikovanje in soodločanje pa naj občina motivira občane in ne obratno.

Sicer ima dokument še vedno veliko pomanjkljivosti in politika ima nekaj mesecev časa, da vsaj kakšno odpravi. Da na primer ne dopušča prostih rok državi pri umeščanju državnih cest, železnice in drugih državnih objektov v prostor ter pri ravnanju s kamnolomi, ampak da odločno brani interese občine in občanov. Zlasti na področju prometa čaka občino še ogromno dela. Nujna je uvedba prostorskih in zemljiških politik za zagotovitev dovolj različnih stanovanj za različne sloje prebivalstva. Vrniti se je treba na nesporna poimenovanja območij občine in začeti pripravljati celovit razvojni projekt občine. 

Barbara Verdnik

Back to top button