Ključna postojanka na poti selivk

Migracije ptic skozi slovensko Istro

Slovenska Istra je s svojimi edinstvenimi mokrišči pomembna postojanka za ptice selivke na njihovih dolgih poteh med Evropo in Afriko. Mokrišča, kot sta Škocjanski zatok in Sečoveljske soline ter v manjši meri Strunjanske soline in morska obala, so naravni zakladi, ki pticam zagotavljajo hrano, mir in zavetje. Brez teh »bencinskih črpalk«, na katerih si naberejo energijo, bi bil vsakoletni selitveni prelet ogrožen. »Njihovo gorivo so maščobne zaloge, ki si jih naberejo ob postankih. Za zimski čas so najbolj značilne jate rac in gosi, ki v Istro in na mokrišča ob severnem Jadranu priletijo iz severne Evrope in Sibirije. Na morski obali pa lahko prezimujejo slapniki, ponirki in žagarji,« sta pojasnila Domen Stanič in Bojana Lipej iz Škocjanskega zatoka. 

Spreminjajoči se vzorci

Na selitev ptic vpliva tudi globalno segrevanje, ki favorizira prihod vrst, ki so vezane na toplejše podnebje in ki v milejših zimah lažje preživijo. »Primer tega so plamenci, kravje čaplje, čebelarji, tudi prezimujoče štorklje ali manjše žužkojede ptice (črnoglavka, vijeglavka, smrdokavra itd.). Osebkov teh vrst je tudi pozimi pri nas vse več ravno iz tega razloga. Obenem se v zimskem času opazi manjšo zastopanost vrst iz severnejših predelov, ki so včasih pri nas prezimovale bolj številčno. V severni Evropi te vrste zaradi globalnega segrevanja (milejših zim) vse bolj doživljajo dobre pogoje tudi pozimi in ostanejo tam, torej se ne premaknejo v južnejše kraje, kar velja predvsem za nekatere vrste rac,« sta dodala.

Ko ptiči aktivno letijo, jih lahko tudi slabo vreme, megla, veter ali močan dež upočasnijo ali za nekaj časa ustavijo. »Vetrovi lahko odnesejo seleče ptice na tisoče kilometrov stran od njihovih ustaljenih selitvenih poti in prav posebne vremenske razmere ponavadi botrujejo pojavu izjemno redkih vrst. Pozimi pa večjih selitev niti ni in so ptice prezimovalke večinoma na lokacijah, kjer prezimujejo. Edini vidnejši vpliv na njihove premike imata lahko dalj trajajoča snežna odeja ali led, ki preprečujeta prehranjevanje na tleh, zato se morajo ptice umakniti tja, kjer tega ni.«

Izzivi in konflikti: primer Volovje reber

Ptice se med migracijami pogosto soočajo z izzivi, ki jih prinaša človekova dejavnost. Na Volovji rebri pri Ilirski Bistrici so se načrti za postavitev vetrnih elektrarn znašli pod drobnogledom okoljevarstvenikov. Primer se nanaša na načrte za postavitev 47 vetrnic z nazivno močjo 0,85 megavatov in premerom rotorja 52 metrov, ki jih je od leta 2002 načrtovalo javno podjetje Elektro Primorska iz Nove Gorice.

Dve leti zatem se je 24 nevladnih in strokovnih naravovarstvenih in naravoslovnih organizacij, ki želijo obvarovati območje pred gradnjo vetrnih elektrarn in »preprečiti prekomerno škodo, ki bi jo povzročila naravi in krajini«, povezalo v Koalicijo za Volovjo reber. Od tedaj opozarjajo, da to območje predstavlja ključno selitveno in gnezditveno točko za velike ujede, kot so beloglavi jastrebi, kačarji in planinski orli. Zaradi počasnega jadranja so po njihovem mnenju te ptice bolj ranljive za trke z vetrnicami in se niso možne izogibati trkom z vrtečimi turbinami vetrnic. Omenjene vrste so tudi varovane na evropskem nivoju, saj so njihove populacije majhne in ogrožene. Poleg tega še opozarjajo, da postavitev elektrarn trajno spremeni naravno okolje in krajinsko podobo, kar še dodatno poudarja potrebo po skrbni presoji teh projektov. Njihovi nasprotniki pa jim kot primer sobivanja podobnih vrst ptic selivk in vetrnih elektrarn pred oči postavljajo otok Pelješac na Hrvaškem, kjer teh problemov v praksi niso zaznali.

Državni Zavod za varstvo narave je v strokovnem mnenju opozoril, da bi imela vetrna elektrarna nesprejemljivo velik vpliv na naravo, a je Agencija RS za okolje junija 2006 kljub temu izdala okoljevarstveno soglasje za gradnjo vetrnih elektrarn, Ministrstvo za okolje in prostor pa marca 2007 tudi gradbeno dovoljenje. Zaradi številnih pritožb in sodnih sporov, ki jih je sprožila civilna družba, gradnja še vedno ni stekla. Celoten postopek so spremljale številne nepravilnosti, ki so jih v vseh fazah zagrešili državni uradniki.

V primeru Volovje rebri v občini Ilirska Bistrica se je investitor bolj zanašal na podporo lokalne skupnosti (77 odstotkov prebivalstva in 22 od 23 svetnikov) kot na strokovne podlage in pregledno voden proces. Glavna skrb prebivalcev je bil videz posega, medtem ko so bili negativni vplivi na naravo in pomen ohranjanja narave za slovensko javnost podcenjeni. Zunanja javnost, pod vodstvom Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, se je organizirala za zaščito narave in dokazala svojo vlogo v prostorskem načrtovanju. Upravno sodišče je 3. marca 2011 razveljavilo okoljevarstveno soglasje za projekt, zaradi česar so bila vsa dela ustavljena. Drugih okolju bolj prijaznih virov elektrike pa razen osebnih sončnih elektrarn na tem območju do danes še niso zgradili.

ANA ZUPAN

Back to top button