Kino Otok 2024

Filmi 20. Mednarodnega filmskega festivala pod drobnogledom

Mednarodni filmski festival Kino Otok – Isola Cinema bo v Izolo v začetku junija (od 5. do 9.) ponovno pripeljal igrane, dokumentarne in animirane filme z vsega sveta, kakršnih na drugih filmskih festivalih, vsaj v Sloveniji, večinoma ne morete ujeti. Avtorska dela, ki jih izbere ekipa kuratorjev, nam namreč dajo vpogled v kulture, fenomene, dogodke in skupine, do katerih povprečni slovenski (pa tudi svetovni) mediji ponavadi ne sežejo, najsi gre za zaklade Kraljestva Dahomej, katerega ruševine se skrivajo globoko v Republiki Benin, otroke s severa Mehike, tri Palestince, ki poskušajo prebegniti v Kuvajt, like iz videoigre Red Dead Redemption 2, ki jih ne moremo igrati, življenje senegalskega maoističnega aktivista Omarja Blondina Diopa ali prikaz proizvodnje jute, dolgega, mehkega, sijočega ličjega vlakna.

Festival se ne odlikuje le po nevsakdanjih in izvirnih, iskrivih in iskrenih pripovedih, ki jih najdemo v filmih, ampak tudi po različnosti njihovih form. Nekateri filmi so posneti kot pravi hollywoodski spektakli, drugi so posneti kar s super-8 ali z visokoločljivostno kamero s telefona, eni so razlagalni in informativni, spet drugi so razvedrilni in sproščujoči. Večina pa se v prvi vrsti ukvarja z običajnimi ljudmi, ki ne stopijo velikokrat pred žaromete, še manj da bi bili znani ali slavni.

Tudi letos jih boste lahko gledali na različnih lokacijah po Izoli, tako v notranjosti kot na prostem, če bo le vreme to dopuščalo.

78 dni

(Emilija Gašić, Srbija, 2024, 80’)

Film o odraščanju treh sester v času Natovega bombardiranja Srbije leta 1999 na prvi pogled izgleda kot dokumentarec, sestavljen iz domačih videoposnetkov, nastalih na podeželju v bližini Beograda, vendar je v resnici igran celovečerni film. Na pristnost predvsem vpliva življenjska igra sester, ki razvijejo pravi sovražno-ljubeči odnos različno starih sorojenk. V dolgčasu, ki se razvije med nenehnim postavanjem okoli hiše, se ukvarjajo s svojimi hobiji, se občasno pretepajo in ravsajo, tekmujejo, se ličijo ter se borijo za fante. Dekleta v razponu let od začetkov do konca najstniških let živijo povsem običajno življenje, ki ga najprej prekine očetov odhod v vojsko, skrivanje pred bombnimi napadi in prihod beguncev iz Beograda, ki ostro prekinjajo družinsko idilo. Pretresljiva zgodba je na trenutke tudi zelo zabavna, saj so izpadi najmlajše hčerke, ko se ji godi krivica, ali srednje hčerke, ki je zaradi novega fanta iz Beograda ljubosumna na najstarejšo, takšni, kot bi jih res posnela dekleta sama.

Magna d’terra

(Basil da Cunha, Švica, 2023, 96’)

Muzikali niso vedno sestavljeni samo iz popevanja veselih pop skladb in vmesnega jamranja ob baladah ter govorjenja, ki se naenkrat spremeni v petje, medtem ko se vsi prisotni obnašajo, kot da je to nekaj povsem običajnega. Muzikali so lahko tudi povsem običajni filmi, ki jih vmes prekine kakšna pesem. Prav takšen je tudi Magna d’terra, igrani film o dekletu, ki se je iz Cape Verda preselila v glasen in vedno nagneten lizbonski geto, da bi zaslužila denar za boljše življenje svojega pravkar rojenega otroka, ki je z njeno mamo ostal v domovini. Glasbeni vložki poudarjajo njena čustva, ki se razlivajo od otožnega fada do poskočnih tradicionalnih portugalskih melodij, navdahnjenih s sodobnimi primesmi funka in jazza, s katerimi slavijo vesele trenutke. Nekaj takega, kot da bi filmu Zvezda je rojena odstranili osladnost, jo preselili na Portugalsko, dodali glasne in energične prebivalce geta, spremenili glasbo ter se namesto zvezdniške kariere zadovoljili z nastopom v preprostem klubu.

1489

(Shoghakat Vardanyan, Armenija, 2023, 76′)

Nagorno-Karabah je regija na jugozahodu Azerbajdžana, ki pokriva jugovzhodni del gorske verige malega Kavkaza. Tam se je 27. septembra 2020 začela vojna, ki je trajala 44 dni, občasni spopadi se na območju na meji z Armenijo odvijajo še danes. Sedmi dan vojne je režiserka v njej izgubila svojega brata, študenta glasbe, ki je bil pogrešan v boju. V roke je vzela svoj telefon in začela snemati. Posnetki so zato večinoma statični, poskrbela pa je za dobro ozvočenje, tako da brez vedenja o tem, kako je film nastal, verjetno ne bi mogli presoditi, da je šlo za takšno majhno napravo. Njena velikost dobro zajame veliko žalost in presunjenost družine, ki poskuša svojega člana najti tako, da se poda v zaledje bojne linije in med vojaki, preko pisem, s pomočjo risanja načrtov umika bratove čete in na vse ostale civilom dostopne načine poskuša najti v boju pogrešanega brata.

El Shatt – načrt za utopijo

(Ivan Ramljak, Hrvaška, Srbija/Croatia, Serbia, 2023, 96’)

Dokumentarec predstavlja pozabljeno zgodbo 28.000 prebivalcev Dalmacije, ki so pred grozotami druge svetovne vojne pobegnili na sever Egipta. Režiser Ivan Ramljak je posnel spomine tistih, ki so kot mladi begunci nekaj let preživeli v šotorih v skupnosti, ki je zrasla iz nič sredi puščave. Pričevalcev, razen v zaključni špici, sploh ne vidimo, ampak jih lahko le slišimo, medtem ko se na ekranu izmenjujejo stare fotografije in v manjši meri tudi posnetki iz tistega obdobja. Po eni strani se zdi, da so begunci doživljali neprijetne trenutke, ki v prvi vrsti spominjajo na obisk kakšnega koncentracijskega taborišča. V ogromnih sprejemnih centrih v Italiji so jih najprej sprejeli v halah s številnimi tuši, tja pa so potovali do roba nagneteni na ladjah, do pike podobni prizorom, ki jih lahko danes opazujemo v pristaniščih Lampeduse. Po drugi strani pa nas seznanijo z obdobjem sreče, sproščenosti, ki so jih doživeli v taborišču. Ženske so se sredi puščave opolnomočile, trenirali so nogomet, plesali in peli v zboru, si prirejali plese, se rojevali in umirali.

Kruh in mleko

(Jan Cvitkovič, Slovenija, 2001, 68’)

S filmom, ki ga imajo mnogi za najboljše delo režiserja Jana Cvitkoviča, se bodo poklonili temu sopotniku festivala. V njem je eno svojih odličnejših vlog odigral tudi pokojni Peter Musevski, ki je v meso spremenil lik slovenskega moškega stereotipa, ki se v navideznem boju med družinskim življenjem, revščino in alkoholom vda slednjemu. Nazadnje prevlada moč gostilne. Črnobeli film je eden redkih filmov slovenskih ustvarjalcev na festivalu, bil pa je tudi slovenski predlog za oskarja za najboljši tujejezični film na 74. izboru oskarjev.

Fidai film

(Kamal Aljafari, Palestina, Nemčija, Katar, Brazilija, 2024, 78’)

Na festivalu poskrbijo tudi za bolj zahtevne filmske sladokusce, s filmi, za katere ne morete vnaprej predvideti, kako se bodo razvijali in končali. Takšen je tudi eksperimentalni Fidai film, ki je združil uradne izraelske arhive in dele palestinskega arhiva, ki ga je izraelska vojska leta 1982 zasegla v Bejrutu, ter jih povezal z vizualnimi intervencijami v rdeči barvi, ki simbolno lahko predstavljajo tako revolucijo, upor, strast, nasilje kot tudi ljubezen, s čemer bi lahko delno opisali tudi današnje dogajanje v Palestini.

Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna

(Maja Weiss, Slovenija, 2023, 79’)

Še en predstavnik domače filmske produkcije je najnovejši dokumentarni film režiserke Maje Weiss, ki pripoveduje intimne zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn, ki je leta 1942 okoli trideset “rasno ustreznih” slovenskih otrok ugrabil njihovim staršem. Lebensborn je bil program, ki ga je z namenom širjenja arijske rase zasnoval Heinrich Himmler. Uveljavil ga je s pomočjo mreže materinskih domov in porodnišnic, v katerih so se lahko rodili rasno čisti nezakonski otroci, kasneje pa so jim začeli dodajati tudi ugrabljence. Nacistična vojska je ukradene dojenčke po dekretu odvzemala predvsem staršem na Poljskem, Češkoslovaškem, v Ukrajini, Sloveniji in na spodnjem Štajerskem. Otroci so pristali pri nadomestnih starših, ki so bili načeloma zvesti nacističnemu režimu. Mnogo od njih se ni nikoli vrnilo v rodni kraj.   

Široko in Kraljestvo vetrov  

(Benoît Chieux, Francija, Belgija/France, Belgium, 2023, 75′)

Za mlajše gledalce bodo poskrbeli s posebnim programom, v katerega se je uvrstila tudi animirana uspešnica, ki je na največjem festivalu animiranega filma v Evropi v Annecyju prejela nagrado občinstva. Opisujejo jo kot film, »ki gradi mostove med poezijo in filmi studia Ghibli, z očarljivimi vizualijami, ki spominjajo na Beatlesovo Rumeno podmornico«. Čarobno popotovanje se odvije v domišljijskem svetu Nežke, sosede štiriletne Julije in osemletne Karmen, ki piše otroške knjige, ki se dogajajo v tako imenovanem Kraljestvu vetrov. Sestri odkrijeta, da prehod do tega sveta dejansko obstaja v njuni neposredni bližini. V novem vesolju se spremenita v mački in prebivalci kraljestva ju nasilno ločijo, dokler se zaradi lastnega poguma in drznosti ne združita ponovno. Pri tem jima pomaga pevka Selma in sam gospodar vetrov in viharjev Široko, ki ne slovi ravno po svoji prijaznosti.

 

Pia Nikolič

Back to top button