Mak Tepšić je mlad igralec, ki deluje v Gledališču Koper in je na nedavnem 11. Festivalu Novi tvrđava teatar, ki se odvija v Čortanovcih v Srbiji, na katerem se je Gledališče Koper predstavilo z uprizoritvijo Kellyjeve drame Sirote, prejel nagrado za najboljšo moško vlogo.
Na festivalu Novi tvrđava teatar si igral pred mednarodno publiko. Se takšen nastop kaj razlikuje od nastopov pred domačim občinstvom?
Imel sem več treme kot ponavadi, saj drama temelji na verbalni sporočilnosti. Glavna presenečenja v zgodbi se zgodijo na bazi povedanega, zato smo bili bolj pozorni, ali jo bo tuje občinstvo razumelo. Hkrati pa sem se želel dokazati pred publiko, ki me še ne pozna, ter dobro zastopati barve gledališča. A ravno zaradi te kombinacije je predstava bolj zaživela. Tudi ambient festivala je bil lep, saj je potekal na odprtem, celotna izkušnja pa je bila nato okronana še z nagrado.
V katerem jeziku ste nastopali?
Igrali smo v slovenščini, imeli smo nadnapise. A veliko scen se odvije zelo hitro in posledično se hitro premikajo tudi nadnapisi. Po odzivu publike pa moram reči, da je zelo lepo in skoncentrirano spremljala. Ni se čutilo, da ne bi razumeli ali da jih ni zanimalo.
Aktivno sodeluješ v profesionalnih produkcijah Gledališča Koper, kar si začel delati že v času študija na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo v Ljubljani. Ti je všeč, da lahko igraš v domačem kraju, ali bi se rad preizkusil še kje drugje?
Zelo sem zadovoljen, da sem po Akademiji dobil priložnost zaigrati v koprskem gledališču. Ustreza mi manjši ansambel, zaradi česar lahko vsak od igralcev dobi dobre priložnosti, in seveda domača publika, ki je zelo prijetna. Sem pa odprt za karkoli bo prinesla prihodnost. Za zdaj sem zadovoljen, z ekipo se dobro razumemo. Vesel sem, da sem najmlajša generacija, ki je prišla tja.
Te drugače obravnavajo zdaj, ko nisi več študent?
Od samega začetka sem se počutil prijetno, že s prvo predstavo Služkinji, ki sem jo delal v času študija z režiserjem Ivanom Lobodo, Blažem Popovskim in Igorjem Štamulakom. Nikoli ni bilo čutiti zadržkov, odnos pa se samo še izboljšuje. To, da sem končal Akademijo, se pozna v količini čestitk, ki jih dobivam, in v kakšni pijači, ki jo kdo časti, ker sem diplomiral.
Koliko možnosti za igralski razvoj ti ponuja Gledališče Koper?
Dober primer se mi zdi to, da sem imel že dve leti po akademiji priložnost igrati Romea v predstavi Romeo in Julija, kar je velik izziv ter zalogaj. Ni garancije, da je mlad igralec pripravljen na tako vlogo. To je tveganje, ki ga je sprejelo gledališče, za moj razvoj pa je bilo zelo pomembno, da se ukvarjam z njo, tudi če je mogoče ne naredim popolno. Dvomim, da bi lahko tako zgodaj dobil takšno priložnost kje drugje.
Kakšne vloge in izzivi te čakajo v novi sezoni Gledališča Koper?
Zelo se veselim sodelovanja v predstavi Dnevi zavrženosti Elene Ferrante, ki bo prva uprizoritev v Sloveniji. Režirala jo bo Tijana Zinajić, s katero sem sodeloval že pri filmih in serijah, ne pa še v gledališču. Prav tako se veselim uprizoritve predstave Ostržek, ki jo bo režiral Jaka Ivanc, s katerim še nisem delal.
Že kot srednješolec si igral v filmih in serijah, recimo Pojdi z mano ali Dragi sosedje. Si se več naučil ob teh praktičnih preizkušnjah ali med študijem?
Oboje je imelo velik vpliv na moj razvoj. Ko sem igral kot srednješolec, sem bil vržen v morje in plaval ter se tako veliko naučil. Akademija pa deluje bolj sistematično, metodološko, kar tudi pride prav. Izkušnje, ki si jih dobil v praktičnem svetu, se nato razložijo ali utrdijo. Igra ni več le intuitivna, ampak podkrepljena z znanjem. Akademija je bila dobra odločitev in popotnica, pomembno pa je dobiti tudi praktične izkušnje, preko katerih spoznavaš, katera znanja ti ustrezajo, hkrati pa iščeš tudi svoj način.
Lahko deliš kakšno zabavno anekdoto, ki se je zgodila na odru, med predstavo?
Nekoč smo nastopali s predstavo Indijc hoče v Bronx, ki je pred tem nismo igrali že nekaj časa. Na srečo je zelo naturalistična, kar pomeni, da je dobro sprejeto karkoli narediš na odru. Sicer smo pred tem imeli ponovitveno vajo in ponovili besedilo, a sem sredi predstave pozabil, kaj sledi. Zato sem v liku soigralca Blaža obrnil stran od publike, češ da se kregava, in ga potiho vprašal »Blaž, kaj sledi, jaz nimam pojma, kaj moram reči«. Smejal se je in mi odgovoril, jaz sem ga nato v liku potrepljal in nadaljeval. Tu sem imel veliko srečo, da je predstava to dopuščala.
V predstavi Krst pri Savici pa se mi je zgodilo, da bi moral priti na oder s prstanom na roki in ga predati soigralcu Alešu Valiču, ki je igral ribiča. Ko sem se zavedal, da prstana nimam, sem že stal na odru, sicer skrit, a nisem mogel oditi v zakulisje in poiskati prstana, ker bi me publika videla. Na srečo je bilo z mano skritih tudi veliko plesalcev, ki so nastopali v naslednji sceni. Spraševal sem jih, če ima kdorkoli kakšen nakit, nakar mi je eden od plesalcev dal svojo verižico. Tako sem na oder prišel z verižico, namesto s prstanom. Alešu ni bilo čisto jasno, kaj se dogaja, a je improviziral z mano in me na koncu pohvalil, kako sem rešil zadevo.
Si imel kdaj s kakšnim likom posebne težave?
Niti ne. Znotraj vsakega procesa so valovi. Na začetku si zagnan, misliš, da bo vse šlo, potem pa vedno pride trenutek, ko ne veš, kako bo, a se na koncu vedno vse izpelje. Nikoli pa ni bilo kritično. Če ne, se pa pomeniš s soigralci ali z režiserjem in to prebiješ.
Je poklic igralca takšen, kot si pričakoval, ali te je kaj presenetilo?
Drugačen je kot sem si ga zamišljal v naivni mladostniški glavi. Ko sem se s tem ukvarjal v srednji šoli, je bilo vse dovoljeno, bolj svobodno. Lahko si res zasledoval svojo strast. V profesionalnem svetu pa se prilagajaš idejam režiserjev, konceptu, ni ti vsaka vloga pisana na kožo. Je pa igralstvo še vedno edini poklic, s katerim bi se želel ukvarjat.
Kakšni so tvoji dolgoročni cilji v igralskem svetu?
V abstraktnem smislu so cilji napredovati in biti zadovoljen s svojim delom. Izpeljati ideje, ki jih imam v glavi, v smislu, kako bi rad delal vloge, da bi bil bolj sproščen in kreativen. Imam jasno sliko, kakšen igralec bi rad bil in to si želim doseči. Konkretno pa bi se rad ukvarjal še s filmom in igral pred kamero ter razvil kakšen samostojen projekt.
Ana Zupan
