Hiša na geffo na Kidričevi ulici v Kopru

Marsikateri sprehajalec ali skupina turistov, ki se sprehodi po Kidričevi ulici v Kopru, bi danes morda težko verjel, da je bila to nekoč najživahnejša ulica v mestu. A je ta kljub svojemu »prehodnemu duhu« posejana z bogato kulturno dediščino.

Ob njej stoji cerkev Svetega Nikolaja in oratorij svete Trojice, palača Totto ex Gavardo in pa tudi palača Belgramoni – Tacco iz začetka 17. stoletja, kjer je danes sedež Pokrajinskega muzeja Koper. Ob njej se nahaja tudi cerkev Svetega Nikolaja iz leta 1594, ki jo krasijo velika platna s poslikavami beneških slikarjev iz prve polovice 17. stoletja. Potem pa ob vsej tej spodobno ohranjeni kulturni dediščini, ki ob sprehodu po glavnih ulicah koprskega starega mestnega jedra postane kar samoumevna in skoraj nič več presenetljiva, prav na Kidričevi ulici, na hišnih številkah 29 – 33, naletimo na hišo s karirasto fasado iz 15. stoletja. Okrašena je s kričečo oranžno »varnostno« mrežo, ki ovija železne stebre, ki navidez podpirajo sprednji del hiše. Ravno ta v soseščini ostalih dostojno ohranjenih nekako izstopa. Kakšna je njena tipologija in zakaj do sedaj še ni bila deležna prenove fasade?

O posebnostih te stavbe je nekaj dejstev z nami delil Tim Mavrič, magister umetnostne zgodovine, ki je trenutno zaposlen na Univerzi na Primorskem ter piše doktorat na temo lesenih konstrukcij v kulturni dediščini Kopra, Izole in Pirana. V svoji izjavi navaja, da gre pri objektu na Kidričevi za najlepši primer hiš na barbakanih oziroma po istrski terminologiji »hiš na geffo«. »Gre torej za tipologijo gradnje, pri kateri zgornje nadstropje sprednje fasade hiše sega dlje v prostor kot spodnje ter sloni na seriji gosto postavljenih in običajno dvojnih lesenih konzol. Lesena konzola je tista, ki ji v beneškem narečju pravijo ’barbakane’,« dodaja.

Tovrstne hiše so bile najbolj pogoste v poznosrednjeveški, še posebej pa v gotski arhitekturi Benetk. Danes jih veliko najdemo v bližini mostu Rialto, enega od štirih najstarejših mostov, ki segajo čez Veliki kanal (Canale Grande) v Benetkah. »V Istri pa najdemo tovrstne hiše večinoma v Kopru, kjer jih je približno dvajset, nekaj primerov pa je bilo že porušenih.« Razloži, da so hiše na Kidričevi ulici trenutno še najbolje ohranjeni primeri takšnih hiš in da sta druga dva pomembna primera te tipologije hiša Favento Guzzi na Obzidni ulici in stavba, kjer danes domuje Etnološka zbirka Pokrajinskega muzeja na Gramscijevem trgu v Kopru.

»Na Kidričevi ulici srečamo še posebej dolgo konstrukcijo iz barbakanov, zgornje nadstropje hiš pa ima ohranjeno značilno gotsko karirasto poslikavo,« še navede.

A ravno ta ohranjena gotska karirasta poslikava na barbakanih trpi zaradi estetsko nasprotujočega si videza železnih stebrov, ki jo navidez podpirajo in so po mnenju arhitekta, ki sicer ne želi biti imenovan, popolnoma odveč, saj da gre za varno in stabilno konstrukcijo objekta, ki bi brez podpore zdržala še kakšnih dvesto let.

Hiša že dolgo ni bila deležna prenove, zato ker ima več znanih lastnikov, ki so se izgubili po svetu, del etažnih prostorov pa ima v lasti Mestna občina Koper. Pobuda za prenovo fasade, ki gleda na Kidričevo ulico, se je s strani določenih lastnikov zgodila že večkrat, tudi občina je izkazala interes, a se je proces vedno zakompliciral pri pridobitvi soglasja in pripravljenosti za finančno investicijo s strani popolnoma vseh trenutnih lastnikov. V naslednjih korakih pa bi se težave lahko porodile tudi pri izpolnjevanju pogojev prenove, ki bi morala biti skladna s kulturnovarstvenimi pogoji in soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Pri specifični tipologiji hiš, kot so srednjeveške »hiše na geffo«, pa to pomeni specifične vrste materialov, ki jih je danes zelo težko pridobiti ali pa pomenijo veliko finančno investicijo.

Zaenkrat kaže, da bo zunanji videz te srednjeveške hiše ostal takšen, kot ga poznamo danes, mimoidoči turisti pa se bodo še naprej lahko spraševali, čemu estetsko neprivlačni (in nepotrebni) železni podporni stebri stojijo zaviti v živo oranžno gradbeno mrežo pod tako unikatnim objektom.

Natalija Gajić

Back to top button