Na letošnjem mednarodnem filmskem festivalu Kino Otok – Isola Cinema bomo med drugimi lahko spoznali tudi legendarnega italijanskega ilustratorja in animatorja Micheleja Bernardija, katerega dela so zaznamovala otroštvo mnogih celo v Sloveniji. Med njegovimi najbolj znanimi deli je gotovo vedno razdražena La Linea.
Ko pišemo o otroštvu, mislimo na otroška leta tistih, starih (krepko) nad trideset let. Na javni televiziji je bil to čas kultnih animiranih risanih serij, kot sta Pimpa in La Linea. Sploh slednja je pustila še posebno močan pečat. La Linea, na slovenskih programih prekrščena preprosto v Linea – občasno se je uporabljalo celo ime Badum Badum – je bila animirana serija, sestavljena iz krajših nekajminutnih delov, v katerih človeška roka s kredo riše belo črto na modro ozadje in z minimalistično potezo oživlja humorni lik. Godrnjavi lik, ki je integralen del te na videz neskončne črte, se po njej sprehaja in pogosto naleti na različne ovire. Zaradi ovir, ki se pojavijo na poti, pa se lik obrača na človeško roko (risarja, ki ni bil narisan, ampak posnet) in se nanjo jezi, dokler ta ne odstrani ovir, oziroma dokler roka ne najde rešitve za težave godrnjavca. Kultna serija je sestavljena iz devetdesetih epizod (čeprav bo tisti, ki jih bo morebiti iskal, prišel do številke 225, kar pa ne pomeni števila epizod, ampak samo drugačno številčenje), dolgih od dveh pa vse do šestih minut. Epizode so kratke tudi zato, ker so bile sprva predvidene zgolj kot mašilo med kratkimi intervali v televizijskem programu.
Avtor serije Osvaldo Cavandoli je svojo najbolj znano stvaritev, minimalističen lik, sprva poimenovan preprosto Mr. Linea, oziroma v neposrednem prevodu gospod Črta, ponudil oglaševalskim agencijam, ki so sodelovale in ustvarjale kratke animirane filme za televizijski program Carosello, ki so ga predvajali na državni italijanski televiziji RAI. Humorni lik je bil takoj všeč Emiliu Lagostinu, lastniku tovarne z lonci na pritisk, ki si ga je zaželel kot protagonista svojih oglasov. Tako se je lik Linee prvič pojavil na televiziji v reklamnih sporočilih kot Agostino Lagostina. Ob predstavitvi karakterja so takrat zapisali: »Kdo je Agostino? Majhen živahen možic z izrazitim nosom in s pričakovanji in skrbmi sodobnega življenja. Sin svinčnika in roke.«
Tako je bilo prvih osem epizod pravzaprav ustvarjenih za podjetje Lagostina. Kmalu so potencial v tej enostavni animirani seriji prepoznali tudi drugi, sodelovanje s podjetjem se je prenehalo in lik se je ponovno preimenoval v Mr. Linea. Serijo so začeli z velikanskim uspehom predvajati televizijski programi po vsem svetu. Sprva na italijanski državni televiziji RAI, kjer so serijo predvajali med leti 1971 in 1986. Težko je reči, kaj je botrovalo uspehu tega preprostega, a nadvse humornega lika. Morda je skrivnost prav v preprostosti, morda v zmožnosti poistovetenja vsakega od nas z glavnim protagonistom, ki se sooča z vsem znanimi vsakdanjimi težavami in hrepenenji, morebiti pa se skrivnost skriva v glasu protagonista (posodil ga je Carlo Bonomi, ki je svoj vokal posodil še eni uspešni animirani seriji: Pingu, v kateri je oponašal kar vse glasove pingvinov iz plastelina), ki govori onomatopejsko in čigar nerazločljiv govor spominja na milanski dialekt. Najverjetneje pa je skrivnost v kombinaciji vseh zgoraj naštetih lastnosti lika.
Minimalistično narisano serijo s prepirljivim karakterjem so kmalu odkupile svetovne televizijske postaje. Serija je bila predvajana v več kot petdesetih državah po vsem svetu, od Združenih držav Amerike pa vse do Južne Afrike. Predvajana je bila na raznih filmskih festivalih, na najpomembnejšem mednarodnem festivalu animiranih filmov v Annecyiju je bila tudi nagrajena, tako kot na festivalu v Zagrebu.
Letošnji že dvajseti filmski festival Kino Otok, ki bo potekal v Izoli med 5. in 9. junijem, bo udeležencem omogočil stik z enim od ustvarjalcev kultne animirane serije Michelom Bernardijem. Gre za avtorja, ki je v osemdesetih letih preteklega stoletja soustvaril številne epizode La Linee. V devetdesetih pa je pretežno snemal animirane glasbene videospote. Kasneje je posnel še več drugih filmov in s svojimi deli sodeloval na najpomembnejših festivalih animiranega filma ter zanje prejel številne mednarodne nagrade, najprej s filmom Djuma, nato z Lost in Emotions in nazadnje s filmom Mercurio.
Na mednarodnem filmskem festivalu v Izoli se bodo lahko z avtorjem od blizu na delavnici animiranega filma spoznali predvsem otroci, na prvem, odprtem delu delavnice pa bo splošni javnosti prikazan tudi izviren animacijski material iz obdobja filmskega traku. Nekdanji način dela se je pač precej razlikoval od današnjega. Namesto tablice in računalnika so za 24 sličic na sekundo potrebovali svetlobno mizo, prozorne folije in veliko mero potrpežljivosti.
Jan Bednarik
