Pred 80 leti se je rodila pisateljica Breda Smolnikar. Prve tri knjige je izdala pri Mladinski knjigi, od leta 1980 dalje pa je svoja dela tiskala večinoma v samozaložbi. Širša javnost jo pozna tudi zaradi njenega dolgoletnega boja za svobodo umetniškega ustvarjanja, vezanega na prepoved njene knjige Ko se tam gori olistajo breze.
Breda Smolnikar se je 19. januarja 1941 kot ena od dvojčkov rodila v Črni gori slovenskima staršema. Mladost je preživljala v Depali vasi pri Domžalah, se šolala v Domžalah, Kranju in Ljubljani ter 13 let delala kot tekstilna tehničarka in inženirka tehnologinja v treh tekstilnih tovarnah.
Na literarno pot je stopila s pisanjem kratkih zgodb in črtic o življenju mladostnikov, v katerih je obravnavala njihovo telesno dozorevanje in iskanje identitete. Prve tri knjige Otročki, življenje teče dalje (1963), Mali mozaik imen (1967) in Popki (1973) je izdala pri Mladinski knjigi.
Leta 1980 je v samozaložbi izdala delo Balada o divjem mleku in odtlej je večino svojih knjig izdajala na ta način, saj ni dopustila, da bi se uredniki slogovno ali ideološko vtikali v njena besedila. Njena pisava, mestoma gosto prepletena z ironijo in bolj ali manj jasnimi referencami, je imela vedno svoje bralce.
Pod psevdonimom Gospa je nato objavila trilogijo kratkih zgodb za odrasle – Ko je umiral Stob (1982), Mrtvi Stob (1983) in Stobovske balade(1985), ki se je nanašala na zaprt podeželski svet, v njej pa je v zamaskirani romaneskni obliki s pomočjo kolektivnega spomina in ustnega pričevanja odstirala zgodovino 20. stoletja.
Z načinom pisanja je, kot piše v velikem slovenskem biografskem leksikonu Osebnosti, pogosto zbujala burne odzive javnosti. Kar osem let se je borila s sodnimi mlini, ker je nekaj tožnic v delu Ko se tam gori olistajo breze (1998) prepoznalo svoje pokojne starše, kar je bil precedens na slovenskih tleh.
Knjiga je bila prepovedana, sodni postopek v Sloveniji pa je trajal osem let in se leta 2007 končal na Ustavnem sodišču RS v prid pisateljice. Istega leta je knjiga ponovno izšla pod okriljem založbe Sanje. Leta 2014 je nato pisateljica naznanila, da je po 15 letih njenega boja za svobodo umetniškega ustvarjanja njeni pravici zadostilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.
Pred petimi leti so Bredi Smolnikar ob njenem 75. rojstnem dnevu v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (NUK) pripravili razstavo, na kateri so poleg njenega zbranega tiskanega opusa na ogled postavili tudi gradivo iz avtoričinega osebnega arhiva, ki ga je podarila Rokopisni zbirki NUK. Ob razstavi so se pisateljici poklonili še s simpozijem o njeni literaturi z naslovom Ena s špago zvezana.
Kot so tedaj ob razstavi zapisali v NUK, ima pisateljica v slovenski literaturi poseben status: “Njeno ustvarjanje bi lahko opisali tudi kot vztrajen in neomajen boj za lastni umetniški izraz in svobodo pisanja, ki nikoli ne pristaja na nobene, ne osebne ne uredniške in ne ideološke, kompromise.”
Med pomembnejšimi deli Brede Smolnikar sta tudi Zlate depuške pripovedke (1999) in Najbolj zlata depuška pripovedka o ihanski ruralki (2004). Nazadnje je pisateljica prav ob svojem 75. življenjskem jubileju v samozaložbi ponudila obsežno bibliofilsko izdajo svojih besedil z naslovom Si dekle ali si žena. Besedila iz pisateljičinega literarnega opusa, predvsem na temo žensk in njihove moči, bogatijo ilustracije Laure Ličer, knjiga pa vključuje tudi študije, ki so jih prispevali Marko Juvan, Matej Bogataj, Barbara Pregelj in Igor Bratož.
