Lavtar: Sistem lokalne samouprave dobro deluje (tema)

Slovenija letos obeležuje 30. obletnico reforme lokalne samouprave. Po sprejetju zakonodajnih podlag je ta v novi podobi začela delovati januarja 1995. Večjih posegov v sistem v tem mandatu ne načrtujejo. Zakaj spreminjati nekaj, kar dobro deluje, pravi Roman Lavtar z ministrstva za javno upravo.

Lavtar, ki na ministrstvu za javno upravo vodi sektor za lokalno samoupravo, namreč ocenjuje, da sistem lokalne samouprave v Sloveniji dobro deluje ter da občine, ki so se v tem obdobju razvijale in utrjevale v sistemu politične oblasti, dokazujejo, da so bile utemeljeno ustanovljene.

Kot je dejal v pogovoru za STA, so občine tiste, ki poskrbijo za zagotavljanje pitne vode, vzdrževanje lokalnih cest, javno razsvetljavo, mestni prevoz, osnovne šole in vrtce. “To je temeljna sestavina lokalne samouprave,” pojasnjuje. Da bi bile občine “generator razvoja”, kar je večkrat slišati, pa po njegovih besedah ni mogoče trditi.

Razvoj je vezan na gospodarske dejavnosti, nova delovna mesta, kar pa je izven pristojnosti občin. So pa te v tem procesu vsekakor lahko podporni člen. Največ lahko občine vplivajo s prostorsko politiko, če recimo v občinskih prostorskih načrtih zagotovijo prostor za gospodarske dejavnosti, stanovanjsko gradnjo, infrastrukturo nasploh. Zelo dobrodošlo je, če župani znajo poiskati priložnosti in ustvariti pogoje, da na ta način privabijo investitorje.

Slovenija po številu občin v EU v ničemer ne izstopa

Na podlagi nove slovenske ustave iz leta 1991 je 62 družbenopolitičnih skupnosti nadomestilo 147 občin, ki so bile ustanovljene oktobra 1994. Do danes je število občin naraslo na 212. Do večje drobitve občin je prišlo v dveh delih, prvič leta 1998, drugič leta 2006.

Lavtar pravi, da je težko reči, kaj točno je bil razlog za drobitev na večje število občin, a je “vsekakor dejstvo, da so si ljudje želeli svojih občin in so pri tem tudi imeli podporo v DZ”. Pri tem je spomnil, da se je druga polovica teritorialne drobitve zgodila tako, da so zakone o ustanovitvi novih občin v glavnem vlagali poslanci, ne vlada.

“Mislim pa, da lahko mirno rečemo, da je teritorialna sestavina reforme zaključena, sploh po spremembi zakona o lokalni samoupravi leta 2010, ki ne omogoča več izjeme od zahtevanih 5000 prebivalcev,” je dejal. Zadnja občina je bila tako ustanovljena leta 2011 in še ta na podlagi odločbe ustavnega sodišča.

Sicer pa se mu zdi percepcija, da imamo v Sloveniji (pre)veliko število občin, problematična. V primerjavi z državami članicami EU namreč Slovenija po njegovih besedah prav v ničemer ne izstopa: “Imamo v povprečju eno občino na 10.000 prebivalcev, kar nas uvršča v sredino držav članic EU”. Najmanjša slovenska občina ima nekaj manj kot 300 prebivalcev. A po njegovih besedah imajo Francozi v Pirenejih občine s 70 ali manj prebivalci, Francija, Slovaška in Češka pa imajo veliko več občin kot Slovenija.

Za normalno delovanje občin zagotovljena sredstva

Priznava pa, da nekatere občine težje kot druge zagotavljajo vse storitve prebivalcem. Vendar po drugi strani obstajajo mehanizmi medobčinskega sodelovanja. Ena od oblik medobčinskega sodelovanja so skupne občinske uprave, za opravljanje t. i. oblastnih nalog, kot so skupne inšpekcije ali redarstva. Občine pa imajo lahko tudi skupne javne zavode, javna podjetja, denimo na področju vodooskrbe ali komunalnih storitev. Tudi pri delitvi sredstev, ki se iz dohodnine namenijo občinam za izvajanje zakonsko določenih nalog, obstaja načelo solidarnosti, je nanizal Lavtar.

Na očitke občin, da so podfinancirane, pa odgovarja, da iz podatkov, ki jih vodi ministrstvo za finance, ni razvidno, da katera od občin ne bi mogla izpolnjevati svojih zakonskih obveznosti. Prepričan je, da imajo občine dovolj sredstev za normalno delovanje. Kot dodaja, imajo tudi dovolj razvojnih potencialov in so nizko zadolžene, kar pomeni, da zagotavljanje sredstev za projekte ne bi smel biti problem.

“Jasno je, da bi občine želele več, a javnofinančna slika omogoča toliko, kolikor pač omogoča. In tu se občine in vlada razhajajo,” je dodal. Opozoril je, da je pri 212 občinah, ki so med seboj tako različne, interes županov, kaj vse bi morali upoštevati v sistemu financiranja, zelo ambivalenten. Strinjajo se, naj se zagotovi več sredstev, ni pa soglasja o tem, na kakšen način, komu več in komu manj.

Obeta se nekaj sprememb zakonodaje, a brez večjih posegov v sistem

Je pa po Lavtarjevih besedah nujno, da med državno ravnijo in občinami ves čas poteka dialog in se v primeru novih nalog tudi zagotovi sredstva. Ko se recimo v javnem sektorju dvignejo plače, to ne pomeni za vse občine enakega dviga stroškov, ampak je ta večji v občinah z več zaposlenimi. V pripravi je novela zakona o financiranju občin, po kateri bi del sredstev namenili sorazmerno s stroški, torej več občinam z višjimi tovrstnimi stroški, je pojasnil.

Med načrtovanimi zakonskimi spremembami je omenil tudi določitev najvišjega deleža sofinanciranja skupnih občinskih uprav iz državnega proračuna. Dogaja se namreč, da zaposleni iz občinskih uprav prehajajo v skupne občinske uprave, ne zaradi dejanskih potreb občin, ampak zaradi državnega sofinanciranja. Prav tako predvidevajo širitev možnosti za zadolževanje občin in hkratno uvedbo sanacijskega postopka, če bi se občina zadolžila preveč. Predlagani so tudi novi kazalniki razvitosti občin.

Sicer pa je po njegovih besedah pred obravnavo na vladi predlog novele zakona o lokalnih volitvah, ki se, sledeč odločbi ustavnega sodišča, v glavnem nanaša na ureditev volilnega spora po dnevu glasovanja. Še ena sprememba, ki jo želijo izpeljati, pa je, da se odborov ožjih delov občin, torej krajevnih in četrtnih skupnosti, ne bi več volilo na splošnih volitvah.

Namesto ustanovitve pokrajin razmislek o t. i. funkcionalnih regijah

Lavtar ocenjuje, da glede na politično realnost za ustanovitev pokrajin zaenkrat ni možnosti. Kljub temu da je bila prvotna ustavna določba, po kateri bi pokrajine lahko ustanovile občine same, leta 2005 spremenjena in sedaj predvideva, da pokrajine z zakonom ustanovi DZ, do druge ravni lokalne samouprave kljub več poskusom ni prišlo.

Za sprejetje zakona o ustanovitvi pokrajin se zahteva dvotretjinska večina prisotnih poslancev in po Lavtarjevih besedah ni zelo verjetno, da bo tako široko politično soglasje doseženo. Poleg tega se po njegovi oceni poskusi ustanavljanja pokrajin strokovno gledano oddaljujejo od izvornega namena, ki naj bi ga pokrajine imele: “Poskušajo ustanovitvi toliko pokrajin, da bi bilo število pokrajin všečno pravemu številu poslancev DZ, kar je strokovno sporno, ker potem dobite preveč majhnih pokrajin, ki niso generator lastnega razvoja.”

Poleg tega je po Lavtarjevih navedbah tudi OECD predlagala razmislek, ali je uvedba druge ravni lokalne samouprave prava rešitev za Slovenijo, ki bi bila s tem najmanjša država v Evropi z izvoljenimi regionalnimi oblastmi. Kot eno od alternativ pa je omenil možnost, da bi okrepili svete že obstoječih 12 razvojnih regij in jim dali več pristojnosti. Z ministrstvom, pristojnim za regionalni razvoj, so že naročili tudi primerjalno študijo, kako so zadeve urejene v nekaterih drugih državah, ki prav tako nimajo upravno-političnih regij, imajo pa t. i. funkcionalne regije.

Za odpoklic županov in omejitev števila županskih mandatov ne vidi razlogov

Uzakonitev nezdružljivosti županske in poslanske funkcije leta 2011 je bila po njegovi oceni povsem na mestu, pri čemer ne gre pozabiti, da imajo občine 22 od 40 predstavnikov v državnem svetu. Po drugi strani pa ni naklonjen nekaterim drugim spremembam, ki so se omenjale v preteklosti, kot je odpoklic župana ali pa omejitev števila županskih mandatov.

Pri odpoklicu župana se mu namreč postavlja vprašanje razlogov za tak ukrep. Šlo bi za neke vrste obratne volitve, ki bi po njegovem prepričanju “zaradi špekulativnih razlogov destabilizirale mnoge občine, ker bi bile v konstantnih volilnih postopkih”. Poleg tega je županski mandat dovolj kratek, traja štiri leta, in v tem času, če bi vprašali župane, se nekaterih projektov niti ne da izpeljati.

Glede omejitve števila županskih mandatov pa pravi, da z izjemo ustavnih sodnikov in predsednika republike mandat pri drugih funkcionarjih ni omejen in ne vidi resne utemeljitve, da bi ravno pri županih uvajali izjemo, ob tem da so ambicije ljudi, da bi posegali po teh funkcijah vedno manjše in je kandidatov na lokalnih volitvah vedno manj.

Na nek način bi se to zdelo za sam poklic župana tudi ponižujoče. Kar zadeva morebitna korupcijska tveganja, pa ima do županov polno zaupanje. “Ne poznam statistike, ki bi dokazovala, da je integriteta bolj ogrožena na lokalni kot na državni ravni” ali da imajo na lokalni ravni več problemov s tem kot drugje.

Back to top button