Danes sem se z uporabnico pogovarjal glede zbiranja dokumentacije njene družine za pridobivanje dovoljenj za prebivanje v Sloveniji. Dokumentacija je morala biti kot po navadi zajetna. Plačilne liste, bančni izpiski, potrdila o nekaznovanosti, pogodbe o zaposlitvi, podpisi, overjene kopije potnih listov. Pa seveda računanje. Ali ima petčlanska družina dovolj sredstev za preživetje v Sloveniji, glede na našo »tujsko« zakonodajo? Za petčlansko družino je to recimo okoli 1.650 evrov mesečno. Brez povračil potnih stroškov in malice. Gre za neto prejemek, ki je na računu. Uporabnica mi razlaga, da njen partner dela kot poklicni voznik. Vsak delovni dan se zbuja ob dveh zjutraj, nakar je v kabini kamiona po deset, dvanajst ali tudi več ur. Upravna enota pač želi dokaze o zadostnih finančnih sredstvih. Računi za najemnino in stroške stanovanja so pač računi za najemnino in stroške stanovanja. In vse tako iz meseca v mesec.
Le koliko kupov vseh teh plačilnih list, bančnih izpiskov, overjenih potnih listov sem imel v zadnjih mesecih v rokah? Veliko. Zelo veliko. Vmes pa čakanje. Čakanje na pridobitev novega dovoljenja za prebivanje. Ki praviloma traja mesece in mesece (da ne govorimo o čakanju na dovoljenje za stalno prebivanje, ki se ga včasih čaka praktično leta). Vmes imajo potem te družine lahko tudi težave z zavarovanjem. In tako se vrti krog vsak mesec. Ali imamo dovolj sredstev za upravno enoto? Ali smo spraskali za mesečno najemnino in stroške stanovanja? Kdaj bo izdano novo dovoljenje za prebivanje?
Tako praktično v živo gledam, kako se družinska enota pred mano spreminja v finančno administrativno enoto, ki mesečno proizvede toliko in toliko dokazljivih finančnih sredstev in pisnih dokazil, da je lahko v Sloveniji. Ja, tako hladno to izgleda, ko tlačiš celo družino v mapo z dokumenti in čakaš na odgovor, ali so (še) upravičeni do te tako »zaželene« bivalne kartice. Ob vsem tem mi kar spontano spomin preplavijo prizori iz mojega otroštva, kjer so družine, praviloma sestavljene iz delavk in delavcev migrantov, v popoldanskih časih hodile po sprehodih, čez vikend pa posedale na klopcah ob igriščih, kjer smo se mulci igrali. Zdaj pa kakor da je vse skupaj samo še gonja za zadostnimi sredstvi in papirji. Vključno s poznimi popoldnevi in vikendi. Zakaj? Zato da si – tu.
Potem pa slišim vse te delodajalce vseh teh delavk in delavcev, kako jamrajo o bremenu administracije, ki ga imajo. Kaj pa, če bi morali vsi ti delodajalci vsak mesec recimo pošiljati plačilne liste na uradne organe? Ali so uradni organi v Sloveniji, recimo, administrativno odvzeli dovoljenje za obratovanje kakšnemu podjetju, če ni imelo dovolj sredstev na računu? Ah, kje. Vem pa za marsikakšno podjetje, ki je davčni dolžnik in veselo posluje naprej. Veste, kaj bi se na drugi strani zgodilo z delavcem migrantom in njegovo družino, če bi zabredli v dolgove? Rekli bi jim: nimate dovolj sredstev za bivanje v Sloveniji, čao. Iskreno povedano, se sploh več ne čudim vsem zafrustriranim klicem naših članov, ki nam govorijo, da imajo vsega dovolj, da bodo spakirali in šli nazaj. Stran od večnega papirnega in finančnega dokazovanja, da so lahko preprosto – tu.
Aja, vmes pa v pisarno vskoči še kak delavec iz Bangladeša ali Indije in razlaga, da je agenciji v svojem domačem kraju plačal toliko in toliko tisoč evrov samo zato, da je lahko z avionom priletel sem. Da lahko nemudoma veselo vskoči na večni vlak dokazovanja dovoljšnih finančnih sredstev, podprtim z rednim 12-urnim delavnikom in zbiranjem ustreznih papirjev.
Potem se spet prikradejo v spomin prizori iz otroštva. Ko si vedel, da je ura nekaj čez tretjo, so prišli starši domov. Ko so bili starši čez vikend zunaj in se sproščeno pogovarjali. Leta kasneje pa so se vse te ure umirjene sproščenosti očitno spremenile. V ure izčrpavajočega dela in odsotnosti. V mesečno mehaniko.
Kdaj ste pravzaprav nazadnje videli preprosto delavsko družino, da se popoldne sproščeno sprehaja? V primeru delavk in delavcev migrantov, katerih situacijo opisujem, je recimo veliko večja verjetnost, da mama čisti, oče pa obrača volan ali premika deske na gradbišču ali v proizvodni hali. Kolesje zbiranja zadostnih sredstev in ustreznih papirjev se pač ne ustavi…
To ni prav. To preprosto ni prav. Iz tako veliko razlogov.
Goran Lukič
