Zdravstvo je četrti največji sistem v državi. Šteje 45.700 zaposlenih, od tega 8.000 zdravnikov, in 15 milijonov kontaktov na leto med bolniki in zdravniki. Porabi 5,5 milijarde evrov na leto. Za letošnje leto so napovedane velike spremembe v zdravstvenem sistemu. Ena takih je predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bi omejil popoldansko delo zdravnikov iz javnih bolnišnic v samoplačniških ambulantah. Ta je zmotil marsikatero lobistično organizacijo in posameznike, ki so v zadnjih tednih obiskovali poslance iz vrst praktično vseh parlamentarnih strank. Ena najbolj aktivnih je Zdravniška zbornica, ki je v parlament poslala 49 strani pripomb na praktično vsak člen novega zakona. V dopisu je opozorila, da je skupščina Zdravniške zbornice predlog ocenila kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo.
Iz javno dostopnih podatkov o lobističnih stikih, ki jih objavlja aplikacija Erar, razberemo, da so v tem času parlament v zvezi z omenjenim zakonom vsaj trikrat obiskali predstavniki zdravniške zbornice, najpomembnejše lobistične organizacije zdravnikov, ki jo vodi Bojana Beović. Ta je na Pop TV pred sprejetjem zakona izjavila: »Red v zdravstvu ne pomeni ločitev na javno in zasebno, ampak da nekdo, ki je zaposlen v zdravstvu, za svojo plačo v svojem rednem delovnem času naredi tisto, kar mora.« Zbornica je svoje pomisleke predstavila v poslanskih skupinah Gibanja Svoboda, Socialnih demokratov (SD) in Nove Slovenije (NSi), ne pa v SDS, ki je na področju zdravstva pogosto le politični podaljšek lobijev zdravniških baronov in zavarovalnic. Znano pa je tudi sodelovanje med sindikatom Fides in to stranko, v imenu slednjega je bil v parlamentu kot lobist Damjan Polh, prvi mož sindikata, sicer organizator zdravniške stavke, ki traja že več kot leto dni.
Polh v javnosti svari pred množičnim odhodom zdravnikov v tujino, saj da so tam »spoštovani in dobro plačani«. Nedavno je tudi izjavil, da: »Zdravstva ne bomo rešili, če ne bomo razumeli, da gre za servis, ki ima gospodarske značilnosti.« Gre za strah, ki ga poudarja tudi zdravniška zbornica, da naj bi vsi, še posebej dobri zdravniki, po sprejemu zakona odšli v tujino. Beović je spomnila na anketo zbornice, v kateri je veliko zdravnikov, ki so v javnem zdravstvu zaposleni le delno, napovedalo odhod v zasebni sektor.
Natančnega števila zdravnikov, ki delajo v tujini, v Sloveniji ne beleži nihče, vendar se je pri tej oceni mogoče zanašati na podatke iz več drugih virov. Posredno lahko število preverimo pri zdravniški zbornici, saj zdravnikom izdaja potrdila o dobrem imenu, ki ga nekateri delodajalci v tujini zahtevajo kot pogoj za zaposlitev. Leta 2024 je zanj zaprosilo 189 slovenskih zdravnikov in zdravnikov. To je le 14 več kot leta 2023 in daleč od rekordnega leta 2021, ko je zbornico za takšno potrdilo zaprosilo kar 311 zdravnikov. Iz dokumenta, ki ga je prvi pridobil Dnevnik, je razvidno, da je med letoma 2017 in 2021 dohodek iz tujine iz zaposlitve, samozaposlitve ali od pogodbenega dela prejemalo le trinajst od skupaj 1.874 mladih zdravnikov in zobozdravnikov, ki so v tem obdobju končali študij. To je manj kot odstotek vseh. Prav sprejeta novela naj bi spodbujala zaposlene, da bodo več delali oziroma ostajali v svojih matičnih ustanovah. Za dodatno delo bodo pri svojem delodajalcu lahko plačani po podjemni pogodbi, ki bo davčno ugodnejša, kar bo omogočalo dodaten zaslužek.
Med ostalimi lobističnimi organizacijami so bili najbolj aktivni v Ameriški gospodarski zbornici (AmCham), kjer sprejetju novega zakona odločno nasprotujejo. Njihova delegacija je tako sredi februarja obiskala poslansko skupino SDS. V AmCham so sicer v javnem odzivu, ki so ga objavili v začetku leta, poudarili, da se predlog novele »preveč osredotoča na lastništvo izvajalcev, namesto na kakovost in dostopnost storitev«. V AmCham so tudi opozorili, da bi javna mreža morala vključevati vse izvajalce, ki izpolnjujejo enake pogoje in standarde, ne glede na to, ali so državni ali zasebni. Svoje mnenje o predlogu novele zakona je sicer na AmCham oblikovala njegova komisija za zdravstvo in kakovost bivanja, ki ima dva predsednika. Prva je Urša Lakner, ki dela za podjetje Pfizer. V času covid-19, ko je bilo njeno podjetje eno od največjih dobaviteljev cepiva, je bila Pfizerjeva predstavnica za stike z javnostmi v Sloveniji. Je tudi solastnica podjetja ESL, ki javnim zdravstvenim ustanovam prodaja različno opremo in je imelo v letu 2023 za 369 tisoč evrov prihodkov in 17 tisoč evrov dobička. V zadnjem letu dni so se posli podjetja močno zmanjšali. Drugi je Janko Burgar, ki je dobro leto dni zaposlen v družbi Roche kot strateški vodja za inovacije v zdravstvu. V obdobju od 2011 do 2015 je bil državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo. Posloviti se je moral po razkritju v javnosti, da so ga v trgovini večkrat zalotili pri tatvini.
Vsi priznavajo, da je prenova slovenskega zdravstvenega sistema nujna in neizogibna, a če kritike novele zavrnemo kot lobiste zasebnega zdravstva, pa ne moremo spregledati njihovih upravičenih kritik, da bo potrebno rešiti ključne težave javnega zdravstva – kadrovsko je osiromašeno, delovne razmere so neustrezne, preobremenitve pa nevzdržne.
Simon Smole
