Tatjana Vasle je iz petja diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot solistka je nastopala z raznimi simfoničnimi orkestri, med njimi tudi s Komornim orkestrom Slovenske filharmonije, ter delovala na komornih in solističnih koncertih v Sloveniji, Italiji, Avstriji in na Hrvaškem. Svojo strast do glasbe sedaj predaja kot poklicna pevska pedagoginja. Trinajst let je učila na Akademiji za glasbo v Ljubljani, sedaj pa deluje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana ter na Glasbeni šoli Martina Slomška v Mariboru. V Glasbeni šoli Koper je na pustno soboto vodila pevski seminar za učence klasičnega petja. Ob pavzi si je vzela čas za intervju in ko je govorila o svoji pedagoški strasti, so se ji na neki točki oči kar zarosile.
Ste si ob vpisu na študij petja želeli postati pevka ali ste že od nekdaj vedeli, da se boste usmerili v poučevanje?
Pravzaprav sem začela s študijem matematike. Želela sem si postati učiteljica, a nisem vedela, kaj učiti. Matematika mi je bila vedno pri srcu in zato sem se najprej ukvarjala z njo, hkrati pa sem ves čas pela. Bila sem del študentskega zbora v Ljubljani in glasba me je vedno bolj vlekla k sebi. Seveda sem rada nastopala, ampak sem se že od malih nog videla v vlogi učiteljice.
Kakšno izkušnjo ste imeli s študijem petja? Kaj vam je predstavljajo največji izziv?
Moja pot je šla malo naokrog, glede na to, da sem bila toliko stara, poročila sem se, imela enega otroka. Med študijem petja sem imela eno pavzo, nato pa nadaljevala, tako da je bil študij ob otroku kar izziv. Vmes sem sicer zamenjala profesorja, ampak tudi to me je nazadnje pripeljalo do danes žal že pokojne profesorice Irene Baar, od katere sem se veliko naučila.
Delate tudi kot profesorica na Konservatoriju. Kako potekajo sprejemni izpiti? Kaj je tisto, kar odloči, da sprejmete učenca?
Tu gre za srednješolsko izobrazbo, v okviru Konservatorija pa imamo tudi nižjo glasbeno izobrazbo, kjer prav tako učim. Izpite imamo v mesecu marcu. Na nižji šoli zapojejo po eno pesem, preverimo tudi melodični in ritmični posluh. Upoštevamo več parametrov in seveda je pomemben naraven lep glas, na srednji šoli pa je pomembno tudi predznanje. Meni osebno veliko pomenijo tudi pevska karizma, izraz, strast, želja. Mislim, da se učitelj z leti nauči prepoznati, če ima učenec nekaj v sebi.
Morate pri učenju individualno pristopati do vsakega posameznega pevca? Zakaj?
Da, že pouk je individualen. Petje je intimna stvar, izhajamo iz sebe, iz telesa. Učenec se mora prepustiti pedagogu, da ga ta odpre in vodi. Mora mu zaupati. Treba je delati na odnosu med učiteljem in učencem. Pedagog je učencu psiholog, jaz pravim, da sem tudi mama. Vzgojitelji smo v vsakem primeru, smo pa tudi prijatelji. Ko grejo, jim rečem »zdaj me pa lahko kar tikaš«, ker vidim, da me včasih hočejo, ko sem še njihova učiteljica. Potem so pa veseli, ker me čutijo kot prijateljico in to mi pravzaprav veliko pomeni.
Leta 2018 ste prejeli Škerjančevo diplomo za izjemne uspehe pri vzgoji mladih slovenskih pevcev. Vam je nagrada dala še več zagona, potrditve?
Predvsem mi je to veliko pomenilo, saj gre za nagrado, ki jo Konservatorij podeljuje učiteljem, ki so pokazali neko pedagoško karizmo in uspehe. To je priznanje. Sem pa že veliko časa maksimalno angažirana in motivirana za učenje.
Kaj vas je v vseh teh letih poučevanja in dela s pevci najbolj presenetilo, navdihnilo?
Vsak učenec je poseben. Unikaten je v svojem znanju in predznanju, v svoji osebnosti. Vsak me na novo presune ali me nauči nekaj novega. Gotovo so uspehi, ki jih dosežeš na tekmovanju z učenci, velika stvar in ti veliko pomenijo. V največje zadovoljstvo pa mi je, da grem kdaj po svetu, se usedem v koncertno dvorano in poslušam svojega bivšega učenca, kako poje na odru eminentne operne hiše ali na kakšnih pomembnih dogodkih, tako v tujini kot doma.
Kaj je bistvo petja?
Glasba je tista, ki nam bogati življenje, in mislim, da jo vsak človek doživlja na svoj način. Če si pevec, lahko z lastnim telesom izvajaš glasbo in ob tem dobivaš notranje zadovoljstvo ter vidiš tudi zadovoljstvo poslušalcev. Takrat je to še toliko večji dar. To je blagoslov. Tako kot je blagoslov, da sem jaz našla svoj pedagoški poklic in da imam to možnost uresničevati.
Kateri pevci uspejo?
Obstajajo statistike, koliko moraš imeti talenta in koliko pridnosti. Vedno ima talent procentualno nižji odstotek. Uspejo tisti, ki so vztrajni, pridni, si želijo naprej, živijo življenje celostno v luči, da hočejo biti pevci. Biti pevec ne pomeni samo, da greš na oder in poješ, ampak je tvoje življenje temu podrejeno. Pripravljen moraš biti na odrekanje, garanje, vedoč, da pot poteka gor in dol, nikoli ne gre naravnost. Veliko je stranpoti, čeri. Tisti, ki imajo moč, željo in podporo, lahko grejo naprej. Konec koncev pa tudi brez sreče ne gre.
Imamo v Sloveniji dobre pevce?
Imamo. Nekateri so sicer šli v tujino, a dobre imamo tudi doma. Konec koncev imamo nagrajenko Prešernovega sklada, izvrstno Nuško Drašček. To je ena zmed najsvetlejših zvezd, ampak je teh kar veliko. So in še prihajajo – tudi po naši zaslugi.
Menite, da je klasično petje zapostavljeno? Recimo v primerjavi s pop petjem.
Ne bi rekla. Pop petje je bolj na očeh javnosti in hitreje si lahko zvezda, pa mogoče – z vsem spoštovanjem – moraš za to manj garati. Dober moraš biti v obeh primerih. Tako da zapostavljeno mogoče ni, je pa manj prisotno.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Sem v zadnji četrtini svojega pedagoškega poučevanja. Kot učiteljica petja sem zelo vesela tega, kar doživljam na današnjem seminarju. Glasbene šole po Sloveniji me vabijo na eno-, dvo-, tridnevne seminarje, kar zelo rada delam. Poleti imam dva enotedenska pevska seminarja v okviru Glasbene mladine Slovenije in Glasbene matice Ljubljana. To so primarne stvari, ki me poleg službe dodatno motivirajo. Trenutno pa sem prevzela tudi mesto pomočnice ravnateljice na Konservatoriju. Pred mano je torej še veliko izzivov.
Ana Zupan
