Hana Košan je strokovna sodelavka in predsednica društva Kralji ulice. Po izobrazbi je socialna pedagoginja, ki je svojo karierno pot posvetila delu z brezdomci. Je tudi raziskovalka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, pri Centru za proučevanje družbene blaginje.
V prihodnjih mesecih bo sodelovala pri pisanju strategije za brezdomce, ki je v Sloveniji, za razliko od več držav Evropske unije, še vedno nimamo. Število vidnih in nevidnih brezdomnih oseb pa se kljub temu ves čas povečuje.
V intervjuju sva spregovorila o tem, kaj bo strategija vsebovala in kakšnih sprememb si lahko na tem področju obetamo v prihodnje, pa tudi o tem, v kakšnem položaju so brezdomci danes, ko njihova dobrobit sloni na pomoči nevladnih organizacij.
Slovenija je ena tistih držav znotraj Evropske unije, ki (še) nima izoblikovane nacionalne strategije na področju brezdomstva. Zakaj je tako?
Res je, takšne strategije na nacionalni ravni ni, naše društvo in druge organizacije ves čas predlagamo različne usmeritve in pobude. Edina uradna zaveza, ko gre za politične odločevalce, je stara približno deset let in se nanaša na lokalne sredine. Mestna občina Ljubljana je eno prvih mest, ki se je s podpisom zavezalo, da bo aktivno delovalo na področju odpravljanja brezdomstva. Vsi predlogi, pobude in dognanja s področja brezdomstva se zapisujejo v resolucijo o socialnem varstvu, ki pa je zelo obsežno področje, zato brezdomstvo ni dovolj izpostavljeno.
Kralji ulice so vključeni v mrežo FEANTSA (Evropska federacija nacionalnih organizacij, ki delajo z brezdomci), ki je v bistvu edina evropska mreža, ki se s področjem brezdomstva ukvarja na ravni Evropske unije. Ustanovljena je evropska platforma za boj proti brezdomstvu. Gre za pobudo, pri kateri bodo institucije EU, države članice in deležniki sodelovali pri iskanju konkretnih rešitev za boj proti brezdomstvu v Uniji. To je dobro, saj nas je prisililo, da bomo končno napisali nacionalno strategijo za področje brezdomstva in izvedli štetje brezdomcev. Se pa vse premika zelo počasi, saj gre za veliko idejo, ki jo je potrebno spraviti v življenje. Pomembno se mi zdi, da je Ministrstvo za delo, socialne zadeve in enake možnosti aktivno in da se udeležuje teh srečanj. Dobra je tudi ideja vzajemnega učenja, da bi znotraj Evrope izmenjavali znanja in dobre prakse.
Dotakniva se strategije Mestne občine Ljubljana na področju brezdomstva, ki jo omenjate. Govori se o izgradnji novega centra za brezdomce, predvidoma do konca leta 2025. Center naj bi bil zgrajen na lokaciji dosedanjega, praktično dotrajanega zavetišča za brezdomce na Poljanski cesti. V tem centru naj bi veljal sistem »bivanjskega nagrajevanja«, v spodnjem nadstropju bi brezdomci lahko zgolj prenočili, kasneje bi napredovali v višje nadstropje, kjer so skupinske sobe, in skladno z »napredkom«, ki ga izkazujejo, bi sčasoma lahko samostojno bivali. Kako sodelujete z MOL, ko gre za problem brezdomstva?
Kralji ulice delujejo v mestnih občinah Ljubljana in Maribor, ki preko raznih programov naše društvo tudi sofinancirata. V zadnjem obdobju se pripravlja nekaj projektov, zato intenzivneje sodelujemo z Oddelkom za zdravje in socialno varstvo na MOL. Naj povem, da odlično sodelujemo. Eden od projektov je zavetišče, o katerem sprašujete. Kot strokovna organizacija na tem področju smo bili povabljeni k sodelovanju. Sodelujemo tudi pri raziskavi v okviru EPOH (Evropske platforme za boj proti brezdomstvu), ki predvideva štetje brezdomcev v Ljubljani. To bo prva tovrstna raziskava pri nas. Z njo bomo dobili statistični prerez brezdomstva. Mestna občina Ljubljana in naše društvo v raziskavi sodelujemo, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani pa projekt vodi.
Glede novega centra za brezdomce, naj poudarim, da je pri načrtovanju takšnih projektov bistveno, čeprav so lahko ideje uradnikov dobronamerne, da so vanj vključeni strokovnjaki. Slednji imamo izkušnje s tem, kako se ideja razvija v praksi. Drži, kar ste navedli, izgradnja centra že poteka, zato se intenzivno pogovarjamo o njegovi vsebini. Stališče društva Kralji ulice je, da ne podpiramo »modela stopnišča«, ki ste ga opisali. Proti temu modelu se borimo že leta, nasprotujemo ideji, da se morajo ljudje, potem ko so prišli z ulice v zavetišče, dokazovati, da bi prišli do stanovanja. Zastopamo koncept »housing first« (ang. najprej stanovanja, op. a.), da je varno, trajno stanovanje človekova pravica. Moje in stališče društva je, da so prehodne namestitve nujne, ampak stremeti moramo k trajnim oblikam bivanja, tudi v sklopu zavetišča. V tujini, recimo na Finskem, so se reševanja težav brezdomstva lotili na popolnoma drugačen način, kot to počnemo pri nas. Brezdomcem najprej ponudijo dom, šele za tem pa jim nudijo pomoč tudi na drugih področjih in se lotijo iskanja razlogov, zakaj so ostali brez doma. Prizadevali si bomo, da se v novi center vpeljejo dobre prakse naših organizacij in tistih iz tujine.
Kako pa lahko brezdomci sploh rešijo svoj stanovanjski problem? Lahko to storijo le v okviru razpisov za dodelitev neprofitnih stanovanj in namenskih najemnih oskrbovanih stanovanj, ali imajo kakšen hitrejši način, kako priti do stanovanja, saj vemo, da je v državi splošna stanovanjska stiska?
Naše društvo zelo dobro sodeluje z Javnim stanovanjskim skladom MOL, skupaj smo razvili in izvajamo program preprečevanja deložacij. To poudarjam, ker se mi zdi pomembno, da so stanovanjski skladi prepoznali, da se morajo na tem področju aktivirati, saj so pomemben dejavnik, ko gre za odpravljanje brezdomstva. Praksa iz Ljubljane se je prenesla tudi v Maribor, kjer sodelujemo z Javnim medobčinskim stanovanjskim skladom Maribor, prav tako se je v sofinanciranje skupnostnega dela pridružil tudi Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Pogovarjamo se o konkretnih ljudeh, ki so prosilci za stanovanja ali pa so uspešni na razpisih za neprofitna stanovanja, torej se skupaj dogovarjamo kako bomo uredili stanovanjski problem za ljudi v stiski. Veseli nas, da imajo posluh za problematiko brezdomstva in upoštevajo naše predloge in pobude. Pri nas nujnih bivalnih enot primanjkuje, zato so dolge čakalne vrste, te naj bi bile krizna rešitev, ampak v primeru samskih starejših moških je čakalna doba tri leta. V Ljubljani so največje potreba po nastanitvenih kapacitetah, a se v občini izvaja tudi največ socialno varstvenih programov. Po Sloveniji so občine, ki jim je povsem tuje, ko govoriš o potrebi po neprofitnih najemniških stanovanjih in nujnih bivalnih enotah za brezdomne. Nimajo občutka, da so dolžne poskrbeti za brezdomce, nasprotno pa za prizadete, ko pride do požara ali poplava, zmeraj poskrbijo, kar je seveda prav. Zadovoljijo se s tem, da brezdomce napotijo v lokalno zavetišče. Niti pomislijo ne, da so potrebne spremembe na področju občinske stanovanjske politike.
Izpostavljate tudi pomembnost podatkov, torej merjenja brezdomstva in tako dalje. Ali nimamo uradnih podatkov o številu brezdomnih in stanovanjsko izključenih? Ali pri nas sploh razpolagamo z uradno definicijo brezdomstva? Sami opažate, da brezdomstvo narašča, bodo opredelitev in statistični kazalci prinesli razjasnitev na tem področju? Kako boste brezdomstvo sploh izmerili, saj obstaja mnogo vrst »prekarnih« oblik bivanja?
Smo zagovorniki tako imenovane Evropske klasifikacije brezdomstva (ETHOS), ki obsega štiri temeljne kategorije (in 13 bolj podrobno razvrščenih kategorij) brezdomstva. Izvajali bomo »lahko« različico raziskave. Vključili bomo šest kategorij, od tistih, ki spijo na ulici, do teh, ki se nahajajo v institucijah: psihiatričnih bolnicah, zaporih … Slednji niso obravnavani kot brezdomni. Pri tem se ne upošteva, da mnogi, potem ko zapustijo institucijo, pristanejo na ulici. Rada bi poudarila, da je ključen premik od upravljanja k preventivnemu preprečevanju brezdomstva. Tudi znotraj zaporov se morajo začeti pogovarjati o tem, kako preprečiti brezdomstvo.
Naše društvo je eden od partnerjev v evropskem projektu štetja brezdomcev, ki ga bo vodila belgijska univerza iz Leuvna. S partnerji se še usklajujemo o načinu izvedbe, saj nekatera mesta nimajo nobenih podatkov, ko gre za brezdomnost. V Ljubljani smo Kralji ulice na lastno pest že izvedli podobno štetje. Nekatera mesta, kot je Budimpešta, že dvajset let zbirajo statistiko brezdomstva. Potrebno se je torej uskladiti glede metodologije. Prvo leto Kralji ulice ne bomo upoštevali vseh šest omenjenih kategorij brezdomstva, zato ker je zelo težko priti do podatkov v institucijah, kot so bolnišnice in zapori. Letos se bomo osredotočili na ulično brezdomstvo, tiste, ki so vključeni v socialno-varstvene programe, pa recimo barakarska naselja in tiste bolnišnice, s katerimi že poteka sodelovanje. Naslednje leto naj bi se štetje ponovilo.
Kako je torej s preventivnim delovanjem oziroma preprečevanjem brezdomstva? Kako preiti od upravljanja k preprečevanju brezdomstva?
Načini preventivnega delovanja se bodo, upam, vpisali v prej omenjeno nacionalno strategijo brezdomstva. Lahko povem, kaj počnem v našem društvu na tem področju. Izvajamo program preprečevanja deložacij, ki izgleda tako, da nas z mestnega sklada pokličejo in opozorijo na najemnika neprofitnega stanovanja, ki ima težave s plačevanjem stroškov, in pri katerem je že nastal dolg. Tu vstopimo mi in tako poskrbimo še za marsikaj drugega. Ljudi povežemo z drugimi organizacijami, kjer lahko dobijo pomoč, pomagamo pri pisanju prošenj ali prijavi na razpise za neprofitna stanovanja. Skrbimo, da so obveznosti redno poravnane, in to samo z enim ciljem, da ljudje ne končajo na cesti. Na ta način preprečujemo prisilne izselitve in odpravljamo razloge, ki bi jih pripeljali v potencialno brezdomstvo.
To vprašanje torej ni povezano zgolj s socialnim varstvom, ampak predvsem s stanovanjsko politiko. K nam ne prihajajo zgolj ljudje, ki so izkusili razne vrste socialne izključenosti, ampak tudi tisti, ki zaradi nizkih dohodkov ne morejo plačevati visokih najemnin v Ljubljani. Na Finskem so se zavestno odločili, da vložijo veliko denarja v stanovanjsko politiko in ne zgolj v zavetišča, tudi v ljudske menze in tako naprej.
Kako je z zaposlovanjem brezdomnih? Zakaj to področje ni urejeno s posebno zaščito, podobno kot pri invalidih?
To je sicer bolj vprašanje za koga drugega. V našem društvu brezdomce vključujemo v javna dela, ki so na voljo v okviru aktivne politike zaposlovanja. Vsako leto pet ljudi, ki so sprva vključeni v javna dela, tudi zaposlimo. Večina naših uporabnic in uporabnikov potrebuje neko vrsto podporne zaposlitve. Ker živijo na cesti ali pa dolgo niso delali, potrebujejo čas in podporo pri opravljanju dela. Pri opravljanju javnega dela je pri nas zmeraj prisotna oseba, ki lahko uporabnici ali uporabniku pomaga, ko nastopi osebna stiska ali kakšna druga težava. Obstaja tudi program socialne aktivacije, ampak ta po naših izkušnjah ni najboljši za brezdomce in tiste, ki uporabljajo droge. Pričakovati od teh ljudi, da bodo takoj začeli delati po zdajšnjih standardih produktivnosti, torej vsaj osem ur na dan, ni realistično. Potrebne so torej fleksibilne zaposlitve, da se dela nekaj ur v dnevu in z drugimi prilagoditvami. Vemo, da obstaja pritisk javnosti, da naj se ti ljudje zaposlijo. Veliko ljudi vključimo tudi v prostovoljstvo, kar sicer ni klasična zaposlitev, a je dober začetek. Brezdomci, ki so vključeni v prostovoljstvo, dobijo dodatek k socialni pomoči. Kasneje se nekateri med njimi postopoma vključijo v javna dela.
Koliko ljudi se uspe »rešiti« iz te večne prehodnosti zavetišč in samostojno zaživi življenje?
Naša ideja je, kot sem že povedala, da bi morala biti zavetišča prehodna in ne trajna rešitev. Za dolgoročne rešitve je potrebno vlagati finančna sredstva v stanovanja in v nastanitvene podpore za brezdomce. Naše društvo sledi principu »housing first«, zato imamo po Ljubljani stanovanja, ki jih po neprofitni najemnini najemamo od stanovanjskega sklada. Nekatere družine in posamezniki imajo svoja stanovanja, imamo pa tudi nekaj skupinskih enot, kjer ima vsak svojo sobo, kopalnico in kuhinjo si pa delijo. Glede tega, koliko jih zaživi običajno življenje, se težko opredelim, pri vsakem je malo drugače. Nekateri dobijo službo, neprofitno najemno stanovanje ali celo stanovanje na trgu. Nekateri se vključujejo v razne aktivnosti in tako dalje. Uporabniki drog potrebujejo daljši proces za spremembe, o katerih govoriva. Po naših izkušnjah ne velja prepričanje, da uporabniki drog ne morejo živeti v stanovanjih. Seveda imamo primere, ko se nekdo iz nastanitvene podpore vrne na cesto ali pa v zavetišče. Mi tem ljudem ne zapiramo vrat in v teh primerih rečemo: »Pridi nazaj, poskusimo še enkrat.«
Kako je s spolno sestavo brezdomnih? Zdi se, da prevladujejo moški. Zakaj?
Ker smo naše aktivnosti naredili bolj dostopne zanje, k nam v zadnjem času res zahaja tudi vedno več žensk. To sicer še ne pomeni, da jih je številčno več kot v preteklosti, temveč je tako zgolj v našem društvu.
Imamo posebne programe za ženske. Postali smo ženskam bolj varno zatočišče, v katerem so lahko slišane in opažene. Bistveno je, da k njim pristopamo na neobsojajoč način. Da jih razumemo, dajemo prostor njihovim travmatičnim izkušnjam, da lahko o tem govorijo ali jih usmerimo v ustrezne službe. Veljalo je, da so ženske bolj izmuzljive in da krožijo med raznimi institucijami socialnega varstva. Nevidnost je povezana tudi s tem, da so ženske manj na ulici, ker je težko biti sam na ulici. Zato se v zameno, da dobijo streho nad glavo, spuščajo v marsikakšne usluge in partnerske odnose, ki niso nujno varni.
Pri nas nimamo zavetišča za ženske in dogaja se, da je soba v zavetišču prazna, ker je tam nastanjen moški, po drugi strani pa moramo ministrstvu poročati, da smo zapolnili vsa mesta, drugače nam lahko očitajo, da programa ne izvajamo dobro. To je absurd, morali bi stremeti k temu, da so zavetišča čim bolj prazna. V času pandemije koronavirusa smo imeli na Rimski cesti pet postelj samo za ženske. Prvi teden je bila zasedena samo ena, šele kasneje so se zapolnile tudi ostale.
Kako je s strokovnim kadrom, ki tem ljudem pomaga? V zavetiščih je mnogo tistih, ki potrebujejo nego. Toda tam prevladujejo strokovni socialni delavci. Bo potrebno sistem tudi kadrovsko in logistično prilagoditi temu, da bo tem ljudem nudena ustrezna negovalna pomoč?
Prav imate, želimo si privabiti več različnih profilov zaposlenih. Prevladujejo socialni delavci, imamo socialne pedagoge in psihologe. Letos smo prvič zaposlili medicinsko sestro. Enkrat na teden nas obišče zdravnik – to nam omogoča italijanski donatorski projekt. Tudi zakonodaja s področja socialnega varstva ne omogoča zaposlovanja zdravstvenega in negovalnega osebja. Moje sodelavke, ki so socialne delavke, hodijo do ostarelih ljudi in jih negujejo, pred tem opravijo kakšen tečaj. Nekateri brezdomci imajo težave z duševnim zdravjem, a je povezovanje s psihiatričnimi institucijami mnogokrat prepočasno, zato bi bilo dobro, da bi imeli tudi psihiatra na terenu. To rešujemo na tak način, da se povezujemo s psihoterapevti, ki so pripravljeni prisluhniti brezdomcem za skromno finančno nadomestilo ali brezplačno. Iščemo možnosti sodelovanja, širimo krog sodelavcev, to področje še zdaleč ni sistemsko urejeno.
Simon Smole
