Gorazd Kovačič je doktor sociologije, zaposlen na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja s politično in ekonomsko sociologijo, sicer pa je tudi predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije.
Sam zase pravi, da je bil v času referenduma za vstop v zvezo Nato javno izpostavljen nasprotnik tega dejanja. Takrat je deloval na Mirovnem inštitutu in skupaj s sodelavko Marto Gregorčič sta uredila zbornik z naslovom Ne NATO – mir nam dajte. Takole je pisalo v uvodu: »Zbornik je vzpodbuda prebivalkam in prebivalcem, da namesto ujetosti v zaprt ideološki horizont ’za ali proti’ vstopu v NATO glasujejo za odprte možnosti, kjer bomo – nevtralni, neodvisni, posebni in samosvoji, aktivni in ustvarjalni – sami krojili svojo prihodnost!« Ob dvajsetletnici pridružitve Slovenije NATO smo ga povprašali, kako ocenjuje to vojaško organizacijo in vlogo naše države v njej danes.
Slovenija se je severnoatlantskemu zavezništvu Nato pridružila 29. marca 2004, a postopek pridruževanja se je z iskanjem političnega konsenza začel več kot desetletje prej. Javno mnenje je bilo na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja precej naklonjeno nevtralnosti. Kljub precejšnji skepsi – zlasti ob preteklih sodelovanjih v operacijah v Iraku in Afganistanu ter sedaj ob globalnem zaostrovanju varnostnih razmer – je naklonjenost javnosti vendarle še večinska. Kako gledate na obdobje vstopanja v Nato in na stanje dvajset let kasneje?
V času pred referendumom o vstopu v Nato sem bil precej javno izpostavljen, in sicer na strani nasprotnikov. Naši glavni stališči sta bili dve. Prvič, Nato je po koncu hladne vojne preživet in nima več funkcije obrambe Evrope pred sovražnikom, temveč služi upravičevanju tega, da ZDA ostajajo vojaško prisotne v Evropi in lahko tako intervenirajo v širši regiji. Nato smo torej videli kot sredstvo za legitimiranje ameriškega imperializma, pa tudi kot promotorja za kupovanje ameriškega orožja. Drugič, medtem ko je združena liberalna in desnosredinska politika predstavljala včlanitev v EU in Nato kot potrditev zahodne identitete Slovenije, smo natoskeptiki videli kampanjo za včlanitev v Nato kot znak in kot kompenzacijo za odsotnost aktivne zunanje politike mlade države. Po dvajsetih letih ocenjujem, da smo imeli pri obeh stališčih prav. Slovenija je v mednarodnih odnosih pasivna, aktivno zunanjo politiko ima samo do Hrvaške, pa še tam je neuspešna, zato se skriva v integracijah, kjer se prepušča toku in ritmu, ki ga določajo najmočnejše članice, zasledujoč svoje interese.
Pravite, da zveza Nato omogoča vojaško in drugo prisotnost ZDA v Evropi. Če pogledamo v zgodovino je bila glavna tarča zavezništva Nato do leta 1991 Sovjetska Zveza, ideološka krinka zanj pa domnevna agresivnost le-te. Ko je Varšavski pakt razpadel, Nata niso razpustili. To posredno dokazuje, da Nato ni namenjen odvračanju agresije, ki je ni bilo, ampak ohranjanju vpliva ZDA. Se strinjate s to tezo?
Začel bi z gospodarsko osnovo. Vojaško-industrijski kompleks je že dolgo vlečni konj ameriškega gospodarstva in ena redkih še uspešnih industrijskih panog v ZDA. Njegov pogon je odvisen od javnih naročil. Ameriške vlade, demokratske ali republikanske, morajo nenehno naročati orožje in strelivo, kar pomeni, da ju je treba tudi stalno trošiti, sicer bi se ameriško gospodarstvo ustavilo. Hladna vojna je zagotavljala legitimacijo tega pogona in gospodarskega modela. Po njej pa sta si ameriški vojaški aparat in Natova birokracija skušala izmisliti nove domnevne grožnje, zaradi katerih naj bi bilo nujno nadaljnje oboroževanje, da bi upravičila svoj obstoj. Izpostavljali so terorizem, ilegalne migracije, hibridne grožnje, vendar se na nič od tega ne da ustrezno odgovoriti z orožjem. Vojska je pač uporabna predvsem za vojne. Združenim državam Amerike se vojne izplačajo, ker hranijo ameriški vojaško-industrijski kompleks in ker skušajo z njimi strateško nadzorovati vire surovin in svoje rivale. Evropi in Sloveniji ni treba sodelovati v teh krvavih igrah.
Kako v luči povedanega gledate na vojno v Ukrajini?
Na vojno v Ukrajini lahko gledamo iz dveh perspektiv. Zagovorniki oboroževanja menijo, da so končno dobili dokaz, da so vojne še vedno del realnosti; da iz Rusije preti stalna nevarnost za Evropo in da je osvajalce mogoče odvračati samo z oboroževanjem in v zavezništvih. Iz druge perspektive pa je razvoj rusko-ukrajinskega spora v vojno rezultat nesrečnih politik. Ni bilo nujno, da bi se spor glede pravic ruske manjšine in glede strateške umestitve Ukrajine sprevrgel v vojno. Evropska unija bi lahko odigrala drugačno politiko in obema državama ponudila strategijo sodelovanja in delne integracije, s tem pa perspektivo gospodarskega razvoja. Tako se morda ukrajinski nacionalizem in ruski imperializem ne bi stopnjevala v vojno, ki je izjemno uničevalna in ji ni videti konca.
Več sofisticiranega orožja prejme Ukrajina od Nato zavezništva, več ga aktivira tudi Rusija. Tako se vojna podaljšuje v dolgotrajno pozicijsko vojno, ki prinaša dolgotrajno pobijanje in uničevanje, s podražitvami energentov in žitaric pa ima za talca Evropo in velik del sveta. Kašno možnost vidite za mirovno politiko v tem kontekstu? Je za končanje vojne nujno podpreti rusko stališče, da je treba ustaviti širjenje zveze Nato?
Bojim se, da je najboljši čas za mirovno politiko že zamujen. Bil je takrat, ko bi bilo treba pritisniti na Ukrajino, naj uresniči svoje obveznosti iz Minškega sporazuma in naj prizna pravice rusko govoreči manjšini. V zameno bi ji morala Evropska unija kaj ponuditi, a širši problem je verjetno v tem, da EU ni več pripravljena na nadaljnjo širitev, saj jo vidi kot strošek. Pravi čas za mirovno politiko je bil tudi v prvih tednih po začetku vojne. Ko je Ukrajina zdržala prvi napad in je Putinu spodletel načrt, da bo s hitro in presenetljivo intervencijo zamenjal vlado v Kijevu, bi lahko mednarodna diplomacija dosegla premirje in nato delala na iskanju kompromisa, ki bi dal varnostna zagotovila obema stranema. Nosilka takšne diplomatske mirovne pobude bi lahko bila koalicija evropskih in azijskih držav. Vendar Združenim državam Amerike mir ni ustrezal in so ga preprečile. Njihov cilj je bil zvabiti Rusijo v obsežno in dolgotrajno vojno s ciljem, da jo izgubi in da zato tudi Putin izgubi oblast. Če bi Rusija z neko novo vlado prišla v ameriško interesno sfero, bi bila Kitajska obkoljena. In Kitajska je glavni gospodarski rival ZDA, ne Rusija. Evropa takrat ni razumela, da bo z vojno oškodovana tudi sama. Ameriški vojaški patronat nad njo se bo okrepil in gospodarsko bo oškodovana zaradi izgube poceni energentov.
Po več kot dveh letih izjemno uničevalne vojne pa je perspektiva vseh vpletenih spremenjena. Vojna je proces, ki preoblikuje družbo. Položaj ni več tak, kot je bil februarja in marca 2022, ko je bil mirovni kompromis lažje dosegljiv. Odkar je Rusija poteptala ukrajinsko suverenost, bo Ukrajino in druge vzhodnoevropske države težko prepričati, naj se odpovejo trdim varnostnim jamstvom. Videti je, da se lahko vojna nadaljuje še zelo dolgo, dokler ne bodo eni ali obema od strani pošli viri. Ukrajino financira celotni zahod, Rusijo pa posredno podpirajo azijske države s tem, ko niso uvedle sankcij na njene energente. Če bo ena od strani vojaško kolapsirala, bo morala sprejeti boleče mirovne pogoje, če se bosta upehali obe strani, pa bo ostal konflikt zamrznjen. Časovno najbližji dejavnik, ki lahko spremeni potek zmage, so ameriške predsedniške volitve. Na njih ima Donald Trump resne možnosti za zmago in znano je, da javno govori, da bo ustavil vojaško pomoč Ukrajini.
Nedavne raziskave v sami zvezi Nato so pokazale, da bi se 66 odstotkov iz leta 2003 danes skrčilo v komajda še večino, točneje v 52 odstotkov, s tem da samo 46 odstotkov vprašanih še vedno meni, da to članstvo zmanjšuje možnost napada na našo državo in da jih le 24 odstotkov podpira povečevanje vojaških izdatkov – proti pa jih je za odstotek več. Večina se očitno o vojaških izdatkih – podatka ni – ni želela opredeliti. Slovenija v vseh teh letih ni dosegla zapovedanih dveh odstotkov nacionalnega bruto domačega proizvoda izdatkov za vojsko, tudi oborožene sile niso dosegle odličnosti, ki se je napovedovala ob vstopu. Zakaj se zdi, da nismo povsem »resni« del zavezništva?
Ker očitno nobena vlada ni ocenjevala, da je Slovenija do te mere vojaško ogrožena, da bi to upravičevalo izdatke za obrambo v višini vsaj dveh odstotkov BDP. Prednost so dajale drugim segmentom javne porabe, kjer so tudi pričakovanja javnosti večja. Obrambni izdatki Slovenije so skladni z javnomnenjskimi stališči, ki jih navajate. Ne državljani ne politiki ne verjamemo v Natovo birokracijo, ki napihuje vojaške grožnje, da bi motivirala evropske članice k večjim obrambnim izdatkom in s tem k večji moči same Natove birokracije.
Zdi se, da Slovenija niti ne ve, kakšno vojsko potrebujemo, kdo nas dejansko ogroža, kako se oborožiti za boje v tujini in doma. Od tod vsakoletna obskurna ocena generalštaba in političnega vrha države, da je dobro opremljena za mir in slabo pripravljena na vojno. Slovenija za obrambo nameni že več kot milijardo evrov na leto. V zadnjem času nekatere evropske države ponovno uvajajo obvezni vojaški rok, to vprašanje pa se ponovno odpira tudi na slovenskem političnem parketu. Je krepitev nacionalne obrambne vojske lahko alternativa Natu in njegovi vse bolj ofenzivni vlogi?
Če država ni članica vojaškega zavezništva, pač potrebuje takšno vojsko, da se lahko z njo lažje zoperstavi napadalcu. Pri tem se je treba vprašati, kdo lahko glede na naše zgodovinske izkušnje vojaško napade Slovenijo. Oddaljene velesile pač ne, temveč kvečjemu katera od sosednjih držav, ki so nas v preteklosti že okupirale ali pa tu imele svoj imperij. Nekatere med njimi še vedno gojijo iredentistično ideologijo za notranjepolitične potrebe. Dokler se v Evropi vsi posvečamo gospodarskemu in drugim oblikam sodelovanja, ker to koristi vsem, ni videti možnosti za iredentistične vojne. Če pa bi do njih prišlo, nam Nato ne bi pomagal, saj bi šlo za vojno med dvema članicama zavezništva. V tem primeru bi potrebovali vojsko, usposobljeno za množično mobilizacijo prebivalstva in vodenje gverilske vojne. Preoblikovanje Slovenske vojske v člen mednarodnih kontingentov pomeni odmik od takšnega tipa nacionalne obrambne vojske.
Nedavno se je pojavila iniciativa »Za mir in solidarnost«, ki jo je podpisalo sto in več civilnodružbenih organizacij in ki med ostalim poziva k omejevanju investicij v vojaško opremo ter k referendumu o članstvu v Nato, točneje o nadaljevanju z njim ali ne. Bi se z izstopom iz Nata vojaška ogroženost Slovenije povečala?
Na kratki rok se ne bi nič spremenilo. Na daljši rok pa bi se morala Slovenska vojska preoblikovati na ta način, kot sem ga opisal. In večji poudarek bi morali dati osnovnemu vojaškemu usposabljanju prebivalstva.
Kaj se danes dogaja z globalnim mirovniškim gibanjem? Ali sploh imamo mirovniške študije in tako dalje? Zdi se, da je doseg idej mirovništva in vojaške nevtralnosti manjši kot v preteklosti.
Mirovništvo vznika v valovih, kot reakcija na določeno moralno krizo v zvezi z neko konkretno vojno. Poglejte val študentskih protestov na ameriških univerzah proti genocidu v Gazi in ameriški vlogi pri tem. Ni naključje, da spominja na študentske proteste proti vietnamski vojni. Ali pa na množične protivojne proteste v Izraelu. V Evropi je mirovno gibanje v času hladne vojne vzniknilo predvsem iz zavedanja, da bi vroča jedrska vojna pomenila konec sveta. V Sloveniji je gibanje v osemdesetih letih črpalo moči iz odpora zoper institucijo JLA (jugoslovansko ljudsko armado, op. a.), ki je bila zadnji varuh jugoslovanske politične ureditve po Titovi smrti in je bila zato reprezentant vsega, kar je šlo narobe.
Ob tem, da mirovna gibanja danes prepoznavamo v podobi državljanskih reakcij na grozote vojne, pa mislim, da ima mirovništvo še večji pomen kot strateška opredelitev. Njegova glavna naloga je preprečevanje, da bi se strateška ali nacionalistična rivalstva razvila v vojne. Izzivov ima na pretek, treba pa je pravočasno prepoznati njihove nevarne potenciale. Tovrstno mirovništvo je naloga diplomacije, pomemben pa je tudi državljanski pritisk. Morda glavni in temeljni strateški izziv za mirovništvo pa je vprašanje spremembe ekonomskega sistema, ki hlasta po neskončni rasti na omejenem planetu in temelji na črpanju virov, ki so zaradi podnebnih sprememb vse bolj pičli. Gospodarski center sistema pa ohranja svojo moč predvsem s pomočjo vojaško-industrijskega kompleksa.
Simon Smole
