»Pri hidroelektrarnah, ki imajo negativne vplive na naravo in okolje, pa tudi pri vseh drugih večjih, okolju in naravi škodljivih projektih, bi morali predhodno obvezno izvesti argumentirano, temeljito in medijsko podprto javno razpravo z različnimi strokovnjaki, ki bi uravnoteženo predstavili argumente za in proti, ne pa da po medijih poslušamo samo argumente v prid investitorjem ali pa se politične stranke prepirajo med sabo. To nima smisla.«
– Brina Sotenšek (Lutra, inštitut za ohranjanje naravne dediščine)
Zadnje leto se okoljska zakonodaja spreminja na več nivojih, trenutno je v javni obravnavi nov predlog Zakona o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije, že prej pa se je spremenil Zakon o urejanju prostora. Novi predlog Zakona o varstvu okolja še ni potrjen, v igri pa je tudi uredba, ki določa pogoje, pod kakršnimi se bo lahko določalo posege, ki bi lahko škodljivo vplivali na vode. Čeprav se je trenutna vlada v koalicijski pogodbi zavezala k ohranjanju in varovanju biotske raznovrstnosti, številne nevladne organizacije trdijo, da počne ravno nasprotno oziroma nič.
Ob novih spremembah zakona na področju okolja smo o morebitnih škodljivih spremembah, ki v javnosti dobivajo malo prostora, spregovorili z Brino Sotenšek z Inštituta za ohranjanje naravne dediščine Lutra, ki je tudi koordinatorica skupine Za Savo, ki se bori za prosto tekočo srednjo Savo, in članica Društva za preučevanje rib Slovenije.
Je smiselno, da vlada v zadnjem času spreminja okoljsko zakonodajo?
Za izboljšanje zakonodaje je vedno prostor, zato s spremembami samimi po sebi ni nič narobe, ostaja pa vprašanje, v katero smer. Občutek imam, da gredo spremembe okoljske zakonodaje bolj na roko investitorjem kot varovanju okolja in narave, čeprav imamo že v Ustavi zapisano, da je pravica do zdravega življenjskega okolja naša ustavna pravica, vode oziroma vodni viri pa so tako po Zakonu o vodah kot po ustavi naše javno dobro, tako da gre za nekaj, kar se tiče vseh nas, zato se mi ne zdi prav, da se z vodami upravlja enostransko in pri tem ob strani pušča okoljski oziroma naravovarstveni aspekt. Vključno z neupoštevanjem evropskih smernic in zakonodajnih aktov.
Katerih pa še nismo implementirali?
Najnovejši je Nature Restoration Law oziroma Uredba Evropske unije o obnovi narave, ki je bila sprejeta junija in v pravni red prenaša tudi Strategijo EU za biotsko raznovrstnost 2030. Narekuje nam ohranjanje oziroma obnovo ekosistemov z namenom izboljšanja dobrobiti za naravo in človeka, z namenom naslavljanja družbenih izzivov in blaženja podnebnih sprememb. Poudarja prav obnovo vodnih ekosistemov. Če vodne ekosisteme vključno z biodiverziteto ohranjamo v dobrem stanju, so bolj stabilni, odpornejši na spremembe, denimo onesnaženje, in blažijo tako poplave kot suše. Ena od glavnih koristi prostotekočih rek je tudi njihova samočistilna sposobnost. Drobni nevretenčarji, ki živijo v rečnem dnu in čistijo vodo, ki se pretaka v podzemni bazen pod reko, preživijo v čisti vodi z dovolj kisika, v mulju pa ne. Omenjena Uredba o obnovi narave članicam EU nalaga, da morajo do leta 2030 sprejeti ukrepe za obnovo vsaj 30 odstotkov sladkovodnih, pa tudi kopenskih habitatov, ki trenutno niso v dobrem stanju, do leta 2040 vsaj 60 odstotkov, do 2050 pa kar 90 odstotkov. Teh določil Slovenija še ni prenesla v svoj pravni red, hkrati pa sprejema zakonodajo, ki določa možnosti za poslabšanje stanja voda, izloča javnost iz postopkov celovite presoje vplivov na okolje in rahlja okoljske varovalke.
So pri nas reke trenutno v dobrem stanju?
Glede na skupne ocene različnih parametrov, ki določajo ekološko stanje voda, je večina vodotokov v smislu ekološkega stanja ohranjenosti pri nas nekje na sredini. Povirja so večkrat bolje ohranjena, potem ko tok začne teči skozi naselja, se stanje dostikrat poslabša, v zelo dobrem stanju je žal dejansko precej malo vodotokov. Mislim, da to velja tudi za večino EU. Glede na rezultate državnega monitoringa kakovosti voda Agencije za okolje (med leti 2006-2019) se ekološko stanje površinskih voda z leti celo slabša. Vodotoki so pogosto regulirani ali celo betonirani, pregrajeni, njihov prostor smo v zadnjih 200 letih močno skrčili, ker smo ljudje zelo posegali vanj tudi izven naselij. World Wildlife Fund je pred štirimi leti objavil študijo sprememb stanja populacij sladkovodnih rib selivk v zadnjih 50 letih. V Evropi so se globalno najbolj zmanjšale, za kar 93 odstotkov. Kot glavni razlog navaja veliko število pregrad in regulacijo vodotokov.
So potemtakem problematične tudi hidroelektrarne (HE), čeprav imajo zgrajene ribje steze in o njih poslušamo kot o sestavnem delu »zelenega prehoda«?
Ja, avtorji omenjene študije pravzaprav pozivajo EU, naj preneha podpirati gradnjo novih HE in namesto tega sredstva vlaga v odstranjevanje ali prenovo obstoječih jezov. Predstavnik evropske pisarne WWF je celo izjavil, da je vpliv, ki ga imajo jezovi hidroelektrarn na reke in njihovo biodiverziteto, v nasprotju z njihovim prispevkom k obnovljivi energiji, alarmanten. Tudi slovenske raziskave Zavoda za ribištvo na spodnji Savi so pokazale negativne vplive HE na rečni ekosistem.
Ravno zakon, ki je zdaj v obravnavi, spodbuja ukrepe za povečanje deleža obnovljivih virov energije, tudi iz HE. Menim pa, da bi bilo potrebno spregovoriti o tem, da je obnovljiva samo voda, reka pa ne. Ko jo enkrat zajezimo, rečni ekosistem tako spremenimo, da ga praktično izgubimo. Zdi se tudi, da se investitorji enostavno ne znajo več ustaviti. V Sloveniji imamo zdaj 20 velikih elektrarn, 8 od tega na Savi, kjer bi jih želeli zgraditi še 11, kar pomeni 18 zaporednih jezov – od Mavčič pri Kranju do hrvaške meje. To pa nikakor ni več uravnotežena raba prostora, še manj gre za razumno in trajnostno izkoriščanje naravnih virov. Tudi v novem Zakonu o urejanju prostora je določeno, da racionalna raba prostora zagotavlja ustrezno razmerje med grajenimi in zelenimi površinami. Paradoks je tudi ta, da nam EU po eni strani nalaga, da naj preklopimo na takšne obnovljive vire energije, po drugi pa narekuje ohranjanje ekosistemov, ki so ključni za blaženje podnebnih sprememb, kot so prav reke, mokrišča in gozdovi. Če bi z njimi trajnostno upravljali, bi nam nudili več koristi, kot če jih iz istega razloga uničimo.
Visoke vode in poplave so recimo povsem naraven pojav, pri katerem se rečni sistem »resetira«. Za ekosistem je dobro, da vsake toliko časa voda prestopi bregove, saj so poplavni travniki in gozdovi, tudi močvirja, tako narejeni, da so sposobni vpijati velike količine vode in s tem zadrževati poplavni val po toku navzdol. Obenem ti ekosistemi to vodo zadržijo dlje časa, s tem bogatijo podtalnico in hkrati površje, zemljo in blažijo suše. Ta območja so tudi zaloga vode za podtalnico, ko vodostaj v reki upade. Vegetacija na bregovih rek in potokov ima zaradi močnih korenin protierozijsko vlogo, zadržuje pa tudi plavje. Z ovinki, meandri, reke prav tako zavirajo hitrost poplavnega vala in ga s tem blažijo. Mi pa imamo, ne vem zakaj, predstave, da je dobro reko čim bolj izravnati, da je kot tobogan, kar se sprevrže v katastrofo, ko pride do poplave. Direkcija za vode je že leta 2023 napisala zelo dobre smernice, ki še vedno niso obvezne oziroma prenešene v pravni red in zasledujejo načelo »vodi več prostora« in poudarjajo pomen ohranjanja, pa tudi obnove naravnih razlivnih površin ter revitalizacijo vodotokov. V Sloveniji imamo ponekod res ozke rečne doline, v katerih je prostora praktično samo za npr. cesto ali železnico in strugo reke, ampak kjer pa je možnost, bi morali ohraniti poplavna območja in tam preprečevati nove dejavnosti in poselitve. Na Koroškem je recimo industrijska cona Pameče na poplavni ravnici Mislinje in zato ima reka oziroma poplavni val tam manj prostora, stlačili so jo v neko ozko korito. Žal to ni edini takšen primer pri nas.
Ali hidroelektrarna kot jez ne bi mogla biti zadrževalnik visokih voda?
Srednje in nizke poplave valove bi lahko umetno regulirali, ko pa se pojavijo izjemno visoki poplavni valovi, kot so bili leta 2012 na Dravi, jih elektrarna ne more zadržati, kaskada jezov lahko to še poslabša, saj je reka tam zravnana, stisnjena med nasipe in ne more ven, poplavni val pa se zato samo še nadaljuje po toku navzdol in enkrat prestopi bregove.
V odzivu na spremembe zakona pišete, da se bolj malo govori o vseh napovedanih elektrarnah?
Na Savi Dolinki je elektrarna Moste, na zgornji Savi imamo potem še dve – v Medvodah in Mavčičah. Na spodnji Savi je 5 hidroelektrarn, ki naj bi se zaključile z Mokricami. Že leta 2004 pa je bila sprejeta Uredba o koncesiji za rabo vode na srednji Savi od Ježice do Suhadola, to je med Ljubljano in Hrastnikom. Na tem območju se načrtuje še 10 hidroelektrarn. Leta 2020 je pod takratnim ministrom Andrejem Vizjakom pet zasavskih občin podpisalo Sporazum o načinu izvajanja koncesijske pogodbe za prve tri zasavske hidroelektrarne, za katere že od leta 2021 teče postopek sprejemanja državnega prostorskega načrta, vključno s celovito presojo vplivov na okolje. Zdajšnja vlada se je ob nastopu oblasti zavezala, da bo preverila smotrnost gradnje novih elektrarn na srednji Savi in trajnostno izkoriščala narave vire, ohranjala habitate in vrste, a se nič od tega ni zgodilo, postopek nemoteno teče naprej, stran od oči javnosti. Celo tako je, da so zdaj v novem Zakonu o urejanju prostora postopek celovite presoje o vplivu na okolje, pri katerem smo bile do sedaj prisotne tudi nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu, spremenili in ni več samostojni upravni postopek, zato v njem ni več stranskih udeležencev. Po domače rečeno so nas po treh letih aktivne udeležbe vrgli iz postopka. Ministrstvu za naravne vire in prostor smo pisali, če nas lahko ponovno vključijo, saj novi Zakon o urejanju prostora predvideva, da se vpliv oziroma sodelovanje javnosti v primeru, da se star postopek nadaljuje po novem zakonu, ne sme zmanjšati, a do danes, po pol leta, še vedno nismo dobili odgovora. Tudi pripravljavci okoljskega poročila za veljavni Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) so predlagali izločitev novih velikih hidroelektrarn, zaradi pričakovanih negativnih vplivov na okolje in naravo. Tisti, ki pišejo nov NEPN do leta 2030, s pogledom do 2040, pa sedaj kar na lepem trdijo, da lokacije in tehnološke rešitve za morebitne nove hidroelektrarne sploh niso znane, zato naj zanje v NEPN-u ne bi bilo mogoče delati presoje vplivov na okolje. Postopek državnega prostorskega načrta za prve tri zasavske HE že teče, imamo koncesijsko pogodbo in Uredbo o koncesiji za celotno srednjo Savo, ob tem pa menda niso znane lokacije in tehnološke rešitve. To je po mojem mnenju izigravanje postopka in izogibanje okoljski presoji.
Nova zakonodaja lajša tudi možnost tega, da nekaj postane izjema pri presoji vpliva na okolje.
Do 8. februarja je bil v javni obravnavi predlog Uredbe o podrobnejših pogojih za ugotavljanje izjem pri doseganju okoljskih ciljev zaradi novih fizičnih sprememb ali novih dejavnosti trajnostnega razvoja. Po domače, ta Uredba bi določila pogoje za možnost poslabšanja stanja voda. Evropska Vodna direktiva, na kateri uredba temelji, državam članicam nalaga ohranjanje dobrega stanja voda, razen če gre za izjemo, potem se lahko to stanje tudi poslabša. Ampak tam je tako napisano, da mora biti nek poseg res izjemen – v smislu, da bi bila drugačna, vodam bolj prijazna možnost tehnično neizvedljiva, imela nesorazmerne stroške in da je bilo res storjeno vse mogoče, da bi ublažili škodljive vplive. Slovenski osnutek uredbe pa je sedaj zapisan tako, da bo lahko vsak poseg, za katerega bo pristojni organ ocenil, da ima lahko škodljiv vpliv na vode, avtomatsko šel v postopek za možnost izjeme, torej takšni posegi ne bodo več izjeme. Investitor bo pač pripravil dokumentacijo, s katero bo dokazal, da je njegov poseg lahko izjema in tu pridemo do drugega problema. Investitor si v Sloveniji namreč izvajalce presoj vplivov na okolje in monitoringov izbira sam in jih financira neposredno, zato je velika možnost za konflikt interesov in korupcijo. Zato smo že večkrat predlagali, da bi imelo ministrstvo neko splošno bazo teh izvajalcev, ki bi jih investitorjem dodeljevalo naključno, podobno kot pri dodeljevanju sodnih ali gradbenih cenilcev. Račun pa bi investitor plačal ministrstvu na poseben račun, namesto direktno izvajalcu. Veliko izvajalcev okoljskih presoj verjetno ne bi zapisalo, da je nek poseg nesprejemljiv in ga slabo ocenilo, če je njihovo plačilo direktno odvisno od kritiziranega subjekta.
So izjeme torej sploh definirane?
V Vodni direktivi, ki je krovna za vse države, ni konkretno definirano, razen, da so te izjeme lahko nove dejavnosti trajnostnega razvoja ali nova fizična preoblikovanja vodnega telesa, da je nekaj za kar se izkaže, da ima veliko korist za zdravje in varnost ljudi ali drug javni interes, ki je večji od javne koristi ohranjanja voda. Napisano je relativno odprto in pušča posameznim državam odprte možnosti, tudi glede interpretacije. Vendar pa ta direktiva tudi poudarja, da se mora ob določanju izjem upoštevati veljavna okoljska zakonodaja EU. Torej tudi Uredba EU o obnovi narave. Sicer pa vidimo problematiko te nove Uredbe tudi v zelo nejasnih in pomanjkljivih parametrih ocenjevanja, ki so marsikje celo samo opisni (namesto računski), torej prepuščeni subjektivni presoji ocenjevalca, pa tudi sam postopek opredelitve izjeme je napisan pomanjkljivo (nikjer ni npr. določenih faz in rokov znotraj postopka).
Težava je tudi, da naj bi se o tem, ali je nek poseg v javnem interesu, odločala vlada oziroma zakonodajalec sam. Če gre za javni interes, ki torej zadeva vse nas, nikakor ni sprejemljivo, da o tem odloča samo peščica ljudi, ki so takrat slučajno na oblasti. Pri HE, ki imajo negativne vplive na naravo in okolje, pa tudi pri vseh drugih večjih, okolju in naravi škodljivih projektih, bi morali predhodno obvezno izvesti uravnoteženo, strokovno argumentirano, temeljito in medijsko podprto javno razpravo, z različnimi strokovnjaki, ki bi predstavili argumente za in proti, ne pa da po medijih poslušamo samo argumente v prid investitorjem ali pa se politične stranke prepirajo med sabo. To nima smisla. Za velike projekte, kot je veriga HE, bi po mojem mnenju morali uvesti tudi referendum.
HE v Sloveniji dovajajo precej energije. Ali obstaja možnost, da bi jo nadomestili iz drugih virov?
Možnosti so, nobena pa ni popolna v smislu vpliva na okolje. V prvi vrsti bi zato morali uvesti bolj učinkovite in takojšnje ukrepe za varčevanje oziroma zmanjšanje porabe energije. Naravnih virov ne moremo porabljati v neskončnost. HE v Sloveniji trenutno predstavljajo približno tretjino vse proizvedene energije in 90 odstotkov vse energije iz obnovljivih virov. Tako da smo reke že dodobra obremenili in izkoristili. Ena od alternativ bi bila nova jedrska elektrarna, katere prednost vidim v tem, da se veliko energije proizvede na majhni površini in da gre za zelo stabilen vir energije. Negativna plat pa so radioaktivni odpadki, velike količine vode za hlajenje, predvsem pa netransparenten pristop države do tega projekta. Inštitut Jožef Stefan je že leta 2018 izvedel študijo glede možnosti namestitve sončnih celic po Sloveniji na strehe parkirišč, nakupovalnih središč, degradirane površine, upošteval je tudi stanovanjske hiše in ugotovil, da je potenciala za pokritje skoraj dvakratnih trenutnih letnih potreb po elektriki. Trenutno porabimo približno 14 TWh na leto, po tej oceni pa bi pokrili okoli 27 TWh na leto. Toda tudi sončne celice imajo negativne plati, od sezonskega nihanja proizvedene energije, odpadkov, do spornega pridobivanja surovin za njihovo izdelavo. Mislim, da je zato smotrno, da nikjer ne gremo v skrajnosti in da tudi sončnih celic ne namestimo vsepovsod, ampak da z uporabo različnih virov energije obremenitev okolja in narave čim bolj porazdelimo. Ne pozabimo še na možnost uvoza energije, predvsem pa na učinkovite ukrepe za zmanjšanje porabe energije, ki se jih vsi malo otepamo, a mislim, da imamo tukaj še precej rezerv.
Kakšnih?
Industrija, ki je največji porabnik energije, pri nas dobiva popuste na cene elektrike, na trošarine, in odpustke pri davkih na emisije, s katerimi ne bi bilo nič narobe, če bi bilo za to potrebno zadostiti nekim pogojem, da morajo povečati energetsko učinkovitost, recimo v največji meri uporabljati reciklirane materiale, in da morajo varčevati v procesih pri porabi energije, ne pa da se jim te bonitete podarja »na lepe oči«. Dobrodošle bi bile tudi oglaševalske akcije za širšo javnost v zvezi z zmanjšanjem porabe energije, da se pomena tega sploh zavemo a pretirane krivde ne bi smeli valiti na posameznika, ker so največji porabniki industrija in velike korporacije, pa tudi z njimi povezani odločevalci. Obnova železniške proge Ljubljana-Zidani Most naj bi po nekaterih ocenah stala približno toliko kot gradnja verige 10 HE na srednji Savi – torej na tem istem območju. Kdo je odločil, da ima veriga HE prednost in zakaj? Dobra alternativa tem megaprojektom, v katere je vloženega veliko denarja in kjer je lahko prisotne veliko korupcije, je, da se to prepusti lokalnim skupnostim. Skupnostna sončna elektrarna v Hrastniku je morda prvi primer v Sloveniji, kjer je lokalna skupnost vložila sredstva v elektrarno in kolikor si vložil, toliko dobiš ven, viške pa prodajo v omrežje in s tem denarjem naredijo, kar skupnost želi. Ker imajo lokalni prebivalci drugačen odnos do svojega okolja, najbrž ne bodo želeli uničiti vsega, ampak bodo pri izrabi virov oziroma prostora ravnali smotrno.
Pravite, da bi morali pri velikih infrastrukturnih projektih v odločanje vključiti javnost. So vas kot nevladne organizacije vključili v razpravo glede zakona, ki se odvija sedaj?
Pri sprejemanju zakonodaje je vedno tako, da je pred sprejemom, pred potrditvijo spremembe, javna razprava, najprej za širšo javnost, potem gre pa na medresorsko usklajevanje med posameznimi ministrstvi. V času javne razprave ima vsakdo možnost sodelovanja, tudi nevladne organizacije. Vprašanje pa je, koliko se te pripombe upošteva, ker ustnih razprav praviloma ni, kar je problem, in še en je ta, da če se za to ravno ne zanimaš, niti ne veš, da se dogaja. Večina javnosti ne ve, da se to sprejema, kaj bi to prineslo, če se potrdi, tako da tudi tu mislim, da bi bilo dobrodošlo, da bi se naredilo malo več reklame in spodbujalo javnost k participaciji.
Mogoče vseeno ostaja določeno zaupanje v vlado, ki se je pred volitvami zavezala k varovanju biotske raznovrstnosti. Je v zvezi s tem že kaj storila?
Žal mislim, da bolj ne. Mi smo bili veseli te zaveze, a kot smo opozarjali že pri prejšnji vladi, tudi zdaj do danes na tem področju ne vidimo sprememb. Ne vem zakaj, v zadnjem času se mi zdi, da se temu ne posvečajo niti v mainstream medijih. Čudi me, da vlada temu posveča tako malo pozornosti. Mislim, da ni prav, da je odločanje o našem prostoru v rokah peščice posameznikov, ki slučajno trenutno zavzema nek položaj ali ima denar in potem odloča v imenu vseh, kaj se bo zgodilo z neko reko ali gozdom.
Ali se nismo vsemu, o čemer govoriva, poskušali v veliki meri izogniti že z referendumom o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah 11. julija 2021?
Takrat smo pravzaprav izglasovali, da se enostavni objekti in objekti v javni rabi ne morejo graditi, postavljati, na vodnih in priobalnih zemljiščih. S tem smo ta zemljišča ohranili zaščitena, težava pa je, da se poskuša vseskozi spreminjati zakone na ta način, da bi se v vode lahko bolj posegalo. Ena je ta uredba, ki določa pogoje za izjeme, septembra pa je bila v javni obravnavi uredba, ki določa pogoje za posege na poplavnih območjih, ki pa tudi še ni potrjena. Stara varianta te uredbe določa, da je njen namen, poleg zmanjševanja poplavne in erozijske ogroženosti prebivalcev, dejavnosti in tako naprej, tudi ohranjanje vodnega in obvodnega prostora, potrebnega za poplavne in erozijske procese in zagotavljanje okoljskih ciljev na območjih poplav. Iz nove verzije uredbe sta zadnja dva cilja čudežno izginila. Niti enkrat ni govora o kakršnemkoli ohranjanju ekosistemskih funkcij, ki so tudi za dobrobit človeka. Ni govora o obnovi ali ohranjanju razlivnih površin, izboljšanju hidromorfološkega stanja voda, da se daje vodi več prostora in da se s tem izboljša poplavno varnost, čeprav so to tudi, kot rečeno, smernice Direkcije za vode. O tem ni nobenega govora. To je samo en primer. Novi Zakon o spodbujanju rabe obnovljivih virov predvideva, da so proizvodnja in gradnja obnovljivih virov, se pravi tudi hidroelektrarne, v javno korist, kar pomeni, da bodo lahko imeli ti projekti prednost pred varstvom narave in okolja, ampak, če to določijo v zakonu, da je v javno korist nek poseg, ki lahko s tem škodi neki drugi javni koristi, recimo vodam, naravi, bi morala biti za tak zakon, po mojem mnenju, izvedena presoja o vplivih na okolje, ki pa nikoli ni bila izvedena za ta zakon. Druga stvar pod vprašajem je, kdo odloča o tem, kaj je v javno korist? Zato nas zelo skrbi, kako se bo zdaj odločalo. Naša korist je naša, javna. Prejšnja vlada je poskušala zmanjšati vlogo javnosti v postopkih za umeščanje v prostor in ta vlada to nadaljuje. Celovita presoja vplivov na okolje bo v praksi po novem pomenila to, da ko bo vlada dobila vsa pozitivna mnenja od javnih inštitucij (denimo od Zavoda za varstvo narave), ocenila, da je okoljsko poročilo kolikor toliko v redu in že pripravila osnutek celovitega dovoljenja za prostorski načrt, šele takrat, v tej najbolj zadnji fazi, bo prišla na vrsto v postopku javnost, bolj zaradi lepšega. To je določeno z novim Zakonom o urejanju prostora, kar ni le v nasprotju z načeli transparentnosti in demokracije, je tudi neposredna kršitev Aarhuške konvencije, ki smo jo po evropski uredbi dolžni spoštovati in kjer je izrecno napisano, da mora imeti javnost možnost sodelovanja pri odločanju že od samega začetka, ko so vse možnosti še odprte. Podobno predvideva tudi novi Zakon o varstvu okolja, ki pa še ni potrjen.
Bi bilo torej smiselno v novo zakonodajo dodati še kakšen člen?
Smiselno bi bilo zakonodajo zastaviti tako, da bi se spodbujalo k obnovi ekosistemov in s tem njihovih številnih funkcij, od katerih imamo korist tudi ljudje. Da gremo v obratno smer od sedaj zapisanega in s točkami »nagrajujemo« projekte, ki bi izboljšali stanje ekosistemov, ne da točkujemo, (kot je to zastavljeno v novi uredbi za določanje izjem pri posegih v vode), koliko jih bodo poslabšali. Morali bi tudi jasno pretehtati dolgoročne koristi tako ohranjenega ekosistema. Sigurno bi moralo biti obvezno pred novimi posegi presoditi tudi kumulativne vplive, torej seštete vplive že obstoječih posegov na nekem območju, da najprej vidiš, ali je denimo stanje reke že poslabšano zaradi obstoječih jezov ali drugih regulacij, odvzemov vode, onesnaženja … in šele potem ugotoviti, ali je smiselno tja še siliti s posegi. V slovenskem pravnem redu manjkajo tudi določila Uredbe EU o obnovi narave, recimo da se odstrani nepotrebne umetne ovire na rekah, pragove, jezove, ki so nerabni, da se zmanjšajo regulacije in podobno. Problem so tudi javne inštitucije, ki so nosilci urejanja prostora, ki dajejo mnenja na posege v prostor in so podrejeni vsakokratni vladi, že čisto s finančnega vidika. Tudi direktorji so velikokrat nastavljeni s strani politike in oni so tisti, ki podpisujejo mnenja teh strokovnjakov. Iskreno, ne vem, kako bi rešila ta problem, zato bi bilo nujno imeti zraven še neko neodvisno presojo ali pa predvsem večjo zaščito strokovne avtonomije javnih uslužbencev. Nova vlada je že malo zaščitila žvižgače, ampak mislim, da bi se to moralo še bolj okrepiti tudi na ravni podajanja in upoštevanja strokovnih mnenj javnih služb.
Pia Nikolič
