Andrej Pleterski je eden od petih avtorjev zakona o prostovoljnem končanju življenja in eden od »duhovnih vodij« gibanja za uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v Sloveniji. To počne tudi iz občutka dolžnosti do pokojnega očeta, zgodovinarja in akademika Janka Pleterskega, ki je državnemu zboru poslal pretresljivo pismo, v katerem je s povsem opešanim vidom in sluhom prosil za zakonsko ureditev pomoči pri končanju življenja. Z Andrejem Pleterskim sva govorila o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, s katerim bi hudo trpečim, bolnim brez upa ozdravitve, omogočili konec življenja. Beseda je tekla o vseh vidikih sprejemanja tega, za mnoge »spornega« zakona, o varovalkah v zakonu, o tujih primerih, o odporu nekaterih zdravnikov in o duhu časa.
Andrej Pleterski je bil nekdaj zaposlen na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti) in je kar trojni doktor – ima doktorate iz zgodovine, arheologije in etnologije.
Na referendumu volivce čaka odločitev, ali naj v Sloveniji z zakonom omogočimo pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ). Ste eden od avtorjev predloga zakona. Lahko za začetek pojasnite, kakšna je razlika med evtanazijo in pomočjo pri prostovoljnem končanju življenja? Gre za kar nekaj različnih pojmov, med katerimi so pomembne razlike: aktivna, pasivna evtanazija, asistiran samomor in podobno.
Predlog zakona o PPKŽ opredeljuje pomoč pri prostovoljnem končanju življenja kot nadpomenko samousmrtitvi, pri kateri si smrtonosno učinkovino vnese bolnik sam, in evtanazijo, pri kateri bolniku na njegovo prošnjo vnese učinkovino neka druga oseba. V večini držav, ki imajo uzakonjeno pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, ne delajo niti moralnih niti postopkovnih razlik med samousmrtitvijo in evtanazijo, pojem PPKŽ dovolj jasno opiše, za kaj gre.
V katerih primerih se lahko odreče pomoč pri prostovoljnem končanju življenja? Ljudje, ki niso brali predloga zakona, se sprašujejo predvsem o varovalkah.
Velja, da kar ni dovoljeno, je prepovedano. Seznam osemnajstih varovalk je objavljen na spletu. Spletišče mojezivljenje.si ponuja obilico informacij o uzakonitvi PPKŽ. Nasprotniki uzakonitve doslej niso našli obhoda niti za eno varovalko. Drugi veljavni zakoni v svetu imajo manj varovalk, pa vendarle doslej ni bilo nobene sodno veljavne zlorabe. Govorjenje o zlorabah je ustvarjanje umetnih strahov. Enega lahko podrobneje predstavim. Nekateri naši zdravniki radi opozarjajo na evtanazije brez soglasij pacientov, ki jih izpričuje nizozemska statistika. Zanje je to dokaz zlorab, ki se v državi dogajajo po uzakonitvi pomoči o prostovoljnem končanju življenja. Če bi pogledali v podrobna poročila o tamkajšnjem izvajanju zakona, bi videli, da na Nizozemskem v skupino evtanazij prištevajo tudi paliativne sedacije. V stanju delirija, pri katerem se zdravniki odločajo za paliativno sedacijo, bolnik ni več sposoben odločati o sebi in dati soglasja. Zato so te po zelo dosledni nizozemski definiciji opredeljene kot evtanazije brez soglasja. Velja spomniti, da paliativne sedacije brez pravnih ali drugih zadržkov potekajo tudi v Sloveniji, da nad njimi ni nobenega družbenega nadzora, ni državnega registra, ni podatkov o soglasjih. Se po razumevanju tistih zdravnikov, ki nizozemskim kolegom očitajo zlorabe, dogajajo zlorabe tudi pri nas? Celo še večje, ker niso statistično registrirane?
Kako odgovoriti na pomislek in ugovor, da smo telesna, duševna in duhovna bitja? Življenje je sveto in nedotakljivo. Del tega je tudi umiranje in naravna smrt. Vi pravite, da gre za avtonomijo človeka, za subjektivni pogled nase s strani vsakega posameznika – pogled, ki ga ne more nadomestiti ali mu biti nadrejen noben zunanji pogled. Je zapoved o ohranjanju življenja kategorična? Ima prednost pred vsem drugim ali ne?
Način, kako slovenska katoliška cerkev in vsi, ki izhajajo iz njenih moralnih izhodišč, govorijo o ohranjanju življenja, dovoljuje samo absolutno nedotakljivost življenja. Zanje je tudi samousmrtitev še vedno smrtni greh, kar smo lahko pravkar prebrali v izjavi slovenske škofovske konference. To je seveda v nasprotju s slovensko zakonodajo, ki samousmrtitve ne kaznuje.
Nekateri zdravniki govorijo o zavezanosti poslanstvu, hipokratovi prisegi, ki naj bi jim prepovedovala odločati o smrti človeka. Vi pravite, da zdravniki to že počnejo, v primerih pasivne evtanazije. Nekateri zdravniki pravijo, da je potrebno do skrajnosti izkoristiti vse možnosti, izboljšati paliativno oskrbo in tako dalje. Gre torej za spopad dveh vrednot: zapoved ohranitve življenja za vsako ceno ter sočutje do bolnika in spoštovanje bolnikove želje. Bodo volivci odločali na podlagi vrednostnih opredelitev ali obstajajo argumenti, ki presegajo to delitev?
Pričakujem, da se bodo volivke in volivci odločali na osnovi lastnih močnih izkušenj trpečega umiranja, ki so ga gledali v krogu oseb, ki so jim blizu. Ženevska deklaracija, zadnja različica iz leta 2017, in svetovni kodeks zdravniške etike poudarjata, da je na prvem mestu zdravnikova skrb za zdravje bolnikov in njihova dobrobit. Pri tem zdravje ne pomeni odsotnosti bolezni, ampak bolnikovo dobro počutje, ki je telesno, duševno in socialno. Na drugem mestu je zdravnikova skrb za avtonomijo in dostojanstvo pacientov. Trpljenje ob koncu življenja zanesljivo ni dobro počutje. Zdravnik, ki se skuša izogniti pomoči bolniku, krši ženevsko deklaracijo, ker daje prednost zastarelemu pokroviteljskemu odnosu do bolnika, po katerem ima zdravnik etično dolžnost in pravico odločati namesto pacienta o njegovi dobrobiti, bolnika varovati pred posledicami njegove svobodne odločitve. Seveda je tak odnos tudi kršitev zapovedi upoštevanja pacientove avtonomije.
Seveda je nesporno, da paliativna oskrba lahko pomaga ogromni večini ljudi in jo je potrebno razvijati. Ni pa res, da lahko pomaga prav vedno in da je zamenjava za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Slednja nastopi tam in tedaj, ko paliativna oskrba odpove. Kot kažejo statistike iz tujine, je 70 – 80 odstotkov bolnikov, ki zaprosijo za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, deležnih paliativne oskrbe. Paliativna oskrba in pomoč pri prostovoljnem končanju življenja se dopolnjujeta.
Freudov zdravnik Max Schur je obljubil Freudu, da mu bo, ko bo prišel čas, dal odrešilno injekcijo. Freud je v zadnjem obdobju življenja zelo trpel zaradi raka na čeljusti, prestal okrog 30 operacij in na koncu, ko ni več videl smisla v takšnem življenju, spomnil svojega zdravnika na obljubo. Schur mu je vbrizgal smrtno dozo morfija v dveh odmerkih s presledkom 12 ur. Freud je po prvem odmerku mirno zaspal, po drugem pa padel v komo in umrl. Zdravnik je trpečemu Freudu izpolnil njegovo zadnjo željo. Bi ravnal bolj »etično«, če bi Freuda prepričal, da vse možnosti še niso izčrpane in da se življenje lahko še podaljša? V katerem primeru je apel na osebno etiko in človečnost bolj upravičen?
Povsod, kjer je pomoč pri prostovoljnem končanju življenja uzakonjena, je sestavni del postopka čim boljša seznanitev bolnika z okoliščinami njegove bolezni in morebitnimi možnostmi nadaljnjega zdravljenja. Bolnik pa ima pravico, da pri svoji želji vztraja. Vsekakor si lahko zaradi takšnega informativnega pogovora lahko tudi premisli. V celotnem postopku zdravnik nastopa kot zagovornik življenja. Vendar njegova priporočila ne morejo biti zahteve. In če se vrnem k Freudu. Verjamem, da ga je njegov zdravnik nagovarjal k borbi z boleznijo, dokler je to imelo smisel.
Nasprotniki zakona trdijo, da je želja po končanju življenja spremenljiva, pravijo, se lahko hitro umakne želji po življenju; danes je črnogled, jutri mu posije sonce. Kako gledate na ta argument?
Po slovenskem predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v postopku sodelujeta najprej dva zdravnika in psihiater, pozneje še komisija Republike Slovenije za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, ki ima tri zdravnike, lahko pa prosi še za dodatna mnenja. Dolžnost sodelujočih zdravnikov je, da ocenijo vzroke in naravo bolnikove prošnje za PPKŽ. Zelo dobro je poznano, da nenadno hudo poslabšanje zdravstvenega stanja lahko pahne bolnika v prehodno depresijo, v kateri si želi smrti. Prav tako je dobro poznano, da si velika večina bolnikov voljo do življenja povrne. Zato bodo tako željo zavrnili kot prehodno in na ta način bolnika obvarovali pred minljivo lastno željo. Podobnih situacij so znali zdravniki v javni razpravi našteti še dolgo vrsto in s tem dokazali izvrstno strokovno podkovanost, ki bo varovala bolnike pred napačno oceno lastne situacije.
Kaj pa primeri klinične depresije, napredujoče demence …?
Po predlogu zakona o PPKŽ morajo biti vzroki trpljenja telesne narave. Akutna psihična motnja je izrecno izločena kot vzrok za dodelitev pomoči. Demenca je nevrološka bolezen in tudi takšen bolnik bi lahko zaprosil za pomoč, vendar bo moral pri tem izpolnjevati temeljni pogoj, da je sposoben odločati o sebi. Če je njegova bolezen napredovala že do te mere, da je izgubil sposobnost odločati o sebi, mu pomoč ne bo odobrena.
Kaj pa očitek predlaganemu zakonu, da bo z uzakonitvijo nastal tako imenovani spolzki družbeni klanec, po kateri se bo po uvedbi možnosti pomoči pri končanju življenja začelo »pobijati« najbolj ranljive skupine ljudi: bolne, onemogle, socialno podrejene skupine?
Strah pred spolzkim družbenim klancem nima nikakršne znanstvene osnove. Stanje v državah, ki že imajo uzakonjeno tovrstno pomoč kaže, da do družbenega zdrsa ni prišlo. Študija za ZDA kaže, da so prosilci za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja visoko izobraženi in materialno dobro preskrbljeni. Da torej uzakonitev pomoči ni nikakršno orodje za iztrebljevanje zdravstveno in socialno podrejenih. Je pa kopičenje strahu pred spolzkim družbenim klancem običajno pri večjih družbenih premikih, kjer jih nasprotniki skušajo preprečiti s strašenjem. Takšne strahove so slišali naši predniki pri uzakonitvi volilne pravice za ženske, pri uzakonitvi pravice do splava in sedaj jih poslušamo mi, ko gre za uzakonitev PPKŽ. Takšnim strahovom verjamejo tisti, ki ne zaupajo soljudem, ampak v njih iščejo samo slabo.
Profesor Matjaž Zwitter, predstojnik katedre za medicinsko etiko na Medicinski fakulteti Maribor pravi, da je trgovanje z organi ena najbolj dobičkonosnih dejavnosti na svetu. Govori o nevarnosti zlorab v primeru sprejema zakona, tudi o mobingu nad starimi, bolnimi in invalidi v smislu vzbujanja občutka, da je njihovo življenje nevredno in ga je treba predčasno končati, da ne bodo v breme bližnjim. Kako komentirate to izjavo?
V zadnjem času sta o zlorabah pri presaditvah človeških organov govorila dr. Radko Komadina in dr. Alenka Forte. V zavodu Slovenija transplant, ki skrbi za celoten program darovanja in transplantacij organov v Sloveniji, so opozorili, da gre za lažne in zavajajoče izjave, ki še najbolj škodijo tistim bolnikom, ki potrebujejo zdravljenje s presaditvijo organov. Poleg tega so izjave žaljive in ponižujoče za vse sodelavke in sodelavce v nacionalni donorski mreži in v tem segmentu zdravstva.
Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost je ocenilo, da sta omenjena zdravnika zato kršila kar tri člene kodeksa zdravniške etike in pozvalo Zdravniško zbornico Slovenije, da njeni organi navedena primera natančno preučijo ter ukrepajo proti obema kršilcema v skladu s 67. členom Kodeksa zdravniške etike, ki pravi: »Kodeks zdravniške etike zavezuje vse zdravnike v Sloveniji. Zdravniška zbornica Slovenije je dolžna ukrepati proti zdravnikom, ki kršijo določila kodeksa.«
Strašenje z evtanazijskim mobingom je del strašenja s spolzkim družbenim klancem, na katerega sem odgovoril zgoraj. Kot navidezni dokaz zanj večkrat slišimo, da pred počitnicami in prazniki število evtanazij naraste. Pohlepni svojci naj bi se tako želeli odkrižati bolnih in odvečnih družinskih članov. Največkrat navajajo Nizozemsko. V zelo podrobnih nizozemskih letnih poročilih o izvajanju pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ni podatka o datumu izvedbe. Slovenski varuh človekovih pravic je lani avgusta zaprosil nizozemskega kolega, da dostavi uradne statistične podatke o datumih. Ti do danes niso prispeli. Prav tako jih ni predložil nihče od tistih, ki govorijo o tem sezonskem povečanju izvedb PPKŽ. Res pa je mnogo podatkov o sezonskem porastu evtanazij hišnih ljubljenčkov psov in mačk. Kdo je zamenjal pse in mačke z ljudmi, prepuščam tistim, ki so ustvarili navidezni ugovor.
Kaj torej kažejo znanstvene študije in raziskave v državah, ki imajo takšno ureditev uzakonjeno že dalj časa, kakšne so številke, problemi, odzivi zdravnikov, bolnikov, njihovih svojcev? Kaj so glavne ugotovitve?
V vseh državah, ki so uzakonile PPKŽ izdajajo letna poročila, ki prvenstveno predstavljajo statistične preglede. Morda so najpodrobnejša ravno nizozemska, kjer na koncu vedno predlagajo drobne izboljšave v izvedbah pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. V nobeni od teh držav pa se niso odločili, da bi uzakonitev odpravili, ker ustreza namenom, zaradi katerih so jo uvedli.
Predlog zakona je sicer v rokah parlamenta, a če bo sprejet, prinaša v družbo velike spremembe v odnosu do življenja in smrti, v odnosu do šibkejših, bistveno se dotika zdravniškega poklica. Se bo z uveljavitvijo zakona postopoma spremenil pogled družbe na takšne »tabuje«, kot je predsmrtno trpljenje, in nenazadnje tudi na samomor?
Živimo v času, ki nenehno prinaša zelo velike spremembe. Rekel bi, da je na primer uvedba mobilne telefonije neprimerno bolj spremenila naše življenje, kot pa ga bo uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Rad verjamem, da se številni ob tem počutijo slabo, ker jim je lažje v zavetju tega, kar je bilo nekoč. To lahko razumem, ker sem tudi sam glede marsičesa zelo konservativen in zato na primer nisem član nobenega spletnega omrežja. Vendar mi je hkrati nerazumljivo, zakaj nekdo, ki mu uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja nikakor ne nalaga, da bi kadarkoli zanjo zaprosil, ne dovoli drugim, da bi to storili, če si želijo. Uzakonitev PPKŽ mu ne jemlje nobene pravice, ki jo ima sedaj, in nova pravica ni dolžnost.
