Sreča Dragoša, sociologa s Fakultete za socialno delo, poznamo kot doslednega zagovornika ločitve cerkve od države. Njegovo področje zanimanja so teorije družbe, problematika družbene neenakosti, socialna omrežja in religija. Tokrat sva se pogovarjala o nedavnih zapletih okoli uskladitve socialnih transferjev, o prihodnosti socialne države in solidarnosti v naši družbi.
Vlada je najprej predlagala ničodstotno uskladitev socialnih transferjev ob skoraj osemodstotni inflaciji. Potem je koalicija predlagala 70-odstotno uskladitev z inflacijo. Po glasovalni kolobociji so soglasno potrdili amandma SDS in NSi, s katerim so predlagali 100-odstotno uskladitev. Kako komentirate dogajanje okoli glasovanja, mislim predvsem na stališče Levice in Gibanja Svoboda. Gre zgolj za simptom siceršnjega delovanja vladajoče koalicije?
Mogoče je vaše vprašanje preveč optimistično. Če so namreč ti dogodki simptom delovanja vladajoče koalicije, kot pravite, potem bi iz tega sledilo, da se nam stanje izboljšuje. Kajti 100-odstotna uskladitev socialnih transferjev z inflacijo je dober podatek, ne pa škandal, kot menijo gospodarske elite. To namreč pomeni, da se v naslednjem letu socialno najbolj prizadeti in nemočni populaciji standard ne bo slabšal avtomatično. V zgodovini slovenske države se nikoli doslej ni zgodilo, da se ob napovedanem varčevanju ne bi najprej in najbolj zarezalo ravno pri tistih, ki imajo najmanj in od katerih v resnici ne morete vzeti nič, ker tudi nič nimajo. Ta vlada je prva prekinila omenjen vzorec. Tik pred tem dogodkom je izgledalo, da je predstavljala zmago že napoved o 70-odstotni uskladitvi, kar je kompromis, na katerega je v koalicijskih pogajanjih pristala Levica, zato da bi preprečila popolno prepoved usklajevanja transferjev z inflacijo. Zdaj pa se je tako rekoč celoten parlament poenotil za 100-odstotno uskladitev. Celotna koalicija, kot tudi celotna opozicija, in tudi če se je to zgodilo pomotoma, gre zagotovo za prvi in zadnji takšen dogodek v slovenskem parlamentarizmu. Če k temu prištejemo še premike v zvezi z dolgotrajno oskrbo, dvigom minimalne plače in 25 milijoni proračunskega denarja za stanovanjsko politiko, so to največji premiki od vseh vladnih garnitur doslej. Zdaj si pa poskusite zamisliti, kaj od naštetega bi imeli, če v koaliciji ne bi bilo Levice? Ali pa, da bi Levica – ker je jasno, da to ni dovolj – demonstrativno izstopila iz vlade? Potem bi se spet vsi enoglasno ukvarjali s tisto puško v koruzi. A vse to niso razlogi za optimizem, nasprotno. S tem ilustriram dno, v katerem smo se znašli po treh desetletjih neoliberalizma. In prav zato, ker nam je že samoumevno, da tudi na dnu še vedno lahko izkopljemo luknjo, da smo še nižje, se nam ti poskusi v nasprotno smer zdijo vsesplošen škandal.
Vojna v Ukrajini je prinesla dodaten inflacijski impulz s stroškovnega vidika. Draginja v Sloveniji je visoka. Trenutno je inflacija višja v le dveh državah območja z evrom, to sta Hrvaška in Slovaška. Kakšen je vpliv inflacije na revne?
Vpliv inflacije je takšen kot vedno – tudi tu nismo vsi v istem čolnu. Če je inflacija majhna ali pa velika, vedno najbolj prizadene tiste, ki imajo najmanj, in sicer zaradi vsaj šestih razlogov. Prvi je seveda v znanem dejstvu, da isti znesek podražitve revnim slojem odnese večji odstotek gospodinjskega proračuna kot pa bogatejšim gospodinjstvom. Tega ne boste niti enkrat slišali s strani ekonomskih elit ali pa, denimo, od predstavnikov fiskalnega sveta, ki pogosto omenjajo prav socialne izdatke. Drugič, inflacija pogosto deluje po prav takšni logiki, kot jo imamo sedaj v zadnjem letu. Najbolj se podraži hrana, ob tem pa še zdravstveni in stanovanjski stroški, kar so dobrine, za katere najrevnejši plačujejo največji del svojega dohodka. Tretjič, tudi prilagajanje na inflacijo je odvisno od stratifikacije. Daleč najbolj od vseh družbenih slojev so prav najrevnejši tisti, ki živijo najbolj racionalno v vsakršnem smislu, vključno z ekološkim (imajo daleč najmanjši ogljični odtis in producirajo najmanj odpadkov), nasprotno pa velja za najbogatejše, ki so še hujši od srednjega sloja. Še več, raziskave kažejo – tudi pri nas – da so najbolj inovativni prav najrevnejši, ker kombinirajo več različnih strategij preživetja (z obstoječimi sredstvi) kot pa bogati, saj so revni v to življenjsko situacijo prisiljeni. Izjema od tega pravila je varčevanje, ki predstavlja četrti razlog, zakaj so revni najbolj na udaru: varčevanje je luksuz bogatih, ki si ga revni ne morejo privoščiti zaradi pomanjkanja in odvisnosti od fiksnih prihodkov, ker so na socialnih pomočeh ali pa na minimalni plači, zato so tudi najbolj nemočni pri blaženju inflatornega pritiska. Peti razlog so informacije (v vsakršnem smislu te besede), s katerimi so revni bistveno manj založeni od vseh drugih. Šesti razlog inflatorne izpostavljenosti revnih pa je politični voluntarizem v smislu neoliberalnega razumevanja inflacijske zanke. Ta se zateguje, ko se inflacija poveča hitreje od davčnih prihodkov (še zlasti v razmerah, ko davkov nočemo pobrati), to zmanjša realne prihodke za financiranje javnega sektorja – tu pa neoliberalci skočijo v zrak in rečejo, da je treba zmanjšati javni sektor, da bo država lažje podpirala privatnega. Posledica je politični udar na področje, ki je v vseh vladah najmanj avtonomno, to je socialna politika.
Imeli naj bi evropsko podpovprečen delež revnih in relativno nizko dohodkovno neenakost. Kako pa je s kazalniki socialne države, so ti ugodni ali zaskrbljujoči?
Nizko dohodkovno neenakost kvari podatek o premoženjski neenakosti, ki pa ni nizka, saj imamo zaradi nje ekstremno bogat zgornji en odstotek prebivalstva (glede na odstotek posedovanja BDP). Sicer pa je podoba socialne države odvisna od tega, s kom se primerjamo. Če se z državami, iz katerih prihajajo begunci, potem smo zelo dobri. S skandinavskimi državami pa se nikoli nismo hoteli primerjati, ne ob osamosvojitvi niti danes. Včasih smo nekaj sanjali o Švici, vseskozi pa so nam bile za zgled neoliberalne države, čeprav smo slabši tudi od njih. Enako velja za evropsko primerjavo. Z deležem BDP, ki ga namenjamo za socialne funkcije države, je enako kot z višino davkov (izraženo v odstotku BDP): nikoli se nismo približali evropskemu povprečju, ker nam to nikoli ni bil cilj, tudi danes ni. Še več, če o kondiciji socialne države presojamo po dveh pomembnih kriterijih, to je redistribucijskem in zdravstvenem, stojimo – mednarodno gledano – na pragu propadlih držav. Redistribucijski kriterij pokaže (navajam iz študije OECD iz leta 2017), da v Sloveniji spodnjih 20 odstotkov najrevnejših prejme iz državnega proračuna enako količino sredstev kot najbogatejših zgornjih 20 odstotkov populacije – po tem kriteriju so bolj socialne od nas celo notorično neoliberalne države, kot so ZDA, sploh pa Velika Britanija, celo Mehika, še slabše od nas (kjer bogatejši iz proračuna prejmejo več od revnejših) pa so Koreja, Avstrija, Latvija, Luksemburg, Čile, Poljska, Španija, Portugalska, Italija in Grčija. Drugi kriterij – zdravstvo – je znan: smo edina država, kjer se dogaja tako hitro in globoko nazadovanje javnega zdravstva glede na stanje pred tem, in ob vsej tej travmi, ki jo doživljamo, je edina sprememba na bolje napoved, da naj bi odslej tudi koncesionarji dežurali. Ne znamo se dogovoriti niti o proporcionalni, kaj šele progresivni porazdelitvi obveznega zavarovanja in če bo ostalo pri tem, bo sedanjo vlado zamenjala desna in bomo šli v argentinsko smer.
Več kot milijardo evrov znašajo socialni transferji, torej otroški dodatki, denarne socialne pomoči, varstveni dodatki in podobno. V tridesetih letih smo prišli v situacijo, da se večinsko volijo liberalne stranke, leve in desne. Zdi se, da je po prehodu iz socializma v kapitalizem postalo normalno problematizirati socialno državo. Kakšna je njena prihodnost? Kako se/bo spreminja(la)?
Socialna država velja za najpomembnejši družboslovni izum dvajsetega stoletja zato, ker brez nje družbena kohezivnost razpade, s tem pa tudi demokracija in kapitalistična ekonomija. Tega se ne zavedamo dovolj, ker družba vedno začne razpadati na robovih, ti pa so najmanj vidni. Pri nas ta rob pomeni kakšnih 251.000 ljudi pod pragom revščine, ki jih socialna politika ne uspe izvleči nad prag revščine. Še vedno imamo isti problem s socialno politiko, ki so nam ga očitali evropski uradniki, ko smo vstopali v EU. Takrat so rekli, da imamo transferje preveč razdrobljene in na prenizki ravni. Kljub temu, da smo prvič po tridesetih letih državnosti in izključno po zaslugi najmanjše koalicijske stranke dvignili minimalno plačo malce nad prag revščine (za 50 evrov) in kljub hkratnemu povišanju socialnih transferjev denarna socialna pomoč še vedno ne omogoča preživetja, saj je zdaj na 465 evrih, medtem ko kratkoročni minimalni življenjski stroški – ki pomenijo, da niti kratkoročno ne morete preživeti, če jih ne pokrijete – znašajo 488 evrov. Zdaj pa mi pokažite enega samega politika ali političarko, ki bi javno rekel, da so socialne pravice pri nas še vedno na prenizki ravni. Ne boste ga našli. To je glavni problem, da se delež revnih ne zmanjšuje. V zadnjem obdobju se je celo povečal, v splošnem pa oscilira v odvisnosti od vsakokratnih konjunkturno-recesijskih nihanj v gospodarstvu, s tem da od zadnje ekonomske krize pred dobrim desetletjem nikoli več nismo zmanjšali odstotka revnih na predkrizno raven. To pomeni, da socialna politika ne deluje, saj se je uporabljala v vseh prejšnjih vladah za tiščanje revnih v revščini, zato da bi se ustvarila čim večja razdalja med denarno pomočjo in minimalno plačo, ki je bila vse doslej tudi pod pragom revščine.
Drugi dve največji cokli socialne politike pa so predsodki. Geslo, da »kdor ne dela, naj ne jé«, ki ga ob krizah ponavljajo gospodarstveniki in politiki – zadnji je bil bivši gospodarski minister Počivalšek – je fundamentalistično anticivilizacijsko geslo, ki je prvič omenjeno že v Stari zavezi. Nikoli v zgodovini homo sapiensa niti neandertalca ni bilo niti ene družbe, ki bi dosledno prakticirala to geslo, saj bi takoj razpadla. Kaj bi naredili z ljudmi, ki so izločeni iz trga dela, ker so stari, bolni ali invalidi, ali pa ker še niso vstopili na trg dela, otroci, mladina, ali pa so na trgu dela, pa ne dobijo zaposlitve, kaj bi z vsem temi kategorijami, če jim ne bi dali za jesti, ker ne delajo? Zdaj mi pa pokažite kakšnega gospodarstvenika pri nas, ki bi protestiral proti temu geslu. Ne boste ga našli. Drugi predsodek, ki se sistematično širi na isto temo (socialnih transferjev) pa je razvpita laž o zlorabah socialnih pomoči. Od zadnje ekonomske krize dalje ni bilo niti enega ministra niti ministrice za socialno politiko, ki ne bi ponavljal tega predsodka. Zadnji, ki je na javno provokacijo predsednika vlade nasedel in spet začel omenjati te nesmisle, je Luka Mesec. Čeprav je eden najboljših ministrov in gotovo doslej najboljši minister za socialno politiko, je tudi on v zadnjem intervjuju (v Mladini) govoril o zlorabah socialnih pomoči in dal primer tistih, ki odprejo podjetje, v katerem se samozaposlijo za minimalno plačo, potem pa z ženo, ki je tudi na »minimalcu«, koristita zastonj vrtec, otroški dodatek in tako dalje. Je to res zloraba socialnih pomoči? To je tako, kot če bi podjetnike krivili, da plačujejo premajhne davke, ker se pač ravnajo po zakonodaji, ki dopušča, da plačujejo premajhne davke. Ni vseeno, kako imenujemo neko anomalijo. Zakaj namesto problematiziranja podjetniške zakonodaje, ki jo je v imenu »spodbujanja malega gospodarstva« uzakonila država, govoriti o zlorabah socialnih pomoči? Zato, ker če s prstom pokažete na neoliberalno podjetniško zakonodajo, dobite silovit odpor s strani vseh ekonomskih in političnih elit, medtem ko mantra o zlorabah socialnih pomoči sproži vsesplošno kimanje. Isto je s prejemniki socialnih pomoči – če delajo na črno, kdo je tu kriv? Prejemnik pomoči, ker dela na črno, da preživi, ali tisti, ki prejemnika pomoči zaposli in na njegov račun kuje dobiček na črno? V kombinaciji, ko temeljne socialne pomoči pogojujemo z neaktivnostjo in jih izplačujemo v premajhnih zneskih za preživetje, potiskamo prejemnike na črni trg in to je problem neustrezne socialne politike, ne pa subjektivne pokvarjenosti revnih. Tu se je treba spomniti več kot sto let starega citata, ki si ga danes ne upa nihče ponoviti, ker bi ga zaprli. Misel gre takole: »Pri komer je sila tolika, da je življenje v resni nevarnosti, si sme potrebnih stvari vzeti iz tujega premoženja, javno ali tajno, in to ni ne tatvina in ne rop.« To niso besede nikakršnega marksista niti anarhista, ampak enega največjih Slovencev, katoličana Janeza Evangelista Kreka.
Kako pa je s solidarnostjo v Sloveniji, je ta močno prisotna v družbi? Gre za pojem, s katerim politiki radi manipulirajo. Kako solidarna je slovenska družba in koliko politična elita?
Manipulacija s solidarnostjo je v tem, da se s tem izrazom nalašč pokriva prav tisto, kar ni solidarnost, da se vzbudi vtis, kot da je, in se poimenovano zadevo iz obvezne prenese v poljubno. S solidarnostjo se na primer zmotno označujejo socialni transferji, češ, to je pokazatelj radodarnosti države do ljudi. Nasprotno je res. Socialne pomoči in ostali transferji so pravica, v našem primeru celo ustavna, ki jo lahko iztožite od države, če ste upravičenec, a je ne dobite. Zakaj je prekvalifikacija pravic v solidarnost manipulacija, ne pa pomota niti jezikovno dlakocepstvo? Zato, ker je to vsesplošni žargon, medtem ko ni znan niti en primer, da bi kdorkoli katerikoli drugi državni transfer, ki je trajno zakonsko reguliran, poimenoval za solidarnost. Povečanju plač najbogatejšim slojem, financiranju gospodarstva, turizma, vključno z reklamami, ki jih naroča država, nikoli ne rečemo solidarnost. Ta izraz je rezerviran izključno za izdatke na socialnem področju, da legitimirate njihovo zmanjševanje ali ukinjanje. V resnici je solidarnost kategorija civilne družbe, niso pa to obveznosti, ki jih imamo do države ali pa jih ima država do nas. Zato se vaše vprašanje, koliko smo solidarni, nanaša na kondicijo civilne družbe.
Splošen odgovor bi bil, da smo tu še kar dobri, čeprav so indikatorji mešani. Odziv javnosti na organizirane dobrodelne akcije je precej dober; po kriteriju razvejanosti in masovnosti civilnodružbenih akterjev smo boljši od nekdanjih socialističnih držav, hkrati pa malce slabši od evropskega povprečja, močno pa zaostajamo za na primer skandinavskimi državami. Splošna sociološka zakonitost v tej zvezi je ravno obratna od neoliberalne ideologije in večinskih predsodkov v javnem mnenju – v državah z bolj robustno socialno državo, kjer namenjajo večji del BDP za socialne namene, je znotraj solidarnostnih transakcij manjši delež tako imenovane egoistične oziroma pogojevane solidarnosti. To je tiste, ko nekomu pomagam zato, ker bom imel od tega korist tudi jaz (sicer mu pa ne bi). In obratno, v bolj skromnih socialnih državah je delež egoistične solidarnosti večji. Iz tega sledi dvoje: socialni transferji nikakor ne erodirajo solidarnostnih vezi med prebivalstvom, in drugič, s krčenjem socialne vloge države ne bomo povečali solidarnosti med ljudmi, pač pa boj vseh proti vsem.
Ena osrednjih reform stranke Levica je stanovanjski program. Govori se o projektu za gradnjo 5000 stanovanj in vzpostavitvi sistema, na podlagi katerega bodo lahko zgradili od 1500 do 2000 neprofitnih najemnih stanovanj na leto. Na vprašanje, kje se bodo našla sredstva, minister odgovarja, da bo šlo za denar iz proračuna in evropska sredstva.
Se vam zdi realno, da začne država graditi takšno število stanovanj s proračunskimi sredstvi? Zdi se, da gre za težko izvedljiv projekt.
Sprašujete, kaj je realno? Če za realno označimo nekaj, kar je izvedljivo pod določenimi pogoji, potem je odgovor povsem pritrdilen, če pa imamo za realno samo prihodnjo stopnjo realizacije ciljev, pa ne vem. Glavni problem naše stanovanjske politike je prav tisto, kar so marksisti imenovali kot »prvobitno akumulacijo kapitala«. Ta se je ob osamosvojitvi zgodila s tako imenovano Jazbinškovo reformo. Takrat smo šli v obsežno in nizkocenovno privatizacijo celotnega stanovanjskega fonda, kupnine iz tega naslova pa se niso stekle v izgradnjo javnega stanovanjskega fonda – to je izvirni greh. Posledični pa je, da slovenska stanovanjska politika v vseh desetletjih od osamosvojitve dalje zavestno, to je načrtno, ostaja na evropskem dnu glede na delež BDP, ki ga država namenja za stanovanjsko področje. To je možno obrniti v pozitivno smer samo s hkratno kombinacijo treh ukrepov: s proračunsko intervencijo, z obdavčitvijo nepremičnin in z dosledno izvedbo tistega, kar piše v koalicijski pogodbi. Če bo zgolj eden od teh treh pogojev ostal nerealiziran, bomo nadaljevali v smeri zdravstvenega sektorja.
Kako je z davčno politiko pri nas? Ali prihaja do radikalnih razhajanj med pogledi civilne družbe in odločitvami politične oblasti? Po nekaterih raziskavah naj bi bili ljudje pripravljeni plačevati višje davke, vendar je politična elita očitno na strani interesov kapitala?
Spomnim se podatkov iz raziskave Slovensko javno mnenje, kjer se je v večletnih meritvah spraševalo, kaj si ljudje mislijo o davčni obremenitvi tistih, ki imajo visoke dohodke. Več kot polovica respondentov je izjavila, da premožni plačujejo prenizke davke, onih, ki izjavljajo nasprotno, pa je zgolj desetina. Še bolj zgovoren je trend: od začetka osamosvojitve pa do leta 2019 se je kategorija prvih, ki mislijo, da so bogati premalo obdavčeni, povečala za dobrih 60 odstotkov, nasprotna kategorija, ki bi znižala davke bogatim, pa ostaja na enakih desetih odstotkih. Še večja je razlika v odgovorih o tem, ali je pravično, da si ljudje z višjimi dohodki lahko privoščijo oziroma plačajo boljšo zdravstveno oskrbo kot ljudje z nizkimi dohodki – da to ni pravično, izjavlja kar 76 odstotkov respondentov. Če to primerjamo z obstoječimi davki pri nas in z izjavami politikov, je razcep med državljani in političnimi elitami očiten.
Če davčna bremena v Sloveniji izrazimo v odstotkih BDP, poberemo pri nas bistveno manj davkov od evropskega povprečja. To velja tako za celoto vseh davkov kot za skoraj vse ostale kategorije davkov, vključno s tistim deležem obveznih socialnih prispevkov, ki jih morajo plačati delodajalci, z obdavčitvijo dela, ki ga plačujejo delodajalci iz lastnega žepa, z davki na premoženje, vključno z davki na nepremičnine, z davki na kapital, kot tudi z davki na dohodek korporacij ali pa samozaposlenih – pri vseh teh davkih smo odločno pod evropskim povprečjem. Izjeme so prav tam, kjer jih ne bi smelo biti: na primer, davke na potrošnjo imamo večje od povprečja EU, čeprav so običajno diskriminatorni, ker najbolj prizadenejo revnejše. Kljub temu se nihče v vladni koaliciji, še manj v opoziciji, ne zavzema za dvig davkov. Finančni minister je takoj, ko se je začelo govoriti o davčni reformi, celo izrecno obljubil, da njen namen ne bo v tem, da bi država pobrala več davkov. A si predstavljate? To je tako, kot da bi serviser začel brskati po vašem pralnem stroju z obljubo, da njegov namen ni ta, da bo stroj delal.
Sprašujete, kje je rešitev? Sam bi tvegal ekstremno radikalno izjavo, zaradi katere me bodo takoj razglasili za ultra levičarja – vse davke je treba čim bolj približati evropskemu povprečju. Ta predlog bi javnost takoj podprla, če je gospodarske elite ne bi sistematično ščuvale, da je treba davke nižati. Pri tem opravlja Gospodarska zbornica Slovenije enako vlogo, kot jo ima v zdravstvu Fides: pljuvajo v lastno skledo, ker mislijo, da jim to koristi.
Simon Smole
