Besedila so vse bolj neumna

Teksti najpopularnejših skladb kažejo upad raznolikosti skozi desetletja

Skoraj vsak od nas je že slišal ponarodelo reklo, kako je bilo »včasih boljše, danes se tega sploh ne zavedate«, in druge nepotrebne pavšalnosti. Nedavna raziskava o besedilih skladb je to trditev delno potrdila, vsaj če večjo raznolikost razumete kot nekaj boljšega.

Redni obiskovalci spleta ste morda že naleteli na meme (na fotografiji), ki primerja skladbo Girls izvajalke Beyonce s skladbo Bohemian Rhapsody zasedbe Queen. Pri prvi je zapis, ki nam predstavlja, da je pri štirih različnih vrsticah besedila, pri katerih se besedilo večkrat ponovi, sodelovalo šest tekstopiscev in štirje producenti. Banalnost sodobnega besedila slikovna smešnica primerja s skladbo, ki jo je napisal frontman in pevec skupine Queen Freddy Mercury sam. Raziskava, ki jo je skupina raziskovalcev prejšnji mesec objavila v reviji Scientific Reports temu pritrjuje. Spletna smešnica je tako postala resnična.

Raziskovalci so podatke pridobili na podlagi analize 353.320 različnih pesmi iz petih žanrov (od rapa, countryja, popa, r’n’b’-ja do rocka), ki so bile izvorno napisane v angleščini, nastale pa so med letoma 1980 in 2020. Med glavnimi ugotovitvami izstopajo dokazi, da so besedila pesmi z leti postajala vse bolj enostavna in repetitivna, pa tudi bolj jezna in takšna, da kažejo na obsedenost avtorja s samim sabo. Raziskovalci so izvlečke primerjali z legendarnim kantavtorskim izvajalcem Bobom Dylanom, ki je leta 2016 za svoja besedila prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Na svojo uradno glasbeno pot je omenjeni avtor sicer stopil že leta 1958 s skladbo Hey Little Richard, ko je bilo glasbenikom očitno še mar za poezijo. Rock je po drugi strani z desetletji izgubil na svoji popularnosti, ljubitelji tega žanra pa po spletu, po raziskavi sodeč, vse bolj brskajo za starejšimi pesmimi. 

Eva Zangerle z Univerze v Innsbrucku, ki je pri raziskavi sodelovala, je poudarila, da so besedila ogledalo družbe, saj naj bi skoznje lahko reflektirali, kako se kulturne vrednote, čustva in preokupacije skozi čas spreminjajo. Prav tako naj bi rezultati potrdili pretekle raziskave, ki so že nakazovale, da je vse manj pozitivnih in veselih besedil in da namesto tega narašča število besedil, v katerih se izražajo jeza, gnus in žalost. Najbolj se je jeza razvila v raperskih besedilih, v katerih je najbolj naraslo število ponavljajočih se verzov. Zangerle pravi, da je to logično že zato, ker so imela raperska besedila že od nekdaj največ verzov.

Glasba naj bi nasploh v zadnjem času postala predvsem nekaj, kar se predvaja v ozadju. Predvsem pa je pri izbiri skladbe najpomembneje, kako se sliši njenih prvih deset do petnajst sekund. Najbolj uspešne zato postanejo tiste skladbe, pri katerih se refren največkrat ponovi, pri tem pa si njegove enostavne besede zlahka zapomnimo.

Zakaj nas nenehno ponavljanje, ne samo v pesmih, ampak tudi različnih pesmi, ne zdolgočasi, pa so že pred nekaj leti raziskali na Univerzi v Michiganu, kjer so morali 204 anketiranci izpolniti vprašalnik o svojih izkušnjah z najljubšimi pesmimi. Kar 86 odstotkov jih je odgovorilo, da svojo najljubšo pesem poslušajo vsak dan ali večkrat na teden, 43 odstotkov je pesem poslušalo vsak dan vsaj trikrat na dan, 60 odstotkov pa je dejalo, da lahko pesem poslušajo celo večkrat zaporedoma. Tisti, ki so dejali, da pesmi v njih vzbudijo mešane občutke, so odgovorili tudi, da si jih zato zavrtijo še enkrat.

Psihologi so na to odgovorili, da določene pesmi radi poslušamo večkrat, ker se s tem v naših možganih aktivira sistem nagrajevanja in v sistem se sprosti več dopamina, s čimer se generira neke vrste odvisnost. Zaradi določenih pesmi se počutimo dobro in zato jih hočemo poslušati vedno znova.

V raziskavi na univerzi McGill pa so raziskovalci ugotovili, da ko eno pesem že dobro poznamo, naše možgane preplavi dopamin, posebej ko predvidevamo, da bodo določeni deli pesmi šele prišli. Študija z medicinske fakultete Wake Forest pa je pokazala še to, da naši možgani na najljubše pesmi odreagirajo celostno, kar se ne zgodi, če poslušamo pesmi, ki jih ne maramo. Najbolj aktiven pri tem postane zgornji parietalni reženj, ki je povezan z epizodnim spominom, vizualno-prostorsko obdelavo, razmišljanji o sebi in samozavedanjem.

Pesmi, ki so ena drugi vse bolj podobne, tako v nas vzbujajo podobne občutke, četudi gre za druge pesmi. Hkrati pa ne rabimo več toliko čakati na naš najljubši del pesmi, saj se ti vse bolj in bolj ponavljajo. Pri tem ugotavljajo, da se, posebej v pop skladbah, manjša tudi število različnih besed, ki jih avtorji uporabljajo v svojih skladbah. Že pred skoraj desetletjem so objavili, da je število različnih uporabljenih besed na lestvici petdesetih najbolj priljubljenih Billboardovih pop skladb enako besedišču povprečnega trinajstletnika. Z leti naj bi tudi to število upadalo, besedila pa naj bi postajala neumnejša (s tem pa razumljiva tudi vse mlajšim).
K sreči gre alternativni glasbi zaenkrat bolje. A trik je v tem, da vam ta glasba na prvi posluh ne bo zvenela domače. Kot radi rečejo gurmani, je potrebno določeno stvar poskusiti vsaj desetkrat, da se odločimo, ali nam je sploh všeč ali ne. Tudi naša ušesa je zato potrebno drugačni glasbi šele privaditi, le tako se lahko izvlečemo iz neskončnega kroga vse večjega ponavljanja in poneumljanja.

Pia Nikolič

Back to top button