Tinder, pravih moških grob

Uporaba aplikacij za zmenke je preprost način, da spoznamo nove osebe, sklepamo prijateljstva in začenjamo romantične zveze. Večina aplikacij deluje tako, da si uporabnik ustvari profil, na katerem se na kratko opiše in našteje svoje hobije, nato pa se predstavi še s fotografijami. Poda svoje preference o partnerju in nato izbira med množico drugih uporabnikov, ki ustrezajo njegovim preferencam. Njegova naloga je preprosta – če mu je prikazan profil všeč, podrsa v desno, če ga ne privlači, v levo.  V kolikor oba uporabnika profil drug drugega vzajemno podrsata v desno, dobita obvestilo »IT’S A MATCH!«, nato si lahko začneta dopisovati. Ta postopek lahko posameznik ponavlja kolikokrat želi. Čeprav delujejo te aplikacije kot najbolj nedolžno dopisovanje in spoznavanje novih ljudi, pa so hkrati tudi odsev sodobnih odnosov med spoloma, pa tudi dejavnik spreminjanja le-teh. Tako De Vries in Peter v raziskavi ugotavljata, da prikazovanje sebe na spletu s pomočjo profila močno vpliva na samoobjektivizacijo predvsem pri mladih ženskah. To pomeni, da ženske pogosteje prezrejo svoja občutja in se osredotočajo na svoj zunanji izgled. Da ženske Tinder v veliki meri uporabljajo za samopotrjevanje, so ugotovili tudi v raziskavi Lopes in Vogel (2017), kjer so ženske uporabnice vprašali, kakšen je bil njihov prvi vtis po tem, ko so začele uporabljati Tinder. Več kot polovica jih je navedla, da je bil slab. Nato so jih vprašali, kako so se počutile po prvih ujemanjih. Velika večina je navedla pozitiven občutek, majhen delež nevtralen, nobena pa ni občutila negativnega občutka. 

Študij o moških in aplikacijah za zmenke je veliko manj, kar je zelo povedno. Družbene vednosti se osredotočajo na žensko kot na objekt seksualizacije in ne na moške, za katere se predpostavlja, da so manj »komplicirani« uporabniki, s predvidljivimi odzivi, ki potrjujejo družbeno pogojen status moškega. A digitalni odnosi pričajo tudi o spreminjajoči vlogi in podobi moškosti. 

Kaj pomeni biti moški, se je v zadnjih sto letih krepko spremenilo. Razvile so se kritične študije o moških ali moškosti, robustno nastajajoče raziskovalno področje, ki preučuje, kako se moški in koncepti moškosti spreminjajo zaradi spreminjajočih se družbeno-ekonomskih, spolnih in političnih razmer v našem postindustrijskem svetu. Zaton industrijske proizvodnje, njeno nadomeščanje s storitveno ekonomijo in porast nestandardnih zaposlitev so povečali brezposelnost moških; množično vključevanje žensk v plačano delo je načelo ekonomsko premoč moških; demokratizacija odnosov med moškimi in ženskami ter starši in otroki je izzvala predpostavko o naravni moralni avtoriteti moških v družini; javna problematizacija družinskega nasilja je zasenčila podobo moškega kot zaščitnika družine; reproduktivne tehnologije so omogočile ločitev spolnosti ne samo od reprodukcije, ampak tudi od očetovstva. Vse to je potrebno upoštevati, ko analiziramo kulturo tehnoloških zmenkarij.

Med brskanjem po aplikacijah za zmenke tako naletimo na različne vrste moškosti. Še posebej je raziskovalce tega področja presenetilo, kako hitro so moški izginili iz klepetalnice, ko so bili predlagani osebni zmenki, čeprav so v skladu z mačističnim idealom izpostavljali, da želijo predvsem fizično intimnost. Takoj je bila torej omajana predpostavka, da moški aplikacije za zmenke uporabljajo predvsem za seks. Seveda to mnogi tudi zares iščejo. A »sramežljivost« mnogih udeležencev pomeni, da so v praksi moški tudi boječi, polni tesnobe, z občutki neuspeha v življenju. Uporaba aplikacij za zmenke je lahko priročna socialna maska, ki jim omogoča skriti ranljivost. Skriti za avatarjem lahko pogumno zapeljujejo, dokler ne nastopi čas za zmenek v živo. 

Platforma za zmenke Bumble je zasnovana tako, da ženske naredijo uvodno potezo, moški pa morajo počakati, da so povabljeni. Zamenjava vlog je moškim povzročila nelagodje, čeprav so se zavedali zasnove aplikacije, ko so se pridružili. Dejansko so ravni mizoginije na Bumbleu daleč presegle tiste na katerikoli drugi platformi za zmenke. To se ujema s študijami, ki kažejo, kako zaznano pomanjkanje avtonomije in neodvisnosti, ki naj bi bila projektirana atributa moškosti, prispeva k agresivnim izpadom. Aplikacije nam razkrivajo, da se pod zunanjo podobo agresivne moškosti v sodobnem svetu, ki izpostavlja prav spolne in druge identitete, skriva ranljivosti glede lastnega spola, intimnosti in »identitete«.

Pogosto se v takem okolju pojavlja tudi spolno nadlegovanje, saj se mnogi uporabniki počutijo bolj svobodno in pogumno, ker s sogovornikom nimajo stika iz oči v oči. Nekoliko več kot 70 odstotkov žensk navaja, da je bil med uporabo Tindra drug uporabnik do njih žaljiv, pri čemer je več kot polovica navajala spolno nadlegovanje. V omenjeni raziskavi sicer spolnega nadlegovanja niso opredelili podrobneje od tega, da so imele ženske občutek, kot da so zaradi neposrednega seksualnega pristopa ponižane. 

Za konec omenimo poudarek na pretirani seksualizaciji, ki tudi ni zgolj prekletstvo ženskega telesa. Pretirano izpostavljanje nedosegljivih lepotnih standardov in hkrati normalizacija pornografije v popularni kulturi vplivata na to, da posamezniki spolno objektivizirajo lastno telo z namenom, da bi se drugim zdeli privlačni. To lahko dosežejo s pomočjo zapeljivega vedenja, pogoste spolne vsebine v pogovorih, na aplikacijah za zmenke pa predvsem s fotografijami, ki so pogosto seksualne narave. Tudi to vpliva na spremembe v samodoživljanju moških, ki niso imuni na vlogo seksualnega ideala. 

Nekoč so se sociologi spraševali, kako so moški signalizirali družbeni status uspešnega prehranjevalca družine, danes analizirajo, zakaj in kako se moški objektivizirajo, da bi dobili bežni občutek, da so zaželeni objekt.

Simon Smole