Nemška slepa solidarnost z Izraelom: Ko zunanja politika začne direktno vplivati na notranjo
Javnomnenjske raziskave nakazujejo, da je v nemški družbi vse manj razumevanja za izraelsko politiko in širjenje konflikta v regiji. V eni od anket je skoraj 60 odstotkov Nemcev vladi očitalo, da ni dovolj kritična do izraelskega uničevanja Gaze. To pa ne gane nemških oblasti, ki nameravajo deportirati štiri mlade tujce zaradi obtožb, povezanih z udeležbo v protestih proti izraelskem genocidu v Gazi. Od začetka napadov Izraela na Gazo se v nemških mestih vrstijo poteze oblasti, ki vzbujajo resne pomisleke o tem, koliko so državljanske svoboščine v Nemčiji še univerzalne.
Odredbe o deportaciji protestnikov, izdane v skladu z nemško migracijsko zakonodajo, so bile izdane ob političnem pritisku in notranjih ugovorih vodje agencije za priseljevanje dežele Berlin. Notranji spor med »birokrati« je nastal, ker so trije od udeležencev protestov državljani držav članic Evropske unije, ki običajno uživajo svobodo gibanja znotraj EU. Nihče od četverice ni bil obsojen za kazniva dejanja, kar pomeni, da je razlog za izgon nesprejemljivo politično stališče do Izraela. Ključno vprašanje je: kako resno grožnjo nemški državi predstavljajo ti štirje protestniki?
Če je nekdo izgnan iz države zgolj zaradi svojih političnih prepričanj, je to nesorazmeren odziv, predvsem za državo, ki se diči s svojo odprtostjo in toleranco. Nihče od protestnikov namreč ni obtožen vandalizma ali upiranja aretaciji. V odredbi o izgonu je zgolj naveden sum, da so sodelovali v »usklajeni skupinski akciji«, karkoli že to pomeni.
Iz konteksta aretacije je jasno, kaj je organe pregona najbolj zmotilo. Dva izmed četverice sta obtožena, da sta policista označila za »fašista«. Trije so obtoženi demonstracij v skupini, ki je vzklikala slogane, kot sta »Od reke do morja, Palestina bo svobodna!« – kar je bilo lani v Nemčiji prepovedano – in »svobodna Palestina«. Oblasti tudi trdijo, da so vsi štirje vzklikali antisemitske in protiizraelske parole, čeprav v odredbi niso navedeni primeri le-teh. Vsi štirje so brez dokazov obtoženi podpore Hamasu, ki ga je Nemčija označila za teroristično organizacijo. Trije od štirih navedenih razlogov za deportacijo se izrecno sklicujejo na domnevne grožnje javni varnosti in podporo Hamasu, zato protestniki niso upravičeni do svojih ustavnih pravic, do svobode izražanja in zbiranja. V pojasnilu odredbe o izgonu je navedena zaveza nemške države, da bo branila Izrael.
Obtožbe o antisemitizmu so v nemških mestih postale pogosta rasistična taktika proti Palestincem, Arabcem in muslimanom. Povečano število odredb o deportaciji pa odraža povečanje uporabe obtožb proti vsem, ki so solidarni s Palestinci in opozarjajo na zločine Izraela. Več je torej podobnih primerov, ko je bila migracijska zakonodaja uporabljena za napad na propalestinske aktiviste zaradi njihovih stališč, toda tisto, kar ločuje opisane primere, je odkritost, s katero se nemški tako imenovani »državni razlog« uporablja za utemeljitev izgona iz države.
Nemčija, kot jo poznamo danes, gradi svojo mednarodno podobo na tako imenovani kulturi krivde. Na kulturi spominjanja holokavsta kot edinstvenega zločina 20. stoletja. Vsako priložnost izkoristi za poklon judovskim žrtvam in izrazi krivdo politikov in državnih institucij. Zato je nemogoče kakršnokoli pripoznanje strukturnih podobnosti med nacističnimi zločini in dejanji Izraela. Nemčija ne more priznati, da judje lahko izvajajo genocid, saj so v svoji poziciji zgodovinsko edinstvenih žrtev. Ta doktrina se zdaj uporablja za opravičevanje represije, zakrivanje vojnih zločinov in utišanje kritike 77-letne kampanje okupacije, etničnega čiščenja in trenutnega množičnega pokola Palestincev.
Izgon četverice je test za uvedbo širše represije proti priseljencem in aktivistom v Nemčiji. Od oktobra 2023 je Nemčija zamrznila številne prošnje za azil Palestincev, čeprav nemška sodišča priznavajo, da je življenje prebivalcev v Gazi neposredno ogroženo. Nemške institucije in liberalni politiki so trenutno nesorazmerno osredotočeni na preganjanje nasprotnikov nemške politike zgodovinske krivde, vključno z judovskimi protestniki proti Izraelu, ki se zoperstavljajo dodeljeni vlogi v nemškem nacionalnem projektu. Če poslušamo nemške politične elite, se zdi, kot da antisemitizem ni tudi nemški, temveč rezultat priseljevanja barbarskih ljudstev iz daljnih in manj razsvetljenih krajev.
Simon Smole
