John Pilger (1939-2023)

John Pilger je bil za mnoge tečen novinar. V svoji bogati karieri je za z današnjega vidika zavidljivo integriteto bičal tako »leve« kot tudi »desne« politike in neutrudno opozarjal na skrite povezave med kapitalizmom, vojnami, njihovimi posledicami in neizbežno – človeškimi žrtvami. S prodornim pogledom in včasih težko prebavljivimi komentarji, ki so spremljali njegove dokumentarne filme, je bil neizprosen kritik zahodne zunanje politike, ravno tako pa je bil kritičen tudi do svojih »mainstreamovskih« novinarskih kolegov. 

Pilger se je rodil leta 1939 v Avstraliji, novinarska kariera pa ga je tudi zaradi pogostih nesporazumov z uredniki in lastniki časopisov zapeljala tudi pred televizijske kamere. Leta 1970 je tako izšel njegov prvi dokumentarni film, The Quiet Mutiny (1970), v katerem je še za časa trajanja vietnamske vojne preiskoval stanje morale v ameriški vojski. Kar je odkril, je bilo za tisti čas šokantno. Posnel je vojake, tako imenovane »grunts«, prepojene z drogami in alkoholom, ki ždijo v vojaških bazah v Vietnamu, brez zadržkov govorijo, kako se upirajo ukazom, včasih pa kakšnega poveljnika celo sami »pospravijo.« Polurni dokumentarec je pretresel svet, ki je takrat še mislil, da je bila ameriška vojska v Vietnam poslana od boga. Ko ga je pokazal novinarskemu kolegu v ZDA, je ta samo dahnil: »Škoda, ker ga tu ne moremo predvajati.« Pilger je bil eden prvih novinarjev, ki so šli v Vietnam takoj po koncu vojne – kasneje je o Vietnamu posnel še tri dokumentarne filme, zadnjega leta 1995. 

Sredi sedemdesetih let se je v seriji televizijskih dokumentarcev lotil Velike Britanije, poročal je o žrtvah farmacevtske industrije, rezih v zdravstveni sistem NHS, rasizmu, revščini in obravnavi otrok s posebnimi potrebami. Medtem pa je bil inkognito še na Češkem, kjer je delal intervjuje s takratnimi političnimi disidenti. 

Vpliv njegovega poročanja je bil izjemen. Leta 1979 je poročal iz Kambodže, kjer so domačini s pomočjo Vietnamcev ravno izgnali Pol Pota in Rdeče Kmere. Odkril je, da je v času njihove vladavine od lakote in načrtnih pobojev umrlo skoraj dva milijona ljudi, še dva milijona pa sta bila na pragu smrti zaradi lakote in bolezni (v Kambodži je takrat živelo skupno sedem milijonov ljudi). A Pilger, ki je takrat že obvladal svoj neprizanesljivi stil poročanja, krivde ni naprtil »zločinskemu« komunizmu, ampak ZDA, ki so s tajnimi bombardiranji kamboških vasi vzpon Pol Pota pravzaprav omogočile. Nič čudnega, da je imel zaradi kasnejšega filma Cambodia: The Betrayal (1990), v katerem trdi, da so specialne enote britanske vojske SAS v osemdesetih letih urile pripadnike Rdečih Kmerov, veliko težav, tudi pravne. 

Pilger je preziral »pisarniško« novinarstvo, verjel je, da mora biti novinar, če hoče priti zadevam do dna, prisoten na terenu, zato je tudi sam večkrat tvegal lastno življenje. V dokumentarcu In Death of a Nation: The Timor Conspiracy (1994) je opravil pogovore s preživelimi žrtvami genocida, ki ga je v Vzhodnem Timurju nad domačini izvajala okupacijska indonezijska vojska, pri tem pa razkril še neki pokol, o katerem je poročal prvi. Iz Burme je poročal o masovnem mučenju civilistov s strani režimskih generalov. 

V dokumentarnem filmu Apartheid Did Not Die (1998) se je Pilger pogovarjal z Nelsonom Mandelo in povzročil nelagodje v beli in črnski skupnosti. Opisal je namreč »novi«, ekonomski apartheid, ki je prav tako učinkovit kot »rasni«. 

Raziskoval je tudi Bližnji Vzhod. Tik pred ameriško invazijo je dokumentiral posledice sankcij Združenih držav na Irak (Paying the Price: Killing the Children of Iraq, 2000) in opozarjal na nerešeni problem Palestine (Palestine Is Still the Issue, 2002). 

V dokumentarcu The New Rulers of the World (2001) se je lotil negativnih učinkov globalizacije. Z besedami »Ta film govori o predatorski moči imperializma in terorizma, ki nikoli ne izgovori lastnega imena – ker je to naš terorizem,« se začne dokumentarec, ki detajlno razloži ozadje napadov Al Kaide 11. septembra 2001 in razkrije hinavskost ameriške in britanske vlade (Breaking the Silence: Truth and Lies in the War on Terror, 2003), živce zahodnih politikov pa je paral še z dokumentarci The War on Democracy (2007), ki govori o vpletanju ZDA v politike južnoameriških držav in The War You Don’t See (2010), ki dokumentira laži, zavajanja in vojno propagando »demokratičnih« držav Zahoda. Proti koncu kariere je opozarjal še na nevarno razmerje med ZDA in Kitajsko (The Coming War on China, 2016). 

Pilger je preminul 30. decembra leta 2023. Za svoja dela je prejel številne novinarske nagrade, saj mu je kot slovitemu novinarju uspelo pravzaprav neverjetno – z eleganco pravega »BBC novinarja« je na najvišjem produkcijskem nivoju svetu sporočal zelo neprijetna dejstva in si pri tem nikoli ni zakrival oči. Ogled njegovih dokumentarcev (v članku nikakor nismo našteli vseh) je zato skoraj srhljivo početje, saj skozi različne zgodbe, ki se dogajajo v različnih časovnih obdobjih razkriva (tudi nalašč) zamolčane skrivnosti naših izvoljenih voditeljev, pogosto daleč stran od opevanega »miru in demokracije«. Ravno zato pa je ogled Pilgerjevih dokumentarcev skoraj nujen. 

Nejc Bahor