»Zero waste« med življenjskim stilom in sistemskim pristopom

Eden od bistvenih končnih produktov kapitalistične produkcije so smeti. Ogromne količine smeti. Za višanje profita je potrebno vedno več proizvajati, vztrajno je potrebno višati potrošnjo, obenem pa je strošek zavržene dobrine v imenu profita najbolje prenesti na planet.

Smeti so že nekaj desetletij resen problem, ki pa je vse hujši. Po oceni Svetovne banke sta letno globalno proizvedeni dve milijardi ton smeti, projekcija za leto 2050 pa znaša 3,2 milijarde ton. Trenutno ena tretjina vseh odpadkov na svetu konča zakopanih, druga tretjina pa na odprtih odlagališčih. Količina proizvedenih smeti na prebivalca narašča skupaj z BDP države in prvo mesto na lestvici prepričljivo držijo ZDA. Nasploh zahodne države v relativnem smislu proizvedejo nekajkrat več odpadkov kot države Južne Azije ali Afrike. 

Eden od relevantnejših pristopov k problemu smeti je gibanje »zero waste«, kar se v prevodu glasi »nič odpadkov«. Kot pove samo ime, je cilj gibanja organizacija družbe in gospodarstva na način, da odpadkov sploh ne bi bilo. Plemenit in vsekakor zaželjen cilj, ki pa resnično ni enostaven: ne le, da predpostavlja masivno preobrazbo mnogih aspektov človeške družbe, temveč mu manjka tudi poenoteno razumevanje, kaj vse naj bi ta preobrazba vključevala. 

Od zibke do zibke

Definicija, ki jo je leta 2018 posvojila Mednarodna Zero Waste zveza se glasi: »Zero Waste: Ohranjanje vseh virov skozi odgovorno proizvodnjo, potrošnjo, ponovno uporabo in izrabo vseh izdelkov, embalaže in snovi, brez sežiganja in izpustov v zemljo, vodo ali zrak, ki bi lahko ogrozili zdravje ekosistemov ali ljudi.«

Ko je problem smeti stopil v družbeno zavest, so se pojavile različne ideje sistemov upravljanja z odpadki. Najbolj znan in daleč najbolj implementiran sistem je reciklaža, ki se je zaradi pomanjkanja surovin na industrijski ravni močno razširila po 2. svetovni vojni, potem pa v začetku 21. stoletja postopoma prešla na raven posameznih gospodinjstev. Razširjena ideja reciklaže vključuje tudi ponovno rabo in zmanjšanje rabe nasploh. A bistveno pri tem je, da reciklaža v osnovi ne posega v produkcijo, temveč vanjo le vrne določen del odpadkov v obliki surovine. Ta princip je še vedno le nadgradnja sistema »od zibke do groba«. Slednji označuje linearen model produkcije izdelkov, ki poteka od ekstrakcije surovin preko izdelave dobrine do končne postaje izdelka, ko je odpadek »vrnjen« v naravo. Reciklaža rabo posamezne surovine nekoliko podaljša, a ne spreminja osnovnih koordinat produkcije.

Prav k slednjemu teži princip zero waste. V tem kontekstu se z vprašanjem konca življenjske dobe posameznega izdelka ne pričnemo ukvarjati šele, ko je ta že proizveden, ampak je to vprašanje umeščeno na sam začetek produkcije. Okvir »od zibke do zibke« tako vključuje nova pojmovanja materialov, materialnih tokov ter povsem drugačne pristope k oblikovanju, ki morajo upoštevati tako zgodovino kot prihodnost posamezne dobrine. Model se navdihuje pri organskih procesih v naravnih ekosistemih, kjer odpadki enega procesa služijo kot hrana za drugega. Gre za kroženje materialov v zaprtih zankah, zato princip v temelju predpostavlja neko obliko krožnega gospodarstva. Vsaj v teoriji.

Je zero waste le še ena oblika recikliranja?

Vsi opisi zero waste principa izpostavljajo, da popoln zero waste pristop ni mogoč, saj pri produkciji in potrošnji vedno ostane nekaj, česar ni mogoče vrniti v cikel. To je seveda razumljivo, a obenem se prav na tej točki stvari zalomijo. 

Od devetdesetih let naprej se je gibanje zero waste močno razširilo, ustanovljene so bile mnoge organizacije po celem svetu, ki spodbujajo ta pristop, med drugim tudi tako, da proizvajalcem, organizacijam ter krajem podeljujejo certifikate o zero waste statusu. Leta 2009 se je pojavilo tudi gibanje Zero Waste Lifestyle, ki je principe preneslo na raven posameznih potrošnikov in gospodinjstev. Nepresenetljivo je to pomenilo močno razredčitev izhodišč. 

Če na spletnih straneh glavnih zero waste organizacij na svetu beremo poročila o primerih, bomo videli, da se vsi v največji meri vrtijo okoli vprašanja stopnje ločevanja odpadkov ter nato recikliranja. Očitno je tudi, da je vse skupaj postala igra številk in odstotkov, ki se na pogled ne razlikuje od predstavitev ekonomskih kazalcev, ki neredko nič ne povedo o revščini, ki je sicer očitna na ulicah. 

Tako so nekatere japonske in ameriške tovarne avtomobilov na primer že 20 let nazaj dosegle visoko stopnjo odsotnosti odpadkov, a pri tem moramo imeti v mislih, da še vedno proizvajajo avtomobile, ki so ključni za izpuste CO2, navsezadnje pa tudi končajo na smetiščih. Na drugi strani pa imamo mesta, ki imajo zero waste naziv. Takšna je Ljubljana, ki je ta naziv kot prva prestolnica v Evropi prejela leta 2014. Pohvali se lahko z Regijskim centrom za ravnanje z odpadki, ki obdela kar tretjino vseh odpadkov v Sloveniji. Obenem pa je Slovenija leta 2020 izvozila kar 200.000 ton odpadkov, od tega 123.000 ton plastike, pri čemer je bila večina izvožena v Malezijo. 

Vidimo, da določitev meja okvira, v katerem velja zero waste, pravzaprav ne deluje dosti drugače kot odpadki sami: kakor jih ne nalagamo v lastni sobi in jo imamo zato za čisto, jih lahko ne nalagamo v lastni državi ali pa vsaj ne v vidni obliki in jo zato lahko imamo za zero waste. Iz tega sledi visok potencial za t.i. green washing. Problem je torej pri določanju ravni aplikacije. Na manjše enote, kot je zero waste zveden, bolj je podoben običajnemu recikliranju, ki seveda ne škodi, a tudi ne prinaša resnične globalne spremembe vzroka težave. 

Izidor Barši