Vse je isto, le kraljice ni več
Vloga tradicije v sodobni politični kulturi
Ljudje niso samo materialna bitja, delujoča po racionalnem programu, ampak tudi proizvajalci in uporabniki simbolov. Če hočemo v popolnosti razumeti fenomen politične pripadnosti ali politične akcije, moramo najprej spoznati vlogo obredov v javnem življenju. Obred je praktično uresničevanje simbolne vsebine, gre za standardiziran niz kulturnih in simbolnih dejanj, ki se izvajajo v situacijah, predpisanih s tradicijo. Kljub temu nas upravičeno preseneča, kako pomembna se zdi kraljeva družina Britancem in navsezadnje svetovni javnosti. Tudi slovo Elizabete II. se je odvilo skladno z dolgo tradicijo. Tako so jo po maši v Westminstrski opatiji v prisotnosti družinskih članov, britanskih politikov in voditeljev z vsega sveta položili k zadnjemu počitku. Tradicija v Westminstru sega v 17. stoletje, ko so se tako poslavljali od takratne vladarske dinastije Stuartov.
Dvajseto stoletje je zaznamovalo propadanje evropskih monarhij, toda nekaterim od njih je vseeno uspelo preživeti do danes. Evropa še vedno premore dvanajst monarhij. Med večje poleg Združenega kraljestva sodijo Španija, Nizozemska, Belgija, Danska, Švedska in Norveška, med manjše pa Luksemburg, Liechtenstein, Monako, Andora ter Vatikan. Kraljevina v Veliki Britaniji je prastara institucija, ki jo je poosebljala prav Elizabeta II., zaradi katere je monarhija uživala visoko podporo javnosti. Obredi, ki so bili v času, ko jih je opravljala kraljica, povezovalni in prepričljivi, bodo zdaj obremenjeni s tem, da jih opravlja veliko manj priljubljen človek.
Karel III. deluje kot navaden smrtnik. Odet v zlato in dragulje deluje smešno, njegova dediščina pa je zaznamovana z nastopi v otoških tabloidih. Izogibanje škandalom je ena ključnih lastnosti, ki kraljevinam omogoča obdržati legitimnost, ugotavljata Hazell in Morris. Skozi izkušnje osmih evropskih ustavnih monarhij sta izluščila več ključnih lastnosti, ki so jih kraljeve družine razvile v modernem času, da bi upravičile svoj obstoj. Med njimi so še ohranjanje nevtralnosti, omejevanje števila aktivnih članov kraljeve družine, prevzemanje odgovornosti, ohranjanje podpore prebivalstva in popolna predanost nalogam, ki so jim zaupane.
Britanska monarhija ohranja mnoge arhaične obrede, med katerimi je tudi kraljeva garda, čeprav je težko verjeti, da naj bi v starinske uniforme odeti vojaki ustrahovali kogarkoli kaj šele sovražno vojsko. Visoki škornji naj bi te vojake vizualno podaljšali, kar naj bi jih naredilo nevarnejše v očeh sovražnika. Tako so vsaj upali pred dvesto leti. Enake uniforme so nosili že v napoleonskih vojnah. Visoki črni klobuki so narejeni iz krzna kanadskih črnih medvedov Ursus americanus. Teh medvedov sicer ne ubijajo posebej za izdelavo komičnih pokrival, a kljub temu sodobnemu človeku takšna praksa povzroča nelagodje. Britanska vojska kupi med 50 in 100 kosmatih kap na leto, ki stanejo približno 900 dolarjev na kos.
Tudi kronanje novega monarha je tradicionalen obred, ki se v zadnjih stoletjih ni bistveno spreminjal. Okronal ga bo canterburyski nadškof kot najpomembnejši predstavnik angleške cerkve. Potek kronanja je sledeč: monarh je najprej predstavljen in potrjen s strani ljudi. Nato priseže, da bo upošteval zakon in Cerkev. Sledi maziljenje, kronanje pred tem prejme še kraljevske simbole. Zadnji del kronanja je poklon vrha države in ljudstva novemu kralju.
Za zunanjega opazovalca preživeti in predragi obredi imajo dvojno funkcijo. Na prvi stopnji vzpostavljajo družbene vrednote, na drugi pa jih razširjajo. Na ta način integrirajo sicer razdrobljeno in individualizirano skupnost. Kolektivna vznesenost, ki se pojavlja ob obredih, tipa kronanje angleške kraljice ali inavguracija ameriškega predsednika, predvsem poudarja in krepi vrednote dominantne skupine znotraj neke družbe in ne vseh članov družbe. Spomnimo se na obred, ki se je v devetdesetih in kasneje ustalil pri nas. Šlo je za vsakoletna romanja predsednika Slovenije Milana Kučana z direktorji največjih slovenskih podjetij na Triglav. Na vrhu Triglava, ki v simbolnem aparatu Slovencev zavzema mitsko mesto, je predsednik republike simbolno povezal gospodarski in politični vrh z ljudstvom. Poznamo pa tudi tradicionalne obrede, ki služijo označevanju razcepa znotraj konfliktne skupnosti. Takšen primer je pohod Oranžencev, pripadnikov reda Williama Oranskega na Severnem Irskem, ki dvanajstega julija vsako leto korakajo skozi vse predele Belfasta in slavijo prihod protestantov v Ulster. Pohod Oranževcev se organizira v spomin na zmago protestantskega kralja Williama nad katoliškim kraljem Jamesom v kraju Boyne leta 1690. Na predvečer obletnice zagorijo kresovi zmagovalcev, ob katerih se maskirani pripadniki protestantskih polvojaških organizacij postavljajo s polnočnim streljanjem v zrak in grožnjami republikanskemu gibanju katoličanov.
Obredi so nekaj, kar se v družbi dogaja od nekdaj. Najbolj produktivna za oblast je ravno njegova navidezna vsebinska izpraznjenost. Tudi če je sodobna družba zrasla iz tradicije, danes bolj ali manj verjame, da se je je osvobodila. Danes je demokratična politika pogosto predstavljena kot najvišje javno dobro, a tradicija ni mrtva, temveč se je ohranila ravno v ritualih in navadah. Na ta način se zgodovinske oblike življenja, izkušnje odnosa do avtoritet skozi čas ohranjajo in vgrajujejo v prakse, miselnost in razpoloženja podanikov oziroma državljanov.
