Saj ni res, pa je!
Na uniformah vrhovnih voditeljev ukrajinske vojske, ki se celo zelo pogosto pojavljajo poleg predsednika Volodimirja Zelenskega, lahko vidimo simbole nacistične SS-divizije. Ti simboli so zelo vidni in povsem logično je domnevati, da jih Ukrajinci niti ne želijo skriti. To je potrdila tudi odločitev ukrajinskega vrhovnega sodišča, da simboli divizije SS niso nacistični simboli in da jih je v Ukrajini dovoljeno uporabljati.
Nobenega dvoma ni, da je za Ukrajino zelo težko leto in da v novo leto ne vstopa v veliko boljšem položaju, kljub temu pa se v luči vsega dogajanja poraja vprašanje: ali lahko v senci vojne država prikrije nacistično propagando?
V Ukrajini, kot tudi na drugih teritorijih, ki so bili pod oblastjo nacistične Nemčije, je bil vzpostavljen strog nacistični režim, ki je nedvomno služil Nemčiji, vendar je bil tudi lokalno prilagojen. Tako so ozemlja pod nacističnim režimom prevzela ideologijo nemške države in jo izvajala z etničnim čiščenjem drugih narodov na svojem ozemlju.
Nacistična divizija za nacionalno zavest
14. divizija, znana tudi kot SS-divizija Galicija, je bila ena od nemških vojaških formacij, ustanovljenih za podporo nacistične Nemčije v drugi svetovni vojni. Divizija je nastala kot ukrajinski odziv na sovjetsko oblast, seveda zaradi želje po svobodni državi. Na žalost se pripadniki divizije SS niso veliko razlikovali od Nemcev, saj so bili tudi oni nacisti, ki so se na vzhodni fronti borili proti boljševikom. Skupaj naj bi pripadniki te zloglasne divizije pobili več kot sto tisoč ljudi, v pravem nacističnem slogu predvsem Judov in Poljakov.
S tem obdobjem in z ukrajinskimi nacisti je tesno povezano ime Romana Šuheviča. Roman Josipovič Šuhevič, med vojno znan tudi kot Taras Čuprinka, je bil poveljnik ukrajinske uporniške vojske v drugi svetovni vojni. Na začetku operacije Barbarossa poleti 1941 je Roman Šuhevič poveljeval bataljonu Nachtigall, prostovoljni enoti, ki je delovala po ukazu Organizacije ukrajinskih nacionalistov (OUN). Tako je bil Šuhevič od samega začetka nemški nacistični kolaborant. Naziv vrhovnega poveljnika UPA (ukrajinske uporniške vojske) je dobil leta 1943. Prav z njegovim imenom se povezuje eden največjih masakrov Poljakov v zahodni Galiciji in Voliniji, kjer so pripadniki SS-divizije med letoma 1943 in 1945 pobili med 50.000 in 100.000 Poljakov v Galiciji. Žrtve so večinoma bile ženske in otroci. Ko je Šuhevič vstopil v Lvov, takratno poljsko ozemlje, je tam razglasil ukrajinsko državo ter nadaljeval s pobojem Poljakov, katerih cilj je bil prihodnjo ukrajinsko državo očistiti od vseh »Neukrajincev«.
Pokole Poljakov v drugi svetovni vojni so na Poljskem leta 2008 označili za izrazito genocidne, leta 2016 pa je poljski parlament sprejel resolucijo, s katero je poboje uradno označil za genocid. Kljub temu ukrajinski zgodovinarji genocidom trdno oporekajo.
Čeprav bo marsikdo rekel, da gre za ekspanzijo nemškega nacizma, zločine Romana Šuheviča in SS-divizije Ukrajinci obravnavajo bolj za patriotske kot nacionalistične in ga razumejo kot boj za narodno zavest. Šuhevič je za veliko Ukrajincev še vedno narodni heroj. V času Sovjetske zveze je bila pridobitev svobode za številne državljane ključnega pomena. Zaradi tega tudi zločinec lahko velja za osebo, ki je vzbudila nacionalno zavest.
Nacionalni ponos pa ne more biti razlog za izkrivljanje zgodovine, ki jasno kaže na ukrajinsko sokrivdo pri nacističnih zločinih. Ukrajinci še naprej slavijo nacističnega »junaka«, kipe v njegovo čast pa je videti povsod po svetu. V Ukrajini je danes 36 ulic in avenij, 16 spomenikov in kipov in eden stadion poimenovan po Šuheviču. Tako vztrajno proslavljajo svoje naci(onali)stične voditelje, danes še dodatno z nacističnimi našitki, ki jim krasijo uniforme.
Čeprav se morda zdi, da s tem vztrajanjem izražajo spoštovanje do svoje države, v resnici deluje proti javni podobi Ukrajine. Ljudje ne želijo ponovnega vzpona nacizma. Nacistični zločini so vsesplošno obsojani, kar je samoumevno, saj so povzročili smrt milijonov ljudi, ki preprosto niso bili »prave rase«. Zato je ukrajinsko poveličevanje voditeljev iz tega časa pravzaprav v korist nasprotnici Rusiji, ki množice lahko na to samo opozori in ima veljavno stališče. Že skoraj leto dni verjamemo, da pomagamo pravi strani, saj pomagamo žrtvi ruskih napadov in zatiranja. Vendar njihovo javno paradiranje in razkazovanje nacističnih simbolov v zameno za podporo ljudi začenja tudi na Zahodu sprožati številna vprašanja. Ali ukrajinski voditelji izkoriščajo ta težek čas, zaradi katerega je njihova država v središču medijske pozornosti, za širjenje propagande? Na ukrajinskem medijskem trgu prevladuje kapital oligarhov, ki lahko nadzorujejo agendo medijev. Na takšnem trgu ni preveč prostora za medijsko svobodo. Takšen medijski sistem je na Madžarskem naletel na številne kritike, vendar ukrajinski ni deležen enake obravnave. Še več, mediji svoje vsebine pogosto črpajo iz ukrajinskih medijev. Prisotnost oligarhov je v Ukrajini najbolj vidna na televiziji, medtem ko je v spletnih medijih videti različnost mnenj.
Kriza identitete
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je že leta znana oseba v Ukrajini, letos pa je postal znan po vsem svetu. O njegovi verski usmerjenosti se v resnici ni veliko govorilo. Toda Zelenski je pravzaprav prvi ukrajinski predsednik judovskega rodu. Njegova izvolitev je pomenila, da je Ukrajina prvič v svoji zgodovini dobila predsednika države in predsednika vlade – Volodimirja Grojsmana, ki sta oba Juda in odkrito priznavata svoje poreklo. Judje v Ukrajini niso manjšina, zato to, da je predsednik Jud, ni nič čudnega – čudno in celo paradoksalno pa je, da bi nekdo judovskega porekla prostovoljno dovolil, da bi njegovi vojaški voditelji paradirali z nacističnimi simboli. Predhodniki Zelenskega so tako kot številne druge vzhodnoevropske postkomunistične države vodili politiko, ki je bila včasih v nasprotju z dejstvi holokavsta. Zlasti lokalno sodelovanje pri holokavstu je tudi v Ukrajini ostalo zamolčana tema. Neprebavljena preteklost skupaj z rehabilitacijo zgodovinskih akterjev, vpletenih v holokavst, gre na roko Putinu, ki poskuša demokratično Ukrajino grobo napačno predstaviti kot neonacistično državo, da bi upravičil napade. Gre za recidiv večletnega sovjetskega prikrivanja nacionalnih konfliktov z namenom okrepitve velike enotne socialistične države. Zaradi nepriznavanja preteklosti bi lahko današnja Ukrajina izgubila integriteto in ugled v javnosti.
