Puljski Uljanik še vedno brez rešitve
Agonije puljske ladjedelnice Uljanik po več letih in petih neuspešnih javnih dražbah še ni konec
Prejšnji pretek je potekala že peta javna dražba za puljsko ladjedelnico, ki pa je bila neuspešna. Na zadnji dražbi je bilo sicer več interesentov za prevzem nekdanje največje hrvaške ladjedelnice, med njimi tudi slovensko podjetje Eko bor v lasti Patrika Jarca. Za nakup Uljanika naj bi ponudilo 3,5 milijona evrov. Poleg slovenskega podjetja sta se za nakup ladjedelnice potegovali še podjetje Adria Mont, ki je ponudilo 6,45 milijona evrov in skupina GSP romunskega podjetnika Gabriela Valentina Comanescuja. Slednja je veljala za najresnejšo kandidatko za prevzem ladjedelnice, saj je edina z dejanskimi izkušnjami s tega področja. Ampak kot zapisano zgoraj, tudi zadnja dražba ni prinesla konca agonije ladjedelnice, ki so jo neuspešno poskušali reševati vse od krize leta 2018, ko so na površje priplavale vse sporne odločitve in malverzacije njene uprave, ki so onemogočile uspešno reševanje ladjedelnice.
V postopku reševanja Uljanika je tudi hrvaška vlada kot največji posamezni lastnik skupine (Uljanik grupa je imela v sestavi tudi reško ladjedelnico 3. maj) postopala, če nič drugega, prepočasi in premalo ambiciozno, kar je ladjedelnico pripeljalo do situacije, ko je bila potrebna likvidacija družbe.
Poskus reševanja
Puljski Uljanik je pravzaprav do leta 2013 veljal za uspešno podjetje. Tega leta je Uljanik grupa z blagoslovom hrvaške vlade prevzela tudi reško ladjedelnico 3. maj. Ta je bila potrebna nujnega prestrukturiranja, sicer bi morala v stečaj. Skupina je poslovanje nadaljevala večinoma z državnim denarjem, ki so ga prejeli za prestrukturiranje 3. maja, konkurenčnost na trgu pa ohranjala s pogodbami, po katerih so bile cene proizvedenih ladij nižje od stroškov proizvodnje. Čeprav sta imeli ladjedelnici veliko naročil, jih tudi zaradi tehnološke zastarelosti nista mogli uresničiti. Navkljub izdatnim državnim finančnim injekcijam – od leta 1992 do 2017 je bilo v obe ladjedelnici vloženih 1,75 milijarde evrov – so zaradi nesmotrnega poslovanja izgube zgolj naraščale.
Gospodarska kriza je leta 2018 razkrila vso bedo dosedanjega poslovanja oziroma poslovnega modela uprave Uljanik grupe. Ta je denar, namenjen prestrukturiranju 3. maja, z raznimi malverzacijami nezakonito preusmerjala drugam. Zavestno naj bi proizvajala izgube, ladje je pod tržno ceno prodajala svojemu hčerinskem podjetju Uljanik plovidba, registriranem v Liberiji, plačevala naj bi posojila naročnikom ladij in tako naprej. »Smotrnost« poslovanja je na koncu botrovala temu, da skupina ni mogla zagotoviti denarja za plače delavcem, kar je pripeljalo do prve večje stavke, ki ni bila edina. Stavke so se, sicer s krajšimi prekinitvami, nadaljevale praktično do konca leta, saj je finančne težave delavstva iz meseca v mesec reševala država z bančnimi posojili. Vse težave in malverzacije so imele za posledico tudi odpovedi naročil, kar je težave ladjedelnic zgolj poglabljalo.
Prvi poskus reševanja finančnih težav je bilo prestrukturiranje Uljanika. Uprava skupine je načrt prestrukturiranja konec julija 2018 poslala v ocenjevanje Evropski komisiji, a ga je ta zavrnila. Razlog? Prevelik delež države. Po mnenju komisije bi namreč več moral prispevati strateški partner, družba Kermas energija Danka Končarja. Skupina je skupaj s strateškim partnerjem predlagala nov načrt prestrukturiranja puljske ladjedelnice, vendar niti ta ni bil sprejemljiv, ne za vlado ne za Evropsko komisijo. Tokrat se je razlog skrival v tem, da je bil strateški partner v prestrukturiranje, v katerega bi bilo potrebno vložiti 800 milijonov evrov, pripravljen vložiti zgolj 24 milijonov. Vlada je od družbe Kermes pričakovala vsaj polovico zneska, ki ga ni prejela.
Sledil je pritisk vlade na upravo Uljanik grupe z zahtevo po razveljavitvi sporazuma s Kermas energijo, sicer bi sledil stečaj. Umik omenjenega strateškega partnerja pa je prišel prepozno. Kljub obljubi vlade delavcem, da stečaja ne bo in da bo prišel investitor, ki bo ladjedelnici oziroma ladjedelnico rešil, je sodišče za gospodarske zadeve v Pazinu puljsko ladjedelnico maja 2019 poslalo v stečaj. V trenutku odločitve je bil račun skupine blokiran že 230 dni, za prisilni stečaj zadostuje že 120 dni. V trenutku stečaja je bil hrvaški premier Andrej Plenković še optimističen, napovedoval je potencialne vlagatelje iz Italije in Nizozemske ter izrazil prepričanje, da se bo zgodba o Uljaniku še nadaljevala. Ni pa optimizma z njim delil predstavnik sindikata Uljanika Boris Cerovac, ki je takrat ocenil, da je za reševanje prepozno, saj so že izgubili zaupanje naročnikov in večino kadra. Podobno je menil tudi župan Pulja, ki je dejal, da je 13. maj smiselno razglasiti za dan žalosti, ker je hrvaška vlada »uničila hrvaško ladjedelništvo« in »podpisala kapitulacijo hrvaškega gospodarstva«.
Njun pesimizem pa se je hitro izkazal za realizem. Le leto po začetku stečaja je skupščina upnikov ladjedelnice odločila, da puljska ladjedelnica nima pogojev za nadaljevanje poslovanja skozi stečajne postopke, zato sledi likvidacija. Takrat je stečajna direktorica Uljanika Matija Ružić pojasnila, da so dolgovi presegli 690 milijonov evrov, premoženje družbe pa da znaša vsega skupaj 230 milijonov. Je pa dodala, da obstaja možnost ponovne oživitve ladjedelništva, saj je sodišče sprejelo odločitev o zamiku prodaje dela premoženja družbe, ki je lahko jedro nove družbe, ter omenila možnost ustanovitev nove družbe Uljanik ladjedelništvo 1856.
Družba je bila ustanovljena, ni pa nikoli zaživela. Kot zapisano v uvodu, je propadla že peta dražba za ladjedelnico Uljanik. Sodišče o usodi ladjedelnice 3. maj še odloča. Prav tako še vedno odloča o usodi nekdanjih menedžerjev Uljanik grupe in Uljanik plovidbe. Obtožena sta gospodarskega kriminala in oškodovanja družbe v višini 120 milijonov evrov.
Jan Bednarik
