Pet let po veliki migracijski krizi dogovora EU o prenovi politike na tem področju še ni na vidiku. Zdi se, da je članicam uspelo dedramatizirati razpravo, a ključno vprašanje solidarnosti ostaja odprto. Skupina držav, tudi Slovenija, nasprotuje obvezni solidarnosti. Države z zunanjo mejo pa vztrajajo pri njej.
V primerjavi z migracijsko krizo leta 2015 je položaj danes bistveno drugačen. Tedaj je bilo okoli dva milijona nezakonitih prihodov v EU, od tega 90 odstotkov beguncev. Lani pa je bilo v EU 140.000 nezakonitih prihodov, od tega tretjina beguncev, dve tretjini ljudi pa se mora vrniti. Tako razmere ponazarjajo v Bruslju.
Poleg tega pandemija novega koronavirusa vpliva tudi na migracijske tokove in azilno politiko. Evropski azilni podporni urad (Easo) je na primer junija v letnem poročilu navedel podatek o 87-odstotnem padcu števila prošenj za azil, ki ga pripisuje covidu-19, a obenem izrazil pričakovanje, da se bo sicer trend rasti števila prošenj nadaljeval.
Evropska agencija za zunanje meje Frontex pa je minuli mesec sporočila, da je število nezakonitih prehodov zunanjih meja EU v prvih desetih mesecih letošnjega leta upadlo za 21 odstotkov glede na lani; zabeležili so jih 87.500. Glede na vsesplošne koronske omejitve je mogoče sklepati, da je to tudi posledica covida in da se bodo po pandemiji številke spet zvišale.
A čeprav ob evropske meje trenutno ne pljuskajo veliki migracijski valovi, je položaj še vedno slab. Tragedija v centru za migrante Moria na grškem otoku Lezbos, ki ga je poleti uničil požar, je znova osvetlila pereče dejstvo, da EU nima delujočega migracijskega in azilnega sistema. V Bruslju so opozorili, da je Moria posledica pomanjkanja skupne evropske politike.
Prizadevanja za obnovo evropskega azilnega sistema po krizi leta 2015, ki je potrdila neprimernost sedanje ureditve, po kateri je za obravnavo prošnje za azil pristojna članica, kjer je oseba prvič vstopila v EU, so sicer že pet let v zastoju zaradi spornih obveznih migracijskih kvot. Te kvote, ki jih je predlagal tedanji predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, so močno razdelile članice in zastrupile ozračje.
Po več mesecih zamud je Evropska komisija konec septembra vendarle predlagala nov migracijski pakt, nov poskus dogovora o prenovi evropske migracijske in azilne politike. Z več strani je sicer slišati spodbudne besede, a dejstvo je, da so razhajanja glede ključnega vprašanja solidarnosti pri obravnavi migrantov še vedno velika.
Notranji ministri so ta teden na zadnjem letošnjem zasedanju pregledali stanje v razpravi o novem migracijskem paktu, ki temelji na načelu prožne, a še vedno obvezne solidarnosti. V Bruslju zatrjujejo, da spornih obveznih kvot za premeščanje ni več, a določena obveznost glede premeščanja ostaja. Eden bistvenih novih elementov so sponzorstva vračanja nezakonitih migrantov kot alternativa ali dopolnilo k premeščanju.
V nemškem predsedstvu so ob poročanju o stanju izpostavili, da so postavili “vlak nazaj na tirnice” ter da je razprava danes bistveno drugačna kot v letih 2015 in 2016. A glede bistvenega dela tega pakta, vprašanja solidarnosti, ni preboja.
Sedem držav – višegrajska četverica, Estonija, Latvija in Slovenija – je že junija izrazilo nasprotovanje obveznemu premeščanju. Slovenija vztraja pri tem stališču, je v ponedeljek dejal notranji minister Aleš Hojs. Ob tem je izpostavil, da so v skupini enako mislečih še vedno tudi višegrajske države in Estonija, podobna pa so tudi stališča Avstrije, Danske, Latvije in Litve, čeprav te države morda ne podprejo uradno vsake pobude.
Stališča Grčije, Italije, Španije in do določene mere Francije so precej drugačna, tako da bo potrebnih še precej prizadevanj za korak naprej, še meni Hojs. Pravi, da po svoje razume stališča sredozemskih držav, ki pa ne upoštevajo dovolj, da je lahko to zelo velik dejavnik potega. Možnosti za zbližanje stališč po njegovih besedah še obstajajo, ni pa zelo optimističen, da bodo to vprašanje spravili z mrtve točke v obstoječi obliki.
Minister sicer vidi težavo v tem, da se vse dele pakta obravnava v enem svežnju po načelu, da dokler ni izpogajano vse, ni nič izpogajano. Slovenija, ki bo v drugi polovici prihodnjega leta predsedovala Svetu EU, po njegovih besedah meni, da bi lahko nekatere dele, na primer tiste, ki se nanašajo na agencijo za azil in Eurodac, sprejeli prej, ne da se čaka na celovito rešitev za vse.
Razprava o migracijah je sicer tesno povezana tudi s prihodnostjo schengna – območja, kjer naj ne bi bilo sistematičnega nadzora na notranjih mejah. “Potrebujemo skupno migracijsko politiko, sicer bomo ubili schengen,” opozarja evropska komisarka za notranje zadeve Ylva Johansson. Poleg migracij schengen resno ogrožata tudi pandemija in terorizem, zato načrtuje komisija novo strategijo, ki naj bi jo predstavila sredi prihodnjega leta.
V minulem letu so še vedno odmevala tudi poročila o nasilnem vračanju migrantov, zlasti v Grčiji in na Hrvaškem, a od komisije je slišati v glavnem izraze zaskrbljenosti, ni pa bilo za zdaj nikakršnih konkretnih ukrepov. Evropska varuhinja človekovih pravic Emily O’Reilly je na podlagi pritožbe Amnesty International začela tudi preiskavo ravnanja komisije v primeru Hrvaške in migrantov.
