Intervju: dr. Anica Mikuš Kos

Na vrhu bloka socialistične gradnje stoji svetlo stanovanje, polno knjig, priznanj in predmetov, nabranih po vsem svetu. Tja me je na izvedbo intervjuja povabila prijetna in dobrovoljna gospa, ki svojih skoraj devet desetletij dobro skriva, saj med drugim še vedno vsak dan premaguje stopnice v peto nadstropje. Njen topel in pomirjujoč glas, s katerim razlaga o solidarnosti in deli bogate izkušnje, zbuja upanje o preostanku dobrega v svetu. Svoje izkušnje pri delu z begunci je psihiatrinja dobivala v Kurdistanu, Bosni in Hercegovini, na Kosovu, v Čečeniji, Severni Osetiji, Ingušetiji, Moldaviji, Pakistanu, Afganistanu, Belorusiji in še kje. V prijetnem hladu enega prvih pomladnih večerov sva spregovorili o stanju in razumevanju beguncev, ki so v Slovenijo prišli iz Ukrajine.

Leta 2015 je v Sloveniji vladala izrazito sovražna nastrojenost proti beguncem. Ukrajinske prebežnike sprejemamo z odprtimi rokami. Zakaj menite, da je tako?

Do drugih, drugačnih vedno gojimo strah, previdnost, odpor. K odnosu državljanov do beguncev pa s svojimi stališči in izjavami vedno prispeva tudi vlada, ki jim ni bila posebno naklonjena. Takrat smo jih res slabše sprejeli in slabše poskrbeli zanje. V Sloveniji smo odobrili bivanje le manjšemu številu in nismo bili prav prijazni, ko so Afganistan zapustile mednarodne sile. Poslušala sem slovenske vojake, kako prijazno so jih sprejeli tam, kjer težko preživiš kot tujec, če nimaš podpore lokalnega prebivalstva. Ko bi morali Afganistance sprejeti mi, pa smo se odločili za zelo majhno številko. Vmes so bili tudi dobri ljudje. Veliko slovenskih prostovoljcev je šlo leta 2015 na meje sprejemati ljudi in zgodile so se nekatere res lepe stvari. Poznam kup ljudi, ki prijateljujejo z ljudmi iz bolj oddaljenih dežel. Realnost ni tako slaba, kot se sprva zdi, ker se več govori o slabem. Vsekakor pa obstaja ogromna razlika med tem, kako sprejemamo Ukrajince, ki so »naši«, beli, kristjani. V zraku je posebna politična atmosfera, tudi drugod so jih neobičajno gostoljubno sprejeli.

Se vam zdi obravnava ukrajinskih beguncev primerna? Nudi se veliko materialne pomoči, kako je s psihološko pomočjo?

Dvajset psihologov se je javilo za prostovoljno pomoč. Obstaja tudi vrsta izobraževanj za prostovoljce in učitelje o tem, kako naj sprejmejo otroke in jim pomagajo. Gotovo jih je precej travmatiziranih, a večina si od travm opomore brez psihologov in psihiatrov. Navsezadnje vojne spremljajo človeštvo skozi vso zgodovino. Ljudje imamo v sebi neke vire, ki nam omogočajo preživetje in okrevanje. Seveda ne vsi, nekateri rabijo več pomoči. Najpomembnejša in največja pomoč pa je, da jim ponudimo človečnost, prijateljstvo, izkušnjo dobrega. Ponavadi rečemo, da begunci nosijo tri nahrbtnike gorja. Prvi je tisto, kar so doživeli v domovini. Grozote, ki jih vidimo po televiziji, so zgovornejše od mojega pripovedovanja. Drugi je, kar se jim zgodi na poti, kjer so usode različne. Najhuje je bilo za Sirijce, ki so prihajali čez morja smrti. Poznam mamo, ki se ji je otrok utopil pred očmi. Ukrajincem je bilo sprva lažje, danes pa je tudi njim skozi koridorje vse težje priti ven. Tretji je v državi azila, kamor prinesejo bolečino zaradi vseh izgub. Travmatsko je doživetje, ki po svoji grozljivosti presega običajno človeško izkušnjo, ko vidiš ubijanje drugih ali zažiganje domov. Nič manj boleče niso izgube ljubljenih, doma, rodnega kraja in metafizične izgube, kot je izguba vere v dobre sosede, v varnost, prevlado dobrega na svetu, v človečnost. Že otroci izgubijo vero. Majhen otrok verjame, da so starši vsemogočni in ga lahko zaščitijo. Zdaj je že njemu jasno, da ni tako. Pri religiji se dogaja, da eni zato postanejo verni, drugi se veri odpovejo. Pravijo, da če bog dovoljuje takšne strahote, nočejo več v španovijo z njim.

Lahko kot posamezniki pripomoremo k njihovemu boljšemu počutju?

Ponudimo jim lahko izkušnjo človečnosti in podpore, ki deluje kot protiutež zlu, ki so ga doživeli. Tako si lahko spet sestavijo celostno sliko sveta, v katerem so slabe reči, a obstaja tudi dobro, kar se mi zdi pomembnejše za ohranjanje duševnega zdravja populacije in skupnosti kot psihološka pomoč. Razen pri težko travmatiziranih. Realnost je, da še za Slovence ni dovolj psihologov in psihiatrov, mnogi begunci tudi odklanjajo njihovo pomoč, zlasti ljudje iz ruralnih področij. Obstaja še jezikovni problem, ker so glavno orodje moje stroke besede. 

Kako je z otroci? Se lažje prilagodijo?

Stalno govorimo, da so otroci najšibkejši člen. Ranljivi so, ker nimajo praktičnih možnosti in strategij obvladovanja hudih okoliščin, travm in izgub. Imajo pa velike sposobnosti okrevanja. Premalo govorimo o trpljenju, katerega zmanjševanje je naša moralna dolžnost, ne glede na to, ali ima otrok tudi simptome motenj ali ne. Otroci imajo pravzaprav veliko prednost, ker lažje ohranijo svojo socialno vlogo s tem, ko se šolajo. Pridobijo svoje delovno mesto, sedež in mizo, urnik, strukturo. Del življenja ostane normalen. Šola jim daje miselne vsebine, ki jih preusmerijo, da ne mislijo samo na dogajanje doma, ampak jih zaposluje z nalogami, ki presegajo kruto sedanjost. Vse otroke bo vojna čustveno prizadela, povzročila trpljenje in boleči spomini bodo ostali. Ne moremo pa reči, da bodo imeli kot odrasli vsi duševne motnje. Večina bo okrevala in zaživela normalno življenje, z normalnimi medčloveškimi odnosi. 

Slovenija je ukrajinske begunce sprejela z odprtimi rokami. Vse bolj se pojavljajo očitki o preveliki pomoči, ker naj bi za »nič dela dobili denarno podporo« ali nižje najemnine kot ostali na trgu. V zraku je čutiti kali zavisti.

Tega sem se bala. V Belorusiji sem delala z Ukrajinci, ki so jih tja premestili zaradi žarčenja po černobilski katastrofi. Po svoje je šlo za podobno situacijo. Najprej so jih sprejeli z odprtimi rokami, pozneje jih je motilo, da so dobili prednost pri vpisu na univerzo ali brezplačne počitnice za otroke. Ko pravim, da je potrebno beguncem zagotoviti osnovne pogoje življenja in spoštovanje človečnosti, je treba to izvesti glede na preostalo prebivalstvo in paziti, da se ne razvije zavistna atmosfera. 

Trenutno imamo zelo nizko brezposelnost, najslabše plačana delovna mesta tradicionalno zasedajo tujci. Gre res za občutek ekonomske ogroženosti?

Bolj kot realni socialnoekonomski problem je to problem v predstavah. Svet je v čudni situaciji, pri nas pa smo še pred volitvami. Nikoli ne veš, čemu služijo neke tendence, da se eno podpira, drugo pa ne. Menim, da je treba gojiti etiko sobivanja in pomoči sočloveku, saj je dejstvo, da se človeštvo ne bo znebilo vojn. Vse več lahko pričakujemo beguncev zaradi podnebnih sprememb in njihovih socialnih spremljav, ki bodo povzročile migracije in nemire, tekme za vodo, hrano.

Smo v Sloveniji pripravljeni na to? Največjo pomoč beguncem so v naši prestolnici nudili v avtonomni tovarni Rog, kjer je center nastal samoniklo.

To je tisto, kar daje človeku upanje in energijo. Ob trideseti obletnici prihoda beguncev iz Bosne smo prejšnji teden na okrogli mizi ugotavljali, da je bil že takrat odziv civilne družbe bolj pozitiven in prijateljski kot odziv s strani formalnih struktur. Ne govorim le o nevladnih organizacijah, ampak tudi o socialnem tkivu, o ljudeh. Veliko ljudi in podjetij je pomagalo Bošnjakom. Sedaj lahko ugotavljamo, da se državni aparati v praksi odzivajo mnogo manj učinkovito in počasneje kot civilna družba. Prejšnji teden je bilo v Sloveniji osem tisoč ukrajinskih beguncev, papirje jih je imelo le osemdeset. Pričakovali smo jih 200.000 in vedeli smo, da pridejo. Ti papirji so zanje življenjskega pomena. Iz pro bono ambulant javljajo, da begunci prihajajo k njim, čeprav imajo pravico do zdravstvenega varstva. Ne morejo pa ga uveljavljati, ker nimajo potrebnih papirjev. To je le en primer odziva države. Drugi je denimo urejanje nastanitev. Na televiziji so zadnjič obelodanili, da bodo najprej zapolnili državna prebivališča, v katerih pa je manj kot tisoč beguncev. Ostalih nekaj tisoč je v zasebnih nastanitvah, kjer so jih ljudje sprejeli zastonj, pogosto za majhna plačila ali bivajo pri sorodnikih in prijateljih.

Kaj pa humanitarna pomoč? Pride ta vedno v prave roke?

V Sloveniji sem imela slabe izkušnje le z eno organizacijo v času bivanja beguncev iz Bosne. Danes tem, s katerimi sodelujem, popolnoma zaupam. V večjih humanitarnih sistemih se je dogajalo marsikaj. Ko sem v Kurdistanu delala z ljudmi, ki so pribežali pred kalifatom, pred rezanjem glav v psevdo državi ISIS, se je zgodilo, da sta v begunski center pripeljala dva ogromna tovornjaka polna bikinijev z ameriško zastavo. Nekdo se je pač hotel znebiti par ton bikinijev. Dogajajo se res absurdne stvari ali razkošje. Višji uradniki mednarodnih humanitarnih organizacij so nekoč potovali v poslovnem razredu, a so to zdaj menda prepovedali. Tudi v mednarodnih humanitarnih organizacijah in v nevladnih organizacijah smo samo ljudje. 

Pia Nikolič