Evropska unija subvencionira kmetijske veleposestnike

Skoraj 390 milijard evrov vredno kmetijsko politiko Evropske unije, kar je slaba tretjina njenega proračuna, sestavljata dva stebra – kmetijske subvencije in pomoč razvoju podeželja. Vsako leto Evropska unija 28 članicam razdeli več kot 60 milijard evrov kmetijskih subvencij. Osnova politike je izdatno financiranje evropskih kmetov s subvencijami in kreditiranjem nabave kmetijske mehanizacije, kar vpliva na evropski trg kmetijskih proizvodov. Zaradi izdatnega subvencioniranja evropskega kmetijstva so cene kmetijskih proizvodov in hrane na področju EU visoke. Subvencije namreč zmanjšujejo konkurenčnost kmetijskih proizvodov iz drugih držav. Med državami članicami je najizdatneje subvencionirano kmetijstvo glavne zagovornice skupne kmetijske politike, Francije, sledita ji Španija in Nemčija. Med nedavnim oblikovanjem reforme skupne kmetijske politike se je zataknilo pri vprašanju spodbujanja zelenega prehoda v evropskem kmetijstvu, saj države članice za spodbujanje podeželskega razvoja in malega kmetijstva niso želele nameniti tako velikega deleža sredstev, kakor je predlagal Evropski parlament.

Pri proizvodnji hrane se ustvari približno 26 odstotkov svetovnih emisij toplogrednih plinov. Komisija je v svoji strategiji »od vil do vilic« na podlagi smernic Medvladnega panela za podnebne spremembe, ki so osredotočene le na kmetijske dejavnosti, zapisala, da je v EU »kmetijstvo odgovorno za 10,3 odstotka emisij toplogrednih plinov, skoraj 70 odstotkov teh emisij pa izvira iz živinorejskega sektorja.« Razgradnja krme predstavlja 78 odstotkov emisij iz živinoreje, preostalih 22 odstotkov pa izvira iz skladiščenja gnoja. V večini držav članic so emisije iz živinoreje ostale nespremenjene. Študija iz leta 2020 ugotavlja, da bi se emisije v EU zmanjšale za 21 odstotkov, če bi se približno polovica neposrednih plačil kmetom izplačala v zameno za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov pri kmetovanju. Dve tretjini zmanjšanja bi bili posledica sprememb v proizvodnji, pri čemer bi se najbolj zmanjšala proizvodnja govejega, ovčjega in kozjega mesa ter krme. 

V primerjavi z obdobjem med letoma 2007 in 2013 je bila glavna sprememba zasnove neposrednih plačil kmetom v obdobju med letoma 2014 do 2020 shema plačil za zeleno komponento, ki je bila uvedena leta 2015. Njen cilj je bil povečati okoljsko učinkovitost skupne kmetijske politike s podpiranjem kmetijskih praks, ki ugodno vplivajo na podnebje in okolje. Kljub temu je bil potencial sheme plačil za zeleno komponento k blaženju podnebnih sprememb že od samega začetka manjši, saj zahteve v njenem okviru niso bile namenjene zmanjšanju emisij iz živinoreje, ki povzroča polovico emisij toplogrednih plinov EU. 

V zakonodaji EU se načelo »onesnaževalec plača« uporablja izrecno v okoljskih politikah, ne pa tudi v zvezi z emisijami toplogrednih plinov v kmetijstvu. To ni vključeno v sistem EU za trgovanje z emisijami, prav tako pa na tem področju ne velja plačilo davka na ogljikov dioksid. V odločbi o porazdelitvi prizadevanj za zmanjšanje onesnaževanja niso določene neposredne omejitve emisij toplogrednih plinov iz kmetijstva EU.

Evropska komisija je večkrat izpostavila veliko težavo pri izplačilu subvencij kmetom, saj samo 20 odstotkov upravičencev spravi v žep 80 odstotkov vsega denarja. Ti upravičenci ustvarijo bistveno manj kot 80 odstotkov celotne kmetijske proizvodnje EU. Na Madžarskem in v nekaterih drugih državah Srednje in Vzhodne Evrope se večina pridobljenih sredstev razdeli med nekaj medsebojno povezanih najmočnejših kmetijskih družb. Družba, ki jo je ustanovil zdaj že nekdanji češki premier Andrej Babiš je dobila 37 milijonov subvencij. Na Slovaškem je tožilstvo priznalo obstoj »kmetijske mafije«, ki izsiljuje majhne kmete, da pridejo do zemlje, ki bi lahko prinašala subvencije. Prav zaradi raziskovanja mafijskih povezav tudi v kmetijstvu je bil na Slovaškem umorjen novinar Ján Kuciak. Bolgarska akademija za znanost je nedavno razkrila, da 75 odstotkov evropskih kmetijskih subvencij pristane v rokah stotih subjektov.

Po dolgih pogajanjih so v EU dosegli dogovor o zakonodajnem svežnju reforme skupne kmetijske politike za obdobje v letih 2023–2027. Glavno vprašanje je bilo, koliko denarja iz sklada za neposredna plačila bodo države morale nameniti za ekosheme in kako strogo se bodo morale tega držati. V obdobju do leta 2025 bodo morale za ekosheme nameniti 20 odstotkov neposrednih plačil, v obdobju naslednjih dveh let pa 25 odstotkov. 

Glavna ovira pri tem, da EU doseže okoljske standarde, ki si jih je zadala sama, ostaja podpora velikim in intenzivnim kmetijskim proizvajalcem, ki uporabljajo škodljive metode kmetovanja in so hkrati prejemniki večine denarja. Tega pa pridobijo s sporno metodo monopolizacije kmetijske proizvodnje. Politika, ki še naprej izdatno subvencionira industrijsko pridelano meso, mleko in krmo, pač ne more biti zelena politika.

Simon Smole