Dileme pariške ozelenitve
Zgledna flora srednje Evrope
Nedavni vročinski valovi, ki so zajeli večje dele Evrope, so mnogim prebivalcem njenih mest ponudili vpogled v to, kaj ta mesta čaka v danes že neizbežni prihodnosti globalnega segrevanja. Z namenom preprečitve njegovih najhujših posledic imajo oblasti v Parizu do leta 2026 poleg obstoječih 200.000 dreves namen posaditi še 170.000 novih. Poleg tega imajo vzpostavljen tudi sistem natančnega nadzora in spremljanja posameznih dreves v mestu.
Čeprav se mestne oblasti hvalijo, da je Pariz ena od najbolj gozdnatih prestolnic v Evropi, so med zadnjim vročinskim valom temperature asfalta pred opero Garnier dosegale 56 stopinj Celzija. Poleg visokih temperatur pa se mesto sooča tudi z onesnaženjem zraka, pri čemer je v ospredju pariška obvoznica, ki je znana po prometnih zastojih in okoli katere živi 500.000 prebivalcev. Kljub relativno velikemu številu dreves se ta v mestu nahajajo predvsem v parkih, medtem ko drugod vlada pomanjkanje, ki botruje vročinskim otokom, in nizki kvaliteti ozračja. Tudi pokritost mesta z drevesi ne dosega niti 10 odstotkov, kar je manj kot mnoga mesta po svetu, ki dosegajo tudi po 20 in več odstotkov.
Pariška županja Anne Hidalgo iz vrst Socialistične stranke že več let pripravlja programe in projekte, ki naj bi Pariz v bližnji prihodnosti spremenili v zeleno in ogljično nevtralno prestolnico. Tako je mestna oblast leta 2016 pričela s projektom Pariz diha, ki omejuje rabo avtomobilov v mestu in spodbuja rabo javnega prevoza ter kolesa. Kolesarsko mrežo naj bi tako radikalno razširili in opremili, pri tem pa sledili principu »15-minutnega mesta,« ki je urbanistično urejeno na način, da imajo prebivalci vso osnovno mestno infrastrukturo v dosegu 15-minutne hoje.
Poleg tega je tu tudi omenjeni cilj ozelenitve, ki poleg sajenja dreves vključuje tudi zelene fasade in strehe, nove zelene površine, program spodbujanja biotske raznovrstnosti ter ozelenitev obvoznice in nekaterih vpadnic. Program za spremljanje posameznih dreves obstaja že od leta 2007, ko se je Pariz prvič preusmeril v okoljsko zaveden urbanizem, leta 2014 pa je bil popolnoma prenovljen in digitaliziran, tako da je mogoče vsa drevesa v mestu spremljati v realnem času. Vsakemu drevesu je pripisana digitalna identiteta, ki vključuje podatke o datumu sajenja, zalivanju, obrezovanju in zdravstvenem stanju. Drevesa so torej individualno nadzorovana, približno petini pa biološke funkcije enkrat letno preverijo gozdarski strokovnjaki. Vsaka odstranitev oziroma posek je označen in ima naveden razlog, kar lahko na digitalni karti spremlja tudi javnost.
Stara drevesa
Ideja ozelenitve temelji na znanstveno preverjenih ugotovitvah glede širokega dobrodejnega vpliva, ki ga drevesa imajo na mesta in življenja njihovih prebivalcev. Z blokiranjem kratkovalovne radiacije in preprečevanjem izhlapevanja vode močno nižajo temperature. Z vsrkavanjem ogljikovega dioksida pripomorejo k hlajenju in manjši onesnaženosti zraka ter ustvarjajo za človeka prijetno mikroklimo. Koreninski sistem služi absorpciji vode pri obilnem deževju in s tem pomagajo preprečevati poplave. Nudijo zatočišče živalim ter izboljšajo kvaliteto zemlje, pripomorejo pa tudi proti vizualnemu in zvočnemu onesnaženju ter s tem znižujejo stresnost življenjskega okolja za ljudi.
A naštevanje kvalitet ozelenitve, ki jih pariške oblasti kombinirajo z množico številk, ki naj bi impresionirale, ne zadostuje za dejanske učinke. Reuters tako poroča, da mestni velikopotezni načrti v marsikaterem primeru pravzaprav delujejo proti svojim ciljem. Aktivisti namreč opozarjajo, da oblast zavoljo preoblikovanja mestne pokrajine seka stara drevesa in sadi nova. Težava pa je v tem, da slednja še leta ali celo desetletja ne bodo mogla opravljati enake funkcije kot več desetletij stara drevesa. Eno samo staro drevo naj bi namreč bilo primerljivo z več kot 150 novimi. Poleg tega mlada drevesa niso zelo odporna ne proti poplavam niti proti vročini in jim grozi, da teh ne preživijo.
V preteklih letih se je v Parizu rodilo civilno gibanje, ki vključuje aktiviste, arhitekte, urbaniste ter druge prebivalce mesta, ki nasprotujejo poseku obstoječih dreves in s svojimi akcijami opozarjajo na dvolične prakse mestnih oblasti. Mestni urbanisti na kritike odgovarjajo, da je tudi za zeleni razvoj potrebno posekati nekaj dreves. Thomas Brail, ki je leta 2019 ustanovil Nacionalno skupino za spremljanje dreves (GNSA), je nekaj tednov v začetku poletja preživel v krošnji 200 let stare platane v parku pod Eifflovim stolpom. Privezan na njene veje je gladovno stavkal v protest proti načrtu, da se drevesa v parku podre v imenu »urbanega razvoja,« ki bi tam namesto dreves postavil stojnice za turiste.
Projekti urbane ozelenitve so tako nedvomno vse bolj potrebni, a pri tem je potrebno imeti v mislih, da so tako podnebne težave, ki so že tu, kakor ekosistemi, ki ji želimo vzdrževati ali vzpostaviti kompleksni, zato za kvaliteten izid ne zadostujejo splošne in velikopotezne rešitve, ki lepo izgledajo le v uradnih katalogih.
