Varuh opozarja na dolgotrajno obravnavo pobud za spremembo namenske rabe zemljišča
Varuh človekovih pravic opozarja na neenako pravno varstvo občanov v primeru večletnega čakanja na odločitve o spremembi namenske rabe zemljišč. Konkretno je obravnaval pobudo dveh pobudnikov, ki na odločitev o spremembi namenske rabe zemljišča v Občini Slovenska Bistrica čakata že od leta 2009 oziroma 2010.
Kot so v današnjem sporočilu za javnost pojasnili pri Varuhu, prvi občinski prostorski načrt Občine Slovenska Bistrica, na katerega je vezana obravnava predloga za spremembo namembnosti, med Varuhovo obravnavo ni dosegel niti faze javne razgrnitve.
“Pobudnika po vsem tem času nista bila dokončno seznanjena, ali bo predlagana sprememba vključena v občinski podrobni načrt. Zaradi nesprejetega načrta nimata niti možnosti učinkovitega pravnega varstva zoper odločitev o namenski rabi zemljišča. Zato je Varuh ugotovil kršitev načela enakega varstva pravic,” so opozorili.
Občini Slovenska Bistrica so priporočili, naj vse napore usmeri v sprejem občinskega podrobnega načrta do 30. oktobra letos. Pri Varuhu so ob tem kot pozitivno ocenili okrepitev občinskih aktivnosti, sodelovanje s pristojnim ministrstvom ter napoved preglednejšega obveščanja občinskega sveta in javnosti.
Občina je medtem v postopku obravnave pobude pojasnila, da je prejela več tisoč pobud za spremembo namenske rabe prostora in priznala, da “postopek priprave občinskega podrobnega načrta traja nerazumno dolgo”.
“Kot razloge je navedla velikost občine, številne varstvene režime, neusklajene zahteve državnih nosilcev urejanja prostora, pripravo hidrološko-hidravličnih, geoloških in drugih strokovnih podlag ter dolgotrajno pridobivanje mnenj. Posebej je izpostavila zahteve s področja poplavne in plazovne nevarnosti ter dejstvo, da prvega občinskega podrobnega načrta ni mogoče sprejemati po posameznih delih, temveč je treba pred javno razgrnitvijo uskladiti rešitve za celotno območje občine,” so povzeli pri Varuhu.
V odzivu na Varuhove ugotovitve je občina dodatno pojasnila, da se s pripravo načrta intenzivneje ukvarja zadnja leta, da uporablja pomoč ministrstva pri usklajevanju z nosilci urejanja prostora ter da so postopke dodatno podaljševale nove strokovne zahteve, sprejete oziroma spremenjene med samo pripravo načrta.
Navedla je tudi, da so po poplavah avgusta 2023 izdelovalci strokovnih podlag preobremenjeni, občina pa nima lastnih strokovnjakov za poplavno in plazovno varnost. Opozorila je še, da se zahteve za občine, ki občinske podrobne načrte pripravljajo že od leta 2009, spreminjajo, medtem ko občinam, ki so načrte sprejele prej, istih dodatnih zahtev ni bilo treba izpolniti.
“Varuh je sprejel stališče občine, da pri toliko pobudah ni mogoče pričakovati individualnega obvestila ob vsakem procesnem dejanju. Ugotovil pa je, da je treba po skoraj dveh desetletjih priprave načrta obveznost obveščanja javnosti razlagati širše. Občina bi morala na pregleden in ustaljen način objavljati podatke o doseženih fazah postopka, poglavitnih razlogih za zastoje, odprtih vprašanjih z nosilci urejanja prostora ter spremembah pri obravnavi posameznih skupin pobud,” so opozorili pri Varuhu.
Ob tem so dodali, da je občina napovedala razmislek o podrobnejšem obveščanju občinskega sveta in javnosti še pred javno razgrnitvijo dopolnjenega osnutka načrta.
Čeprav je Varuh ugotovil, da občina sicer absolutno ni dolžna o pobudah odločati kot v upravnem postopku, pa obenem opozarja, da odsotnost procesnih rokov ne upravičuje skoraj dve desetletji trajajočega postopka, zaradi katerega so občani brez sprejetega občinskega prostorskega načrta v slabšem položaju v primerjavi z občani ostalih občin.
Varuh se zaveda kompleksnosti prostorskega urejanja in ustavno zagotovljene samostojnosti občin, vendar ocenjuje, da mora biti raven pravnega varstva med občinami primerljiva.
Kot so spomnili pri Varuhu, je namreč vlada julija letos določila besedilo predloga novele zakona o urejanju prostora, po katerem bi se rok uporabe starih občinskih prostorskih aktov s 30. oktobra letos podaljšal do konca decembra 2027. V luči tega opozarjajo, da lahko “ponovno podaljšanje prepreči nastanek pravne praznine in onemogočenost izdajanja gradbenih dovoljenj, vendar samo po sebi ne odpravlja posledic večletnega oziroma večdesetletnega odlašanja”.





