Zidovi govorijo

»Jana, ljubim te!«, »Kapitalizem ni rešitev!«, »Lahko noč, beli ponos!« in podobni slogani nam kričijo s sten na vseh korakih sprehoda po mestu. Grafiti so del človeštva dobesedno od trenutka, ko se je prvi človek naselil v jame. Sporočila vseh vrst izražajo čustva, politična sporočila, šale in druge kreativne ter manj kreativne domislice posameznikov in skupin, ki želijo o svojih razmišljanjih obvestiti javnost.

Kljub družbenim omrežjem grafiti in ulična umetnost ne izumirajo, ampak se razvijajo. Iz njih lahko razberemo stanje v družbi, glavne politične konflikte ter želje po izražanju. Raziskovalca in kulturologa, profesorja na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, dr. Mitjo Velikonjo intrigirajo že več desetletij, zato se je lotil raziskovanja in o njih napisal obsežno delo z bogatim slikovnim materialom. Kar delo Podobe nestrinjanja še posebej odlikuje, pa je to, da gre za pravo kulturološko študijo, ki posamezne grafite umešča v geografski in družbeni kontekst njihovega nastanka. Večina knjig s področja grafitologije (kot svoje delovanje imenuje Velikonja), so namreč zbirke fotografij, katalogi in podobno ali pa se vsebinsko dotikajo zgolj opisov oziroma umetniške vrednosti posameznih del. Velikonja pa se povsem obratno dotika predvsem njihove sporočilnosti, saj v središče postavlja prav politične grafite, ki pogosto nimajo umetniške vrednosti, lahko pa imajo močno sporočilo.

Poleg samega pojavljanja grafitov se avtor dotakne tudi njihovega izginjanja. Med drugim bralca opozori, da je moč grafitov očitna tudi glede na to, kako hitro jih izbrišejo. Nekateri, denimo nacionalistični grafiti, ki podpihujejo sovraštvo med ljudmi, se na stenah obdržijo dolga leta, drugi, ki se nanašajo na aktualno dogajanje, pa so lahko zaradi svoje vznemirjujoče vsebine, ki komentira aktualno dogajanje, lahko izbrisani že naslednji dan, čeprav bi prestali test sovražnega govora.

Poseben del knjige Velikonja nameni tudi poglavju o grafitih navijaških skupin športnih klubov in njihovi ulični umetnosti, ki po navadi zajema plakate in nalepke. Sicer pa se večinoma ukvarja z vsemi vrsti grafitov od New Yorka do Biškeka. S seboj namreč povsod nosi fotoaparat, da lahko med potjo ves čas beleži grafite.

Za konec izpostavimo še njegovo ugotovitev, ki je nastala na podlagi širše primerjalne raziskave. V Sloveniji naj bi bili grafiti glede na nekaj okoliških držav med ljudmi pogosteje opaženi. Dodajmo pa še, da ima morda pri tem kaj tudi dejstvo, da grafiti med poplavo reklamnih sporočil delujejo skoraj osvežujoče.

Pia Nikolič