»Začrtala sem si že drugo karierno pot«

Andreja Leški je 26-letna Koprčanka, dvakratna svetovna podprvakinja v judu. V začetku meseca je mnogim ostalim uspehom in medaljam na tekmovanju v Montpellieru v Franciji dodala še naziv evropske prvakinje. 

Kakšni so tvoji začetki v judu?

Od tega je že 21 let. Vse skupaj se je začelo, ko sta me bratranca, ki sta tedaj trenirala judo, peljala s seboj na trening. To je bil judo klub 15. maj Marezige, trening pa je potekal pri trenerju Iztoku Babiču. Tam sem trenirala do srednje šole. Takrat je to le igra, ne razmišljaš o tem, da bo to morda tvoja kariera ali življenje.  

Se kdaj zgodi, da ti upade motivacija? 

Seveda se po vseh teh letih zgodi tudi to. Pri sovrstnikih sem že na začetku opažala, kako jim je padala motivacija in so odnehali. V vrhunskem športu je še težje. Na evropskih in svetovnih prvenstvih imam veliko zagona in motivacije, saj mi ta tekmovanja ogromno pomenijo. Ampak celo sezono je težko držati fokus. Zgodi se, da grem kdaj na trening ali tekmo ker »moram«, ampak to je normalno. Enkrat sem slišala zgodbo znanega atletskega trenerja, ki je rekel, da si tretjino časa dober, tretjino časa si vmes in tretjino časa trpiš. To je čisto realno.  

Kaj te žene naprej? 

Rezultati, kot je nedavna zlata evropska medalja. Predstavljajo mi potrdilo, da mi je ta šport pisan na kožo. Ne samo, da trdo delam za take uspehe, ampak da imam tudi talent. Zato me žene naprej predvsem to, da ne bi izkoristila tega potenciala, ker vem, koliko sem sposobna. 

Imaš pred tekmami kakšen poseben ritual?

Ne zares. Nekoč sem si predvajala točno določeno pesem, da me je malo vzdignila in opomnila, da je tisti dan pomemben. Včasih se na dan tekmovanja zbudim in si rečem, ali mi je res treba iti čez vse to. Ampak takrat se je treba zbrati. Ponavadi imam vedno isto elastiko za lase, če je ne izgubim. Ali pa če mi je na prejšnjem treningu ustrezala ena vaja, jo ponovim, nisem pa obsedena s tem. 

Koliko je pri judu pomembna mentalna priprava? 

Kot pri vseh ostalih športih. Na tem nivoju vsak nastopi v svoji najboljši pripravljenosti. To je temelj, nato moraš imeti v glavi razčiščeno, biti moraš zbran, fokusiran, verjeti vase. To ima velik vpliv. Tudi če nisi najboljše pripravljen, a se prepričaš, da si boljši, na koncu to zares šteje. 

Je bilo tako tudi zdaj, ko si osvojila naslov evropske prvakinje?

Tu je bilo še posebej vidno, da sem ciljala na vrh. Pred vsako borbo sem si rekla, da grem zmagat. Vsak športnik ima določene slabosti. Po vseh teh letih treniranja sem ugotovila, da mi najbolj manjkata samozavest in vera vase. Sposobna sem, pripravljena sem, močna sem. Tudi moje sotekmovalke, nasprotnice, trener so mi dali vedeti, da sem ena izmed najmočnejših v kategoriji in ena izmed največjih tehničarjev. Kaj mi torej manjka? Zdaj se že toliko poznam, da vem, da si moram reči »pojdi tja, pokaži kaj znaš, zmagaj«.

Kaj je šlo »narobe«, da si bila dvakrat svetovna podprvakinja, ne pa prvakinja?

Vsi, ki pridemo na tekmo, hočemo zmagati. Uspe lahko le enemu. Vedno si to sicer želim in za to tudi treniram. V moji kategoriji je zadnja leta dominantna Francozinja in dvakrat sem se v finalu pomerila ravno z njo. Verjetno takrat nisem verjela, da jo lahko premagam. Tudi na tekmi za evropsko prvenstvo sva se skoraj pomerili. Brez skrbi, da sem bila tokrat pripravljena nanjo.

Kateri dosežek do sedaj ti največ pomeni?

Zdaj je najbolj aktualen naslov evropske prvakinje, še zdaj me drži adrenalin. Res pa je, da se še z dvema svetovnima medaljama ne morem več primerjati z 99 odstotki športnikov v Sloveniji, ker sem že daleč nad njimi, pa smo Slovenci zelo uspešni v športu. Tudi če bi danes zaključila kariero, sem dosegla ogromno in več kot večina.

Tekmuješ v kategoriji do 63 kilogramov. Kako je z vzdrževanjem teže – morate biti judoisti na dietah? Je nevarnost, da pride do kakšnih prehranskih motenj zaradi pomembnosti vzdrževanja določenih kilogramov?

Na članskem nivoju sem tekmovala že v vseh kategorijah, torej do 48 kilogramov, do 52 in tudi do 57 kilogramov. Takrat sem se zelo mučila in zato sem sovražila ta šport. Ves čas si mogel biti strikten s prehrano in bila sem preveč razvita, da bi lahko vzdrževala nižje kilograme. Ne vem, zakaj je bilo to normalno in zakaj sem se strinjala s tem, da zbijem toliko teže ter se omejim pri prehrani in razvoju. Ko telo sporoča, da ne more biti v tako nizki kategoriji, je čas, da greš v naslednjo. To se je pri meni vsakič izkazalo ob menjavi kategorije. Še vedno sem imela vrhunske rezultate. Ko sem se ustalila v kategoriji do 63 kilogramov, je bilo na začetku težko. Imela sem okoli 70 kilogramov in morala sem izgubiti približno deset odstotkov teže – če sem se tega lotila pet dni pred tekmo, je bila kar kriza. V preteklosti sem hotela po tekmovanju pojesti vse živo, samo ker sem lahko, ampak zdaj sem se rešila teh prehranskih motenj. Zadnje čase sodelujemo tudi z nutricionistko, ki nam pomaga z nasveti in mi je zaradi tega lažje. 

Ti je judo dal tudi lekcije, ki jih lahko uporabljaš v življenju izven športa? 

Vztrajnost, ki jo moraš imeti, da zdržiš vse to, se pozna na vseh področjih. Ta vrednota je bila pri meni prisotna že od malih nog, ko so mi starši dejali, naj pri nečem, česar sem se lotila, vztrajam do konca leta in če mi ne bo všeč, lahko šele nato odneham. To se mi zdaj poplačuje. Po srednji šoli sem se vpisala na Ekonomsko fakulteto in jo ob vrhunskem športu tudi končala, čeprav sem za to potrebovala malo več časa kot povprečni študent. V tem času sem več kot pol leta preživela na tekmovanjih in pripravah, a mi je uspelo. Poleg tega sem si našla tudi službo, zato da se posvetim še kakšni drugi stvari in odklopim športni svet. Ne bi mi uspelo, če si ne bi znala dobro organizirati časa in biti vztrajna – to mi je prinesel prav judo.

Kakšne načrte imaš za prihodnosti?

Leta 2021 sem diplomirala na Ekonomski fakulteti, smer poslovna informatika. V tej stroki si želim nadaljevati. Nisem tipična vrhunska športnica, ki bi pot nadaljevala kot trenerka ali sodnica v svojem športu. Najverjetneje bom v šport še vključena, ampak sem si začrtala že drugo karierno pot v povezavi z ekonomijo. 

Ana Zupan