»V Sloveniji je politika že dlje časa zelo enačena s spopadi med osebnostmi.« Danica Fink-Hafner, politologinja

V zadnjih dneh smo priča burnemu dogajanju na politični sceni. Po tem ko naj bi predsednik vlade Robert Golob na seji poslanske skupine Gibanja Svoboda predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič pozval k odstopu, je po včerajšnji seji sveta stranke »zaradi preobremenjenosti« odstopila z mesta podpredsednice stranke. Svet stranke je poleg tega odločil, da poslanko Mojco Šetinc Pašek in nekdanjega poslanca LMŠ, v tem mandatu pa svetovalca v kabinetu Klakočar Zupančič Roberta Pavšiča izključijo iz stranke. Že pred tem sta močno odmevali pričanje nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar in nekdanjega v. d. generalnega direktorja policije Boštjana Lindava pred parlamentarno preiskovalno komisijo o domnevnih političnih pritiskih na policijo. Golob razmišlja o ponovnem zmanjšanju števila resorjev v vladi, da bi bojda dosegel njeno večjo učinkovitost. Podpora vladi in največji vladni stranki Gibanje Svoboda, kjer narašča notranje nezadovoljstvo, pada. O tem smo se pogovarjali z dvema analitikoma političnega dogajanja pri nas, politologinjo Danico Fink – Hafner in medijskim kritikom Borisom Vezjakom. Slednji je profesor filozofije na Filozofski fakulteti Maribor, avtor bloga In media res, družbeni in medijski kritik. Danica Fink – Hafner pa je redna profesorica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. V raziskovalnem delu se je posvetila analizi politik, političnih strank in interesnih skupin. Bila je pobudnica in prva predstojnica katedre za analizo politik in javno upravo ter predstojnica Centra za politološke raziskave v Ljubljani. Napisala je več knjižnih del, številne znanstvene članke pa je objavila tudi v tujem tisku.

Podpora vladi in največji vladni stranki Gibanje Svoboda, kjer narašča notranje nezadovoljstvo, pada, predsednik vlade Robert Golob pa vleče poteze, kot so menjave ministrov, ki jih čedalje težje pojasnjuje javnosti in koalicijskim partnericam. V vlado je vzel kar štiri stranke, vključno z vsemi starimi hipotekami in zamerami dveh nekdanjih predsednikov vlade. Se lahko odvije že videni scenarij, ko je na predčasnih volitvah Janša prišel na oblast, potem ko je Šarčeva vlada na očeh javnosti razpadla? Volivce in volivke je Gibanje Svoboda prepričevalo ravno s tem, da bo popolno nasprotje načina vladanja Janeza Janše.

Danica Fink – Hafner: Menim, da se predvsem pozablja, da so državljani že dolgo nezadovoljni z vladanjem v Sloveniji. Manjka naslavljanje ključnih družbenih problemov in njihovo učinkovito reševanje. Politika »lepotnega tekmovanja« med osrednjimi političnimi osebnostmi ne more dolgoročno nadomestiti učinkovitega upravljanja družbe. Protestni potencial narašča, spremenil pa se je tudi odnos do demokracije. Raziskave so pokazale, da se je v »covidnem oknu« prvič uveljavil pogled, da je demokracija bolj potrebna kot posamezni močni voditelji, ki vzamejo upravljanje države v svoje roke.

Boris Vezjak: Obstaja resna nevarnost predčasnih volitev, po moje že leta 2024. Človek ne potrebuje jasnovidnih sposobnosti, da bi ugotavljal dramatičnost situacije, v katero se je Golob kar sam pahnil s svojo neverodostojnostjo, slabimi svetovalci iz ozadja, pomislimo zgolj na Damirja Črnčeca in Vesno Vuković, napačnimi odločitvami in predvsem svojo avtoritativnostjo vladanja. Zadnji stalinistični vložki z izključevanjem članov stranke in poslank povedo marsikaj.

Če Golobovo koalicijo primerjamo s Šarčevo, je veliko razlik. Prejšnja je bila manjšinska, sedanja ni. V Golobovi si vsi ves čas izkazujejo simpatije in govorijo o enotnosti in stabilnosti, pri Šarčevi je bilo vse ravno nasprotno. Takšne večine v parlamentu že dolgo ni imel nihče, zato bo polomija stranke Gibanje Svoboda resnično popolna, če bo koalicija razpadla. Zakaj se bo to zgodilo? Ker se bojim, da premier preprosto nima političnega talenta za vodenje države in je ujetnik nedobrohotnih svetovalcev. Po moje je celo najinteligentnejši politik, kar smo jih imeli v državi na takšnem položaju, toda očitno to ni dovolj, da bi bil moder kot vladar. Dokaz, da modrost in phronesis nista nekaj, kar bi bilo povezano z inteligenco.

Politološko gledano ima Gibanje Svoboda to težavo, da ni konsolidirana in dobro organizirana stranka, kar zgolj pripomore k nadaljnjim notranjim delitvam. Golob vleče poteze s takšno aroganco, da spominja na svojega predhodnika Janšo. Tudi njegovi poskusi kadrovanja v policiji dišijo po potezah stranke, zaradi katere je gibanje praktično nastalo. Kako ocenjujete delovanje Goloba in Gibanja Svoboda? Ima ta vlada predvsem težave s komunikacijo z javnostjo?

Danica Fink – Hafner: V Sloveniji je politika že dlje časa zelo enačena s spopadi med osebnostmi. Ta pojav je večkratno problematičen. Prvič, gre za problem, da je personifikacija strankarske politike fasada, za katero se skriva pomanjkanje ponudbe idej in razvojnih politik Slovenije. Drugič, starejše stranke, ki so dolgo odvisne od prepoznavnosti in dejavnosti svojega voditelja, tvegajo preveliko odvisnost organizacijske usode od ene osebnosti. Tretjič, voditelji še precej amorfnih zasnov strank imajo veliko svobodo delovanja, saj organizacijska struktura in rutina delovanja še ni oblikovana ali pa se počasi oblikuje. Praksa, da nove stranke s svojimi voditelji (»novimi obrazi«) takoj po prvem vstopu v parlament prevzamejo tudi vodenje vlade, je škodljiva tako za te stranke kot za upravljanje države, saj jim manjka političnih izkušenj in, kot se včasih zdi, celo poznavanja ustavnega političnega sistema. In ne nazadnje – v okoliščinah velikega pomena posameznih strankarskih voditeljev v politiki (tako starih kot novih) osebnostne značilnosti voditeljev lahko zelo vplivajo na politiko v državi, tako v negativnem kot pozitivnem smislu. 

Boris Vezjak: Drži, da je del problema tudi komunikacija, toda kot sem nakazal, je še večji sprejemanje zgrešenih odločitev in ne njihovo posredovanje javnosti. Omenjate aroganco – mar ni zanjo značilno ravno to, da ne poslušate nikogar, ki vas v dobri veri ustavlja v vaših zgrešenih presojah in odločitvah? Zato mislim, da se Gibanje Svoboda utegne hitro znajti v vseh učbenikih politologije, kako se resne politične stranke ne sme voditi. Težko si predstavljam kakšen boljši zgled, kjer bi v tako malo časa čisto vse v njej šlo narobe. Predvsem mora stranka ponujati notranjo demokracijo in deliberacijo. Žal nikoli ni imela intelektualnega potenciala, ampak se je bolj zdela nabor posameznikov, ki so se aktivirali zaradi osebnih koristi.

Javnost je sita arogantnosti politikov, sploh tista na levi. Takšno obnašanje in avtokratizem povezuje z Janšo, Golob pa je celo obljubljal nasprotje temu in antijanšizem: demokracijo in sproščeni ples. Že samo iz te perspektive je takoj jasno, da mu takšnega ošabnega obnašanja ne bodo kar odpustili.

Se je torej ad hoc ustanavljanje političnih strank z novim obrazom na čelu končno pokazalo kot neuspešna formula, saj stranka očitno potrebuje infrastrukturo, predvsem pa dolgoletno utrjeno članstvo? Ali se lahko Golob etablira kot srednjeročni voditelj liberalnega pola in svojo stranko srednjeročno uveljavi kot najmočnejšo? Je Golob novi Pahor?

Danica Fink – Hafner: Začarani krog novih obrazov in razočaranj nad njimi se ne more prekiniti brez dveh ključnih spoznanj. Prvo spoznanje je, da stranke, ki imajo šibke korenine v družbi in so skoraj v celoti prisesane na državno financiranje, tega niso sposobne, saj je njihov horizont preozek. Osredotočen je le na boj za oblast v ožjem pomenu. 

Drugo spoznanje je, da je stranke, ki so ukoreninjene v družbi in organizacijsko institucionalizirane, mogoče zgraditi le z dejavnostjo, v kateri sodelujejo državljani in voditelji. V tak proces je potrebno vložiti čas in tudi sredstva. Tega bi se morali zavedati tako državljani kot voditelji na novo nastajajočih strank. Sicer državljani pristajajo na reducirano vlogo publike v areni, kjer se spopadajo politični gladiatorji, publika pa se odloča le o tem, kdo lahko ostane živ (vstopi v parlament). 

Boris Vezjak: Bizarno je, sicer ob vseh zanič medijih, ki jih pri nas premoremo, da se niti eden ni zapičil v dejstvo, da je stranka Gibanje Svoboda nastala s prevzemom druge stranke – Z.DEJ. Na to dejstvo sem opozarjal na svojem blogu, ampak se nikomur ni zdelo vredno poudarka. Zakaj je to pomembno? Ker je Golobova stranka očitno v te kraje prinesla novo modo »monopolija«: zakaj bi sploh svojo stranko ustanovil, če lahko kupiš drugo? Zanj sicer sploh ne verjamem, da ima politično ambicijo – vedno bolj daje vtis, da je v politiko vstopil na silo in po pomoti. Če je Pahor degradiral svojo funkcijo in se predvsem v njej trideset let zabaval in pazil, da bi postal vplivnež, kar mu je končno tudi uspelo, je pri Golobu bolj videti, da je odšel na volitve malo iz osebne vendete, deloma pa zaradi ambicioznosti voditi državo kot podjetje. Nič od tega ni dobra popotnica za nas državljane.

Vlada z dvajsetimi resorji naj ne bi bila dovolj učinkovita za izvedbo reform, popoplavno obnovo in boj z inflacijo, zato je premier nakazal možnost združevanja resorjev. A povečanje število ministrstev je bil prav predlog Golobove vlade, s katerim so šli celo na referendum z argumentom, da bo »sprememba omogočila hitro in učinkovito odzivanje na prioritetnih področjih in da bo delo potekalo hitreje in učinkoviteje, vlada pa da bo zato bolj operativna in odzivna.« Je organizacija delovanja ministrstev res kritična točka te vlade, ali se še zmeraj dogaja konsolidacija, deljenje in preurejanje političnih vrtičkov?

Danica Fink – Hafner: Koordinacija med resorji v slovenskih vladah je tradicionalno precej slaba. Je pa res, da so stranke, ki so bile v vladah pod vodstvom Janeza Janše in drugih šefov vlad, javno izjavljale, da je koordinacija in učinkovitost vlad pod njegovim vodstvom boljša kot pod vodstvom drugih šefov vlade. Verjetno gre za kombinacijo sistemskih problemov koordiniranja, strankarskega fevdalnega ravnanja z ministrstvi ter kompetenc in osebnostnih lastnosti šefa vlade. Samo dejstvo, da je nekdo učinkovit vodja podjetja še ne pomeni, da ima vse potrebne kompetence in da zmore učinkovito voditi vlado. Kompleksna socialna država, kot je slovenska, pa prav tako ni podjetje.

Boris Vezjak: Bojim se, da gre za način varčevanja in hkrati discipliniranja koalicijskih partnerjev obenem. Premierja smo slišali povedati, da če ima lahko Švica zgolj sedem ministrstev, zakaj jih ne bi imela tudi Slovenija? No, pri tem je zelo prikladno pozabil povedati, zakaj takemu zgledu ni sledil na začetku, ko je vlado sestavljal. Čisto možno je, da bo združevanje ministrstev prineslo večjo učinkovitost, toda spomnim se svojih javnih kritik dobro leto in več nazaj, ko smo se čudili, da je področje okolja razdelil v dva resorja, pa še to medsebojno konfliktna. Pričakovali bi, da predsednik vlade občasno reče: »Priznam, motil sem se, naredil sem napako«, ampak tega ni.

Če lahko ocenimo, da je dvajset odstotkov vseh udeležencev volitev opredeljenih volivcev leve politične opcije – kaj bodo volili ti, če tako SD kot Levica niti približno ne dosegata teh volilnih odstotkov, Golobu pa podpora strmo pada? Kam bi se lahko pretočili ti glasovi?

Danica Fink – Hafner: Pri aktualnih preračunavanjih se pozablja, da je danes v parlamentu predstavljenih le tri četrtine glasov volivcev na zadnjih parlamentarnih volitvah. Ena četrtina izgubljenih glasov leta 2022 je največji delež v zgodovini volitev v neodvisni Sloveniji. Volilne izbire so v Sloveniji, tako kot drugod, kjer je pomemben del volivcev vešč strateškega volilnega odločanja, lahko precej nepredvidljive. Še posebej ob predrugačeni ponudbi strank na volitvah.

Boris Vezjak: Del teh glasov bo zanesljivo šel k Anžetu Logarju, del k SD in Levici, nato k majhnim strankam in morda h kakšni novi. Predvsem pa je pomembno vedeti, da na volitvah 2024 gladko zmaga tandem Janša-Logar, ki bo z Novo Slovenijo imel čisto dovolj glasov za vladajočo koalicijo.

Stranka Levica je močno poslabšala svoj rezultat iz zadnjih volitev. So njihove ideje preprosto preveč radikalne ali je krivo kaj drugega? Zdi se, da so ohranili svojo pretežno protestniško in protisistemsko usmerjeno volilno bazo, izgubili pa tisti del volivcev, ki je izhajal iz osrčja levega bloka. Zlasti se to vidi v ljubljanskih in drugih mestnih okrajih, kjer je Levico »povozilo« Golobovo gibanje?

Danica Fink – Hafner: Stranke v koalicijskih vladah morajo sprejemati kompromise, kar je še posebej velik izziv za vsako stranko, ki se sprva vzpostavlja kot zelo drugačna od vseh drugih strank. Še posebej je to problematično za majhne stranke, za katere je značilno, da svojo prepoznavnost lahko gradijo na jasni ideološko-politični profiliranosti. Notranje heterogenim strankam, kot je Levica, pa je že sam vstop v vlado lahko tudi dejanje, ki krepi notranje razcepe. Morda pa ravno posamezne struje v stranki, ki danes še vedno v javnosti kažejo bolj radikalni obraz, lahko prinesejo dovolj glasov stranki na naslednjih volitvah, tako da bi stranka lahko preživela. 

Boris Vezjak: Levica se v točno desetih letih od ustanovitve ni premaknila z začetnih štirih odstotkov podpore. Še vedno je na istem. Krivdo vidim predvsem pri njej: sama je delovala preveč samozadostno, na mreži lokalnih odborov ni delala dovolj, ni obiskovala tovarn in delavcem pojasnila, da se bori za njihove pravice. Končno se to kaže v razcepu znotraj stranke na liniji tistih, ki so bliže Luki Mescu, in drugih, ki so bliže Mihi Kordišu. Zagotovo je sama svoje sreče in nesreče kovač.

Stalno se govori, da Slovenija potrebuje žlahtno konservativno stranko, medtem se na drugi strani kar ne more vzpostaviti »žlahtna« liberalna stranka. Kako ocenjujete strukturiranost političnega prostora pri nas? Smo še zmeraj v nekakšni »tranziciji«, ko gre za delovanje političnih strank?

Danica Fink – Hafner: Ne gre za tranzicijo, temveč krizo strankarskega upravljanja slovenske družbe v okoliščinah, ko je že skrajni čas, da politika oblikuje in uresničuje razvojne cilje ob upoštevanju velike tehnološke revolucije in hkrati v okoliščinah soočanja s pogostimi in velikimi zunanjimi šoki.

Predvsem je po letu 2004 strankarska politika pokazala dvoje: prvič, da ji manjka kompetenc za učinkovito upravljanje družbe v okoliščinah neposredne vključenosti Slovenije v evro območje in Evropsko unijo, in drugič, da je v celoti preveč odtujena od družbe. Stranke nasploh in vsaka stranka posebej se preveč ukvarjajo s populističnim nagovarjanjem volivcev, polarizacijo in celo vse širšim sprejemanjem sovražnega govora v politiki, pri tem pa si soglasno zagotavljajo vedno večje financiranje iz državnega proračuna.

Če pogledamo skozi oči državljanov, vidimo, da se je v Sloveniji paradigma relativne gospodarske prosperitete, zagotavljanja države blaginje in relativno majhnih družbenih neenakosti umaknila paradigmi bolj neprijaznega kapitalizma za velik del družbe. Strankarski kartel pa se ukvarja  predvsem sam s sabo in lobiji, ki želijo prek strank uveljavljati svoje posebne interese. Glede na vse navedeno lahko pričakujemo vedno pogostejše in večje izraze povečanega protestnega potenciala. 

Boris Vezjak: Ne vem, če je izraz »tranzicija« primeren, vsekakor pa naša demokracija boleha za otroškimi boleznimi in eno od teh omenjate. Žlahtnosti ne vidim v nobeni stranki na obeh polih, vidim pa mlačnost in mlake povprečnosti, v katerih uspevajo predvsem paglavci. Oportunizem in borba za stolčke sta postala edino politično vodilo, skupaj z množičnimi mediji pa politika pri nas ustvarja pasivizirane državljanke in državljane, ki jim je kritična presoja postala španska vas. Seveda nekritični državljani, ki zgolj kimajo, najbolj ustrezajo politiki – in to vsem političnim strankam po vrsti.

Simon Smole