Turisti povsod, prostora za kulturo nikjer

Ljubljana je največje mesto v Sloveniji. Po eni strani prestolnica, ki je »kriva za vse in kamor se steka ves denar,« po drugi meka za študente, iskalce zaposlitve vseh vrst ter kulturne ustvarjalce in uživalce. Vsako leto se njena populacija ravno zato povečuje. Številni so ugotovili, da njihov manjši domači kraj ni primeren za ustvarjanje ali pa so bili tam morda zaradi svoje dejavnosti deležni celo šikaniranja, zato so svoje mesto pod soncem našli prav v Žabariji. A tudi tam se mesto vse bolj podreja turizmu, gospodarstvu in posledično – profitu. 

Kultura pogosto ni dobičkonosna, vendar nekateri od nje vseeno živijo, (tudi) zato da lahko plemenitijo življenja drugih. Mestna oblast pa si od tega želi izvleči predvsem plemenitenje lastnega kapitala, zato vsakič, ko zazna, da neko področje v kulturi postaja opaznejše, bolj trendovsko, stvari vzame v svoje roke. Prekopira model, ki mu uspeva na »trgu« in ga priredi po svoje. Praviloma slabše, bolj amatersko, brez upoštevanja kulturnih, družbenih in aktualnopolitičnih specifik področja in v krogu omejenega števila ljudi, ki ustreza političnemu profilu vodilnih.

Tako je iz leta razpadajoče Avtonomne tovarne Rog po nasilni deložaciji nastal Center Rog, ki ga bodo odprli jeseni in kot kaže ne bo naslavljal prostorskih težav, s katerimi se sooča sodobna kultura, kaj šele kaj drugega. Participativna ljubljanska avtonomna cona PLAC pa je tudi kar naenkrat postala zanimiva za investitorje, čeprav so pred zasedbo lokacije, ki jo mladi vsak dan polnijo z različnimi vsebinami, prostor enostavno puščali propadati.

Saga o zapiranju prostorov avtonomne kulture, ki zaradi prenapihnjenih najemnin počasi prisilno izginja iz mest, pa se žal nadaljuje tudi v tem poletju. Nadaljevanka o izgubljanju prostorov za ustvarjanje in produkcijo bo tako dobila nov žalosten del. Samostojni ustvarjalci in organizacije sodobnega plesa in cirkusa na Parmovi cesti se morajo do konca meseca namreč izseliti iz sicer dotrajane stavbe. Institucije na Parmovi tam plačujejo najemnino. Ne gre torej za skvot, kot je anarho-queer prostor Mačjak, ki naj bi ga tudi deložirali do konca avgusta, gre za zakonito najet prostor, ki pa je imel eno posebnost – dovolj visoke strope. 

Lokacija na Parmovi se je vzpostavila leta 2008, ko jo je našel in najel plesalec Branko Potočan z zavodom Vitkar. Kljub temu, da je stavba menjavala lastnike, so v njej do letos lahko vadili številni. Med drugimi so tu nastajale produkcije Slovenskega mladinskega gledališča in Anton Podbevšek teatra, zdaj pa v njem delujejo cirkuški kolektiv Mismo Nismo, društvo za medkulturne povezave Matafir, člani cirkuškega združenja Cirkokrog, Društvo za transdisciplinarno gledališče Ex-teater, kostumografinja in scenografinja Katarina Zalar, performerka Danijela Zajc, performer Andrej Tomše in drugi. Ker te organizacije nimajo visokih finančnih prilivov, razpisi pa pogosto ne pokrivajo najemnin prostorov, ostaja aktualno vprašanje, kam se bodo lahko preselili, glede na to, da prostorov že tako primanjkuje, takšnih, ki bi omogočali vadbo na višini, pa skorajda ni.

Čeprav se Mestna občina Ljubljana zelo rada pohvali s tem, koliko denarja nameni za kulturo, pa ves čas pozablja ravno na problem primanjkovanja prostorov vseh vrst. Tako se takšno hvalisanje sliši podobno kot tisto, ki smo ga vajeni z državnega nivoja in je na vrhuncu 8. februarja, ko slavimo smrt velikega pesnika, ki je tako kot številni danes, umrl siromašen in sam. V Sloveniji pač ne cenimo umetnikov, dokler ti ne umrejo, ampak o mrtvih pa se ja govori samo dobro, kajne?

Od Meke bo tako kmalu ostalo le meketanje v gluho noč. V kratkem se bo število prostorov tudi že uveljavljene kulture in umetnosti namreč še zmanjšalo. Hiša umetnikov za skupno delovanje na področju sodobne umetnosti Cirkulacija 2, ki se prav tako kot prostori ustvarjalnega kolektiva Hupa Brajdič nahajajo v podhodu Ajdovščina, bodo od tam verjetno izgnani še letos. Pod zemljo tam že nekaj časa snujejo kinematografski minipleks, ki naj bi ga zgradili do leta 2025, čeprav naj bi po prvih načrtih Kinodvor z njegovo otvoritvijo že letos praznoval stoletnico kina na Kolodvorski, dvajset let Art kina in petnajst let javnega zavoda Kinodvor. 

Poleg omenjenih pa po poročanju STA izselitev grozi tudi produkcijskemu prostoru oziroma javnemu prostoru razvojnih umetnosti in kulture 21. stoletja za 22. stoletje Osmo/za v stolpnici Avtotehne na Slovenski cesti.

Medtem pa kot gobe po dežju po mestu, v katerega vsi bežijo, rastejo nove trgovine in stanovanja, ki si jih večinoma ne bomo mogli nikoli privoščiti. A kot je bil nastanek kulture »kriv« za to, da je nekoč davno tega prvič v skupnosti preživel človek, ki si je zlomil nogo, bo manko kulture morda tisti, ki bo povzročil, da bodo od pregretih mest ostali le še prazni zidovi brez vsebine in posledično brez ljudi.

Pia Nikolič