Teorije zarot so smrtno nevarne
Teorije zarote se zdijo otrok današnjega časa, vendar imajo v resnici dolgo zgodovino. Antisemitske teorije o Judih segajo v antiko in so prisotne in »vplivne« še danes. Obstajajo celo dobri dokazi, da so bile teorije zarot pogoste v starem Rimu. Vemo torej, da so teorije zarote odlično cvetele brez interneta. Zakaj so se tako razširile ravno v sodobnosti? Na eni strani se množijo intelektualno opolnomočeni sleherniki, ki so prepričani, da lahko tekmujejo z uradno vednostjo ekspertov, na drugi pa institucije, ki jim je očitana korupcija, zlonamernost ali pristranskost in ki zato izgubljajo legitimnost. Seveda so široka dostopnost informacij in zmožnost hitre spletne komunikacije prispevali k razširitvi zarotniških idej.
Študija iz leta 2015 je pokazala, da podporniki ene teorije zarote pogosteje delijo popolnoma nove, nepovezane in izmišljene druge teorije zarote. Torej internetne klepetalnice in forumi omogočajo nastajanje neprebojnih mehurčkov istomislečih. Najbolj očitno vprašanje je, zakaj ljudje verjamejo tudi najbolj očitno napačnim in zlahka preverljivim zarotniškim domislicam, kot je ideja, da je bila odkrita neskončna energija. Nekateri avtorji, ki se ukvarjajo s fenomenom konspiracionizma poudarjajo, da ljudje nismo samo radovedna bitja, ki si zastavljamo vprašanja in iščemo razlage, temveč naše ravnanje zaznamuje tudi strast do nevednosti. Drugi opozarjajo na spremenjene družbene okoliščine: družbena omrežja nas zasuvajo z nepreverjenimi informacijami, zato bi bilo poleg kritičnega mišljenja treba razvijati medijsko pismenost, prežetost vsakdanjega življenja z znanostjo pa poleg znanstvene pismenosti terja tudi pismenost o znanosti, ki bi nam pomagala pri razumevanju dometa in omejitev znanstvenih spoznanj.
Zakaj so teorije zarot lahko v nekaterih primerih nevarne? Ali ne gre zgolj za čudaške ljudi, ki radi razvijajo svojo domišljijo? Razmislite o teorijah zarote proti cepivom, ki trdijo, da so cepiva škodljiva in da škodo prikrivajo farmacevtske družbe in vlade. Čeprav so napačne, te teorije zarote ljudi odvračajo od tega, da bi dali svoje otroke cepiti. Ali pa razširjena zarotniška teza, da so podnebne spremembe prevara, ki so jo ustvarili podnebni znanstveniki, da bi zagotovili več financiranja raziskav. Kljub številnim dokazom, da podnebne spremembe niso prevara, te teorije zarote ljudi odvračajo od ukrepanja za zmanjšanje svojega ogljičnega odtisa.
Znanstveniki so se v zadnjih nekaj desetletjih veliko naučili o tem, zakaj ljudje verjamejo v teorije zarote in kako škodijo družbi. Vendar je malo znanega o tem, kako se počutijo in obnašajo skupine, ki so tarče takšnih teorij. Serija študij, objavljenih v British Journal of Psychology, je pokazala, da lahko zaradi priljubljenih teorij zarot o določenih skupinah ljudi ti postanejo bolj prestrašeni in nezaupljivi do ljudi zunaj svoje skupine. To pomeni, da širjenje neresnic o določeni skupini ljudi družbi verjetno še bolj škodijo, kot se ljudje zavedajo. Ne samo, da podžigajo sovraštvo proti raznim manjšinam, ampak vplivajo tudi na prepričanje teh ljudi, da so stiki zunaj njihove skupnosti nevarni. Razvijanje tesnobnih občutkov ob srečanju z drugimi in izogibanje ljudem izven svoje skupine lahko vodi do tega, da večina ciljno skupino dojema kot izobčence, ki se ne želijo vključiti v glavni tok družbe. To nato še okrepi zmotna zarotniška prepričanja.
A rešitev ni zgolj v pozivanju k refleksiji, ki bo samodejno odpravila zmote. Refleksija je značilnost tudi nasprotovanja kritičnemu mišljenja in branjenju identitete, ki nam jo nudi pripadnost skupini zagovornikov določenih pogledov. Iz tega sledi, da kritični pretres trditev sam po sebi ne zadošča za kritično mišljenje. Nekatere teorije zarot se pravzaprav opirajo na dosežke kritične misli, za katero je bilo vselej značilno, da v procesu premisleka postavi pod vprašaj samoumevno in splošno sprejeto. Kritično mišljenje ne pomeni samo biti kritičen do drugih, temveč predvsem kritičen do samega sebe, do svojih vnaprejšnjih sodb (pred-sodkov) in do temeljev lastne vednosti.
Polarizacija družbe in fragmentacija na majhne skupine tako terja še več kritičnega mišljenja, a to mora biti bolj radikalno – tudi bolj radikalno od teoretikov zarot. Ti so namreč pripravljeni postaviti pod vprašaj vse, razen svoje vere v neko specifično interpretacijo realnosti. To zagovornike teorij zarot približuje pripadnikom sekte: v svoj dvom in v prepričanja, ki jih motivirajo, namreč verjamejo z gorečnostjo vernikov.
Ugotovitve raziskovalcev, da teorije zarot lahko prispevajo k samoizolaciji določenih družbenih skupin, sporočajo, da ravno teorije zarot prispevajo k nastanku paralelnih družb, ki vzpostavljajo socialne odnose preko predsodkov, zmotnih prepričanj in mitov. Slednje vodi v nezaupanje v skupnosti, pa tudi v odkrite diskriminatorne prakse in na koncu, v zaostrenih družbenih razmerah, v fizično obračunavanje z »zarotniki«.
Simon Smole
