Sveto vse

Bog te blagoslovi, je zahvalna fraza, ki se je nekoč med vernimi ljudmi redno uporabljala. Z blagoslovom kličejo božjo milost v svoj vsakdan, v vse, kar počnejo. Tudi Katoliška cerkev (RKC) že od nekdaj blagoslavlja človekovo okolje, od hiš do prevoznih sredstev. Na Brezjah, po besedah tamkajšnjega patra, dandanes blagoslavljajo cel repertoar vozil: motorna kolesa, kolesa, skiroje, kotalke, rolerje in celo otroške vozičke. V zadnjih letih je blagoslavljanje postalo nacionalni šport, žegnajo se novi bankomati, nove ceste in pločniki, domače živali, nedavno pa so vabili na blagoslov igral na igrišču na Ptujski Gori.

Na začetku 21. stoletja postaja sekularizacija v zahodnem svetu vedno bolj očitno dejstvo. Slovenija ni izjema, čeprav pogostost javnega žegnanja tega ne potrjuje. V dokumentih RKC so jasno zapisani njeni nameni, da zasede vse več javnega prostora. Preberite spremno besedo h krovnemu dokumentu Pridite in poglejte – slovenski pastoralni načrt, ki ga je izdala Slovenska škofovska konferenca v jeseni 2012. Tam piše, da slovensko verno občestvo, od klerikov do zadnjih laikov, ne bo mlačno spremljalo oddaljevanja od vere, temveč bo poživljeno in odločno uresničevalo naloge, ki jih prednje postavlja nova evangelizacija. Vse pogostejši obredi blagoslavljanja po Sloveniji so lahko eden od mehanizmov zasidranja RKC v javnem prostoru.

Kaj blagoslov je in kaj prinaša? Blagoslov vedno vsebuje »Božjo« besedo, molitev in določena znamenja, znamenje križa in pokropitev z blagoslovljeno vodo. Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo blagoslov opredeljuje kot prošnjo za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo blagoslova. Predmet blagoslova so lahko osebe, recimo družine, bolni, misijonarji, romarji, …, živali, kraji; med drugim delovni prostori, njive in društveni prostori, lahko so predmeti, od delovnega orodja, prevoznih sredstev, do tehnične napeljave. V odsotnosti duhovnika lahko določene blagoslove, ki ne zadevajo župnije, opravijo laiki. Obstaja nekaj tako pripravnega, kot je »preprosti blagoslov«, ki se jasno razlikuje od drugih razvidno liturgičnih ali obrednih blagoslovov. Gre za to, da je takšen blagoslov zelo kratek, brez dolgega obreda, torej priročen za hitro žegnanje lokalne trgovine ali odseka asfaltirane ceste.

Ob tem moramo vedeti, da blagoslovljeni predmet ali kraj nista in ne smeta postati predmet vraževerja. Zato se na primer ne sme blagosloviti predmeta, katerega namen je nepokorščina Bogu, na primer orožja in streliva. Drugače je v pravoslavju. Ruska pravoslavna cerkev sicer običajno blagoslavlja novozgrajene cerkve, križe in vodo, a tudi mnoge druge objekte ali predmete, ki sicer ne bi bili deležni te časti. Mnogokrat so to razne vrste orožja.

Blagoslov hiš, stanovanj in avtomobilov je povsem običajni dogodek v Rusiji. Cena je odvisna od duhovnika do duhovnika, vljudno je, če plačate vsaj 1000 rubljev (okoli 15 evrov) za blagoslov stanovanja.

Pred leti je pri nas izbruhnila afera, ko je duhovnik blagoslovil prostore podružnične Osnovne šole Polica. Na priložnostni sveti maši so navzoči molili, takrat le Borut Pahor ni bil razpoložen za molitev. Z verskim obredom v prostorih osnovne šole, naj bi organizatorji, po mnenju večine pravnikov, kršili sedmi člen ustave, ki jasno določa, da so država in verske skupnosti ločene. Seveda  načela ločitve Cerkve in drugih verskih skupnosti od države ni moč razlagati na način, da bi to pomenilo njihovo izločitev iz družbe. Zato tudi ni zakonsko sankcionirano žegnanje bankomata ali igral na Ptujski Gori. A bistvene sestavine načela ločitve države in verskih skupnosti je ustavno sodišče jasno določilo v sodbi iz leta 2003, in sicer: država se ne veže na nobeno veroizpoved, ni državne religije ali državne Cerkve. Cerkev in država sta ločeni, prostori javne šole morajo biti svetovnonazorsko in vrednostno nevtralni.

Blagoslavljanje novega vaškega semaforja se zdi eden številnih načinov simbolnega vstopanja katoliške cerkve v javni prostor, ki se vsake toliko, kot po nesreči, prelije v javne šole. Trditev nekaterih akterjev omenjene afere, da je odnos do največje verske skupnosti pri nas težko regulirati z nekim obče veljavnim pravilom, seveda drži. V praksi je vedno treba iskati kompromise in meje. A ko blagoslavljanje izvajajo duhovniki v predpisanih opravah in po predpisanem postopku, ni nobenega dvoma, da gre, kot v primeru OŠ Polica, za odkrito »misijonarsko« dejavnost. Ta pa je v naših javnih šolah prepovedana, ker nedopustno poseže v  njeno nevtralnost. Pomemben je še en vidik tega zgolj na videz nedolžnega blagoslova. Ni naključje, da se je obred v šoli odvil v času Janševe vlade. V zadnjih tridesetih letih je postalo jasno, da slovenska desnica religijsko svobodo razume prav kot zasedanje raznih skupnih in javnih prostorov s strani RKC. To dokazujejo poteze zadnje Janševe vlade, ki je najprej ukinila urad za verske skupnosti, ki je deloval od leta 1993, kmalu zatem pa še svet za vprašanja verske svobode. Namesto tega je ustanovila svet za reševanje vprašanj RKC. Eno glavnih vprašanj RKC pa je prav to, kako posvetiti čim več javnega prostora.

Simon Smole