Stare sablje

Zgodovina novoletnih zaobljub je stara vsaj štiri tisoč let in sega v antični Babilon. A takrat so novo leto praznovali ob začetku kmečkih opravil. Zanimivejša je tradicija iz antičnega Rimskega cesarstva. Julij Cezar je leta 46 pred našim štetjem uvedel nov koledar, s katerim je 1. januar razglasil za začetek novega leta. Ta novi datum je počastil Janusa, dvoglavega boga, ki je s svojima glavama simbolično zrl nazaj v preteklo leto in naprej v novo leto. Rimljani so Janusu žrtvovali darove in mu v novem letu obljubili lepo vedenje. Novoletne zaobljube so sprejemali tudi v srednjem veku. Takrat so vitezi obnovili svojo zaobljubo viteštvu tako, da so položili roke na živega ali pečenega pava. S »pavovo prisego« so vitezi obljubili, da bodo ostali zvesti svojim viteškim vrednotam. 

Dvojnost novoletnih obljub, ki jo ponazarja žrtvovanje lanske letine in začetek novega poglavja v antiki ter zavezanost svojemu sebstvu kljub prelomu leta, ki jo opazimo v srednjem veku, slikovito opiše stanje slovenske politike. Pri vsakih volitvah se državljani zaobljubimo, da bomo stare obraze končno poslali na smetišče zgodovine, a hkrati ohranili svoje  liberalne vrednote. Na koncu pa izvolimo novi obraz, ki je v resnici stari obraz, a še ni imel priložnosti narediti občutnejše škode za državo in državljane. Ko se ti novi obrazi izkažejo za neprimerne politične voditelje države, jih žrtvujemo dvoglavemu bogu Janusu, oprostite, Janezu Janši, ki na račun nesposobnosti novih obrazov vsake toliko časa tudi prevzame oblast. A žrtvena jagnjeta po svoji politični smrti opravljajo različne vloge – medtem ko nekateri potonejo v pozabo ali skrito poležavajo na plažah davčnih oaz, druga jagnjeta, tudi po zaslugi boga Janusa, oprostite še enkrat, Janeza Janše, ostanejo pomemben del slovenske politične idolatrije in postanejo tako rekoč stari obrazi. 

Eden od najstarejših obrazov na slovenski politični sceni je zadnji predsednik Zveze komunistov Slovenije in prvi predsednik samostojne kapitalistične Republike Slovenije Milan Kučan. Gre seveda za dolgoletnega politika in državnika z izkušnjami realpolitike v dveh gospodarskih in političnih sistemih, vendar avra njegove trenutne pojavnosti v politiki nima jasne zveze s tem, kar je kot politik počel in za kar si je prizadeval, kljub temu, da se je simbolika, ki ga trenutno obkroža, začela vzpostavljati že za časa Kučanove aktivne politične kariere. V vsakem primeru danes še zdaleč ne bi imel toliko politične moči, kot jo ima, ali pa se nam zdi, da jo ima, če ga ne bi neprestano po zobeh vlekli pripadniki Janševe Slovenske demokratske stranke. Vendar janševiki Kučanu ne očitajo slabih političnih odločitev za časa njegovega delovanja, temveč na njega projicirajo odločitve svojih političnih nasprotnikov, pa naj bodo te slabe ali slabe za njihovo politično stvar – polne žepe strankarskih kolegov. 

Razlog za Kučanovo odgovornost za vse, kar pripadniki Slovenske demokratske stranke vidijo slabega v Republiki Sloveniji, je v tem, da sta bila Kučan in Janša, tako je vsaj prepričan Janša s svojimi podaniki, ob odcepitvi Slovenije od Jugoslavije na različnih bregovih. Če pa pregledamo stične točke zgodovine političnega delovanja Janeza Janše in Milana Kučana, se izkaže, da gre pri polarizaciji, ki se kaže v arhetipskem pojmovanju Janeza Janše in Milana Kučana, za mitologijo. 

Resnična Milan Kučan in Janez Janša v procesu demokratizacije  in odcepitve  Slovenije od  Socialistične  federativne  republike  Jugoslavije nista stala na diametralnih pozicijah; še več, v številnih prizadevanjih sta se strinjala in gojila iste interese. A mitologizacija, na katero je   v veliki meri vplival predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša in njegovi   medijski projekti, je omogočila politizacijo preteklosti in s tem zmanjševanje političnosti v   sedanjosti, ki se je skrčila na odnos posameznih političnih strank do mitološke pojavnosti Milana Kučana kot predstavnika sil kontinuitete in Janeza Janše kot predstavnika slovenske osamosvojitve in demokratizacije.

Vendar tudi Kučanu ne smemo pogledati skozi prste. Brez njegovega privoljenja za redno nastopanje v javnosti s političnimi izjavami, ki je vsekakor privilegij nekdanjega predsednika republike, niti Janšev stroj obrekovanja ne bi mogel ustoličiti Kučana kot ikone slovenske politike. To dokazuje drugi izmed štirih nekdanjih predsednikov republike. Za Danila Türka denimo slišimo le redko, če že, na prošnjo medijev komentira stvari iz svoje stroke, recimo mednarodne odnose ali na splošno o Organizaciji združenih narodov. Ravno obratno pa se obnaša najmlajši nekdanji predsednik republike, prav tako rezultat bipolarne predvolilne kampanje, ki slovensko politiko deli na janšizem in antijanšizem, Borut Pahor. Pahor se je, tako lahko sklepamo po njegovem nastopanju v javnosti, že za časa svojega mandata začel zavedati, da po koncu opravljanja funkcije žarometi javnosti ne bodo več usmerjeni vanj – to pa ni možnost, ki bi Pahorju dišala. Zato je predsedniško funkcijo spremenil v karikaturo. Ker pa tudi to ni bilo dovolj, da bi potešil svoje apetite po priljubljenosti, saj so ga uporabniki socialnih omrežij, kjer se je smešil, kaj hitro prebrali, je z veseljem stekel v objem janšizma. Nenazadnje ga je ta tudi ustoličil kot politično ikono, čeprav takrat kot sovražnika janšistične ideologije. Kaj pa pomenijo načela v komolčarskem boju za klike? A karikatura, v katero se je razvil Pahor, mu ne omogoča rednega nastopanja v javnosti, saj ga noben novinar ničesar resnega ne vpraša – saj vendar ne bi nič povedal. Zato se mora Pahor še naprej smešiti s številnimi propagandnimi projekti, kot so denimo pogovori Mastercard® podkast. 

Politični obrazi, pa naj bodo novi ali stari, tako ostajajo isti. Generacija, ki se je rodila tik pred in nemudoma po razpadu socialistične Jugoslavije, še danes ni mogla prevzeti odgovornih mest v družbi, pa jih počasi že nadomešča generacija rojena v tem tisočletju. To seveda ni posledica neangažiranosti generacij, ki trenutno živijo svoja srednja leta, temveč trdovratnosti politične kaste, ki si je v začetku devetdesetih ustvarila državo zase. Status quo uspešno vzdržujejo tudi po zaslugi vzpostavitve arhetipov starih obrazov. Dokler slovenski politični prostor predstavlja samo daljica med ksenofobnim Janšo na eni strani in slovenofobnim Kučanom na drugi, se ne moremo pogovarjati o političnem razvoju.  

Jaka Virant