»Seveda še obstajajo javne površine, recimo klopi, kjer je posedanje zastonj, ampak vedno večji delež pravice do participiranja v javnem prostoru dejansko plačujemo.«

Miloš Kosec je eden najbolj pronicljivih slovenskih arhitektov mlajše generacije. Leta 2013 je diplomiral na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo z diplomsko nalogo Ruševina kot arhitekturni objekt, za katero je prejel študentsko Plečnikovo nagrado ter študentsko Prešernovo nagrado, na londonski Univerzi Birkbeck pa je doktoriral iz pasivnosti v arhitekturi. Deluje kot kustos za arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, predava in raziskuje pa na Fakulteti za arhitekturo. 

Dobiva se v enemu od lokalov ob Ljubljanici, nekaj daljših korakov stran od s soncem obsijane mestne hiše. Vprašanja, ki mu jih zastavim, se v mnogem tičejo prav aktualne mestne oblasti. Govoriva o prostorskih in drugih problemih, s katerimi bi se morali strokovnjaki in odločevalci javno spopasti, a je javna debata vedno izsiljena, kljub izvršenim dejstvom. Arhitekt Miloš Kosec je v odgovorih oster in natančno locira probleme in izzive, s katerimi se bomo morali soočiti vsi skupaj.

Danes večina ljudi o javnem prostoru ne razmišlja na način demokratičnega, javnega in transparentnega reševanju skupnih problemov. Prav tako ni več samoumevno povezovati javni prostor z javno lastjo. Zdi se, da skupnost vse manj obvladuje javni prostor, saj je v ospredju njegova tržnost?

Znašli smo se v pasti, ki smo si jo pravzaprav nastavili sami: privzeli smo, da lastništvo prostora pogojuje njegovo uporabo. Gre za prepričanje, da mora prostor, da postane javen, kupiti država ali občina. Ob tem pa nismo pozorni, da je včasih celo stvar zasebnega interesa, da je prostor v zasebni lasti v javni uporabi. Na primer nakupovalna središča: njihov smoter je ustvariti iluzijo javnega prostora, čeprav imajo vrata, varnostnike in zasebne lastnike, torej gre za jasno zamejen prostor v zasebni lasti, ki je namenjen izključno uresničevanju zasebnega interesa. Nakupovalna središča so oblikovana na način, da oponašajo ulice in trge v starih mestnih jedrih, tam naletimo na srečevališča, klopi, igrišča, celo parke, pod eno klimatizirano streho se odvija simulacija jedra starega evropskega mesta. Ključen vidik, ki ga izpostavljajo ljudje, ki so kritični do vse večjega poblagovljenja javnega prostora, je raziskovanje vmesnih oblik prostorov. Veliko ulic in javnih prostorov v Ljubljani in drugih turistificiranih mestih omogoča samo omejeno javno uporabo. Sva na kavi v lokalu, kjer sva za nekaj evrov kupila pravico, da se lahko usedeva na površini, ki je javna last.
V mestu, katerega razvojna vizija je postati turistični center, je ta praksa vedno pogostejša. Seveda še obstajajo javne površine, recimo klopi, kjer je posedanje zastonj, ampak vedno večji delež pravice do participiranja v javnem prostoru dejansko tako ali drugače dodatno plačujemo. Gre v najboljšem primeru za poljavne prostore. Gostinski vrtovi so na prvi pogled začasni in popolnoma obrobni arhitekturni elementi, nekaj, kar naj ne bi bilo povezano z načrtovanjem prostora, a če javne površine, ki so vzdrževane z javnimi sredstvi, zasedajo večji del leta, dejansko ne gre več za javni prostor. Ne trdim, da ne potrebujemo gostinskih vrtov, zdi pa se mi pomembno spoznanje, da se je težišče moči v debati o javnem prostoru že zdavnaj prevesilo na stran zasebnega interesa. Zadnja leta se je ustvarilo prepričanje, da že zgolj boj proti naraščajoči privatizaciji javnega prostora predstavlja napredno pozicijo, ne da bi sploh začeli resno razmišljati, kako po epidemiji in ekonomskih pretresih v 21. stoletju koncept javne uporabe prostora razširiti.

Ali lahko od privatnih lastnikov zahtevamo nekomercialno uporabo določenih prostorov?

Legitimno je zahtevati od zasebnih lastnikov določenih objektov, da omogočijo tudi nekomercialno rabo le-teh, kadar je to v javnem interesu. V nebo vpijoč primer je Bežigrajski stadion, ki je prešel iz javne v zasebno last oziroma v javno-zasebno partnerstvo. Prav nobenega razloga ni, da stadion, ki je bil v svoji celotni zgodovini javen, rekreacijski, športni, pa tudi kulturni objekt, zaradi spremembe lastništva postane površina, na kateri se odvija predvsem komercialna dejavnost. Treba je vztrajati na stališču, da nakup zgradbe, ki ima status kulturne dediščine in je pred tem imela javno funkcijo, ne more biti razlog za spremembo njene namembnosti, dostopnosti in odprtosti. V določenem deležu mora lastnik spoštovati in zavarovati javni značaj objekta. Vsi skupaj moramo preprečiti, da v takih primerih ne pride do zasebnih finančnih špekulacij na račun javnega dobra. Nedvomno javne površine danes predstavljajo polje spopada in nujno je o tem javno govoriti, da lahko ocenimo, kako daleč smo pri razumevanju situacije, in uvidimo, kdo narekuje smer in tempo razprave.

Če se dotakneva vidika javnih politik, ki se zdi že desetletja zanemarjeno področje. Zdi se, da ni nekega celovitega načrtovanja in razvojnih idej, tako na ravni občin kot države. Načrtovanje mest večinoma ne narekujejo predvidene javne potrebe, temveč pobude investitorjev – od posameznikov do zasebnih in državnih korporacij, ki jih mestne uprave skušajo bolj ali manj uspešno umestiti v razpoložljiv prostor in družbeni okvir. Ta teza drži?

Če se odmaknemo od lokalnih problemov, lahko hitro ugotovimo, da imamo, ko gre za načrtovanja in razvoj mest, po celem svetu enake probleme. Pozabili smo že, da so starejše stanovanjske soseske, družbena infrastruktura in promet v mestu bile del strategije načrtovanja, enako je bilo z vizijo razvoja podeželja. V času Jugoslavije smo bilo strokovno in finančno močni na tem področju. Urbanistični inštitut je bil mednarodno priznana institucija, ki je bila v 60. in 70. letih v stalnem stiku z ameriškimi univerzami. Tudi v Ameriki in Zahodni Evropi, kjer ni bilo socializma in so drugače razpolagali z zemljišči, so s strateškim načrtovanjem velikopotezno in dolgoročno urejali prostor z jasno vizijo gospodarskega in družbenega razvoja. Potem pa v 70. letih sledi neoliberalni obrat. Takrat se začnejo javne institucije od občin do celotnega državnega aparata iz orodja dolgotrajnega načrtovanja in izvrševanja urbanističnih planov spreminjati v glavni dejavnik odprave dolgoročnega načrtovanja in začnejo spodbujati procese deregulacije in privatizacije.

Ampak za Ljubljano pravijo, da se pod aktualno občinsko oblastjo dogajajo pozitivne spremembe in da se mesto razvija. Ali temu ni tako?

Aktualna mestna oblast je pred 15 leti zbudila upanje, da se bo mesto razvijalo v pozitivno smer in res je bilo nekaj časa tako, recimo zaprtje mestnega središča za promet in njegovo oživljanje, malce smo že pozabili, kako je Ljubljana izgledala pred dvajsetimi leti. V teh letih je mestna oblast izpilila strategijo urbanega načrtovanja, razmeroma zgodaj smo spoznali, da vse ambiciozne spremembe niso bile nujno usmerjene v povečevanje dobrobiti večine prebivalk in prebivalcev mesta, ampak so predvsem spodbujale dvig zemljiške rente in ustvarjale priložnost za oplemenitenje kapitala manjšine. Naloga mestne občine ni zgolj usklajevanje interesov zasebnih investitorjev in volivcev in volivk v občini, temveč mora pripraviti in izvrševati dolgotrajno strategijo razvoja mesta, ki bo družbi omogočila več kot zgolj golo preživetje. V 21. stoletju se namreč soočamo s številnimi izzivi, kot so podnebne spremembe, migracije in družbeni pretresi, zato se mora tudi mesto prilagoditi na vse, kar nas gotovo še čaka v prihodnosti. Mestna oblast mora aktivno braniti interes šibkejših v mestu, četudi včasih ne gre za kvalificirano večino volivcev. Politična zrelost mestnih upravljalcev se pokaže z zastopanjem interesov tistih, ki v vrstah zasebnih investitorjev nimajo zaveznikov.

Mestna oblast očitno ne prepozna svoje ključne vloge, v praksi se to kaže v, na prvi pogled zelo zmedenem, v resnici pa premišljenem pristopu k (ne)reševanju problemov v mestu: gradnja stanovanj, rešitev prometnih težav in zagotavljanje javno dostopne osnovne javne infrastrukture za deprivilegirano prebivalstvo. Presenetilo me je, da aktualna mestna oblast na volitvah ni nastopila s strategijami reševanja stanovanjskih ali prometnih problemov, ki jih omenjam in zadevajo življenja večine meščank in meščanov. To bi morali biti paradni konji vsakega predvolilnega programa. Zakaj oblast, ki ima večino v mestnem svetu, ne oblikuje modela novih sosesk za 21. stoletje? V mestu imamo dobre primere načrtovanih sosesk iz časa modernizma, ki že desetletja nudijo kvalitetno bivanje in niso bile zgrajene zgolj zaradi reševanja stanovanjske krize, ampak ponujajo stanovalcem tudi osnovno rekreacijsko, socialno in javno infrastrukturo. Parke med Štepanjskim naseljem in Fužinami uporablja dobršen del prebivalcev Ljubljane. Na takšen način je treba izgrajevati celotno mesto, ne zgolj blokovska naselja. Na novo je treba opredeliti, kako v mestu zadovoljiti sodobne socialne in okoljske potrebe. Četrtne skupnosti je treba oblikovati tako, da je mogoče manj hierarhično povezovanje različnih interesov v prostoru. Nujen je premislek o nadgradnji in uporabi že obstoječih dobrih praks. Strategija zgoščevanja mesta, o kateri je pogosto govoril nekdanji podžupan Ljubljane Janez Koželj, je za trajnostno mesto seveda nujna, ampak to ne pomeni zgoščevanja zasebnih špekulacij v centru mesta, ampak zgoščevanje javnega servisa, dostopnih stanovanj, javnega potniškega prometa in zelenih površin. Odgovor na zgoščevanje, kakršnega smo v Ljubljani doživljali v preteklem desetletju, ni zahteva po manj gostem mestu, ampak po zgoščevanju funkcij, ki so dejansko v interesu večine prebivalcev. 

Bomo morali ljudje javni prostor na novo osvojiti? So avtonomne cone, kot sta PLAC in prej ROG, eden od načinov, kako demokratizirati javni prostor?

Skvoti in zasedba neuporabljenih ali kako drugače neizkoriščenih prostorov so priložnost, da centri moči začnejo drugače razmišljati o urejanju mesta. Vedno znova pridemo do spoznanja, da je vsaka zapuščena in neizrabljena stavba na nek način izraz prostorskega nasilja. Ruševine namreč niso naravno stanje zgradb, ampak rezultat družbenih nesporazumov in negospodarnosti. Enako je s praznimi stavbami: prazne so samo zaradi ključavnic, varnostnikov in tudi izrojenih razmer na trgu v mestih, kjer cena nepremičnin tako hitro raste, da se lastnikom sploh ne splača oddajati ali uporabljati prostorov. Denar se vlaga v nepremičnine, donosi so boljši in zanesljivejši kot na banki in celo tudi na borzi, glavnica je varna in zavarovana pred inflacijo. Tudi cena ruševine oziroma v očeh investitorja gradbene parcele letno raste od 5 do 10 odstotkov, poleg tega praktično niso obdavčene. V ekonomiji z visoko inflacijo in nizkimi bančnimi obrestmi je to idealen način investiranja. Prišli smo v čudaško situacijo, da so ruševine ene izmed najbolj donosnih nepremičnin v Ljubljani.

Skvotanje je zato pomembno, da z zasedbo neuporabljenega ali celo na silo izpraznjenega prostora razkrije nasilje omejevanja dostopa do prostorov v mestu, kjer številni nimajo prostorov za bivanje, delo in ustvarjanje, pa naj gre za stavbe v javni ali pa zasebni lasti. Stavbe, ki so nekoč bogatile življenje v mestu, tudi s povsem komercialnimi dejavnostmi, recimo hotel Bellevue, že desetletja propadajo.

Kaj pa razmerja politične in ekonomske moči, kako gledate na odnos avtonomne cone in občinske oblasti? So ta območja znanilci radikalnejših sprememb, ko gre za razumevanje skupnega dobra in javnega prostora?

V socializmu smo videli, da s spremembo lastniških razmerij, na primer z nacionalizacijo stavb, še zdaleč ne opravimo z razrednim konfliktom, ampak le-ta privzame novo obliko. Komunistični aparatčiki so v prejšnjem sistemu postali nov vladajoči razred, čeprav niso bili lastniki zemlje ali proizvodnih sredstev. Ne smemo se prepustiti iluziji, da znotraj skvota ni hierarhije moči. Igro moči ne določajo zgolj lastniška razmerja. Tudi pri Metelkovi vidimo tendenco po hierarhizaciji, razdelitvi moči znotraj zasedbene cone, čemur je sledila de facto privatizacija. Pomembno je, da odnosa občine in avtonomnih con ne razumemo kot konflikta med slabo in dobro prakso, ampak kot priložnost za prvo, da začne raziskovati in sprejemati nove oblike uporabe prostora in da jih lahko tudi regulira. Zasedanje praznih prostorov razkriva, da je v mestu preveč špekulacij z zemljišči. V primeru Roga je bilo kratkovidno in neumno, da je MOL sredi epidemije prišla nad avtonomno cono z gradbeno opremo, policisti in varnostniki. V času, ko je bila družba najbolj ranljiva in ljudje frustrirani. V takšnih okoliščinah so se odločili, da nasilno vržejo uporabnike iz Roga in to z argumentom, da bi radi na tem mestu vzpostavili umetniško cono prihodnosti. Razumem, da je bilo treba zavarovati stavbo in jo regulirati ter vključiti tudi druge uporabnike. A smiselno je graditi na vsem, kar na terenu že obstaja, nato pa s postopnimi vložki razširjati in posodabljati model, ki se lahko prilagaja danostim prostora in družbe. Programi se lažje razvijejo in razrastejo, kjer že obstoji platforma. Ko govorimo o PLAC-u, ki je najbolj aktualna zasedba, oblast uporablja podobno zavajajoč diskurz kot v primeru Roga. Župan trdi, da zaradi PLAC-a ne morejo graditi javnih najemnih stanovanj na tem področju, ampak zakaj jih niso gradili že desetletja prej? Javni interes okrog domnevne gradnje stanovanj na tem področju se je začel artikulirati šele, ko so ljudje začeli uporabljati zapuščen prostor. Brez tega bi območje PLAC-a ostalo eno izmed mnogih zagrajenih, izjemno donosnih ljubljanskih ruševin. Spremeniti je treba obe udobni poziciji: da je na eni strani občina in branjenje zasebnega interesa, na drugi pa neodvisni otočki upora in boja. Avtonomija od mainstreama v 21. stoletju ne obstaja. Če se komu zdi, da je avtonomen, morda celo, da je izven sfere neoliberalne družbe, to samo pomeni, da v mainstreamu sodeluje, ne da bi se tega zavedal. Zato je edina pot artikuliranje drugačne prakse sodelovanja, v kateri bi lahko občine in država urile sposobnost omejevanja parcialnih interesov, avtonomne cone pa bi bile pripravljene svojo prakso sistematizirati in razširjati širokemu krogu uporabnikov.

Če se premakneva izven Ljubljane, kako je z razvojem manjših krajev po Sloveniji? Je decentralizacija države povezana z uspešnim oživljanjem podeželja in manjših mest? Včasih se zdi, da je za nekatere kraje edina možnost pospešitev lokalnega turizma. Kaj pa (post)industrijska mesta, kot so na primer Trbovlje?

To je pomembno vprašanje! Res je, ni dobro, da se manjša mesta zadovoljijo z generično vizijo razvoja, da bo razmah turizma razrešil vse težave. Vzpostaviti se mora takšna vrsta turizma, da turisti obiščejo tiste kraje, kjer tudi domačini dobro živijo. Ureditev večjih mest in načrtovanje razvoja manjših mest in podeželja sta zelo povezani problematiki. Nevralgična točka te povezave je urejanje prometa. Tudi Trbovlje, ki jih omenjaš, lahko postanejo svetovljansko mesto, če se lahko usedeš na vlak in si v 20 minutah v centru Ljubljane, v 45 minutah pa v Zagrebu.

Slovenija je, kar se tiče poseljenosti, dokaj decentralizirana. Naše največje mesto ima 300.000 prebivalcev, kar je okoli 15 odstotkov celotne populacije. V Evropi so prestolnice, kjer živi mnogo večji odstotek prebivalstva, tudi 40 odstotkov državne populacije. Zgolj v nekaterih pokrajinah pri nas je populacija močno upadla in imajo izrazito neugodno demografsko strukturo. Dnevna migracija prebivalstva je večji problem. Namesto, da bi izkoristili ugodne danosti razvoja v 20. stoletju, imamo zdaj čudaško polemiko o širitvi avtocest, kako torej 180.000 avtomobilom, ki se dnevno pripeljejo in odpeljejo iz mesta, omogočiti še lažji dostop. Investirati javna sredstva v parkirišča in parkirne hiše je samomorilsko urbanistično planiranje, na ta način si še poslabšujemo izhodišča za razvoj, skladen z okoljskimi in družbenimi izzivi 21. stoletja. Slovenije ne bomo decentralizirali tako, da bomo eno ministrstvo preselili v Maribor ali državni arhiv v Kranj. Lahko pa k temu prispevamo tako, da  ljudem olajšamo vsakodnevno življenje, jim na primer omogočimo delo na daljavo, če in ko je to izvedljivo. Da osebni promet omejujemo, kjer ni nujen. Zavedam se, da omejevati prometi v Ljubljani ni enako, kot to početi na podeželju, kjer ni mreže javnega prometa, lahko pa se vzpodbuja souporaba prevoza. Kar počnemo v Ljubljani, torej vpliva na življenje na podeželju in obratno. Prometnih, okoljskih in drugih problemov ne moremo reševati brez upoštevanja te povezanosti.

Manjši kraji imajo kar precej adutov, ki jih v podobno velikih krajih drugje po Evropi ne poznajo. Vzemimo Slovenj Gradec – tamkajšnja galerija se osredotoča na zbiranje in proučevanje umetnosti od druge polovice 20. stoletja in je pomemben družbeni akter. Ali pa galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, ki je ena izmed največjih in najpomembnejših slovenskih galerij po površini razstavnih prostorov, razstavljenem gradivu in likovnemu fondu. Ti primeri dokazujejo, da imamo lahko zelo ambiciozne in samozavestne kulturne ustanove, ki so gonilo lokalnega razvoja in ki skozi desetletja obnavljajo, sanirajo in polnijo z vsebinami mnoge gradove in mestna jedra po državi. Slovenija mora predvsem izkoristiti največje potenciale, ki jih ima: kulturno in naravno dediščino, prostovoljstvo in mrežo ljubiteljske kulture, ki je bistveno obsežnejša kot v primerljivih državah po Evropi.

Simon Smole