Se Bog sramuje svojega penisa?

Odnos do človeške golote se je skozi zgodovino radikalno spreminjal. Golo telo, bodisi žensko bodisi moško, je bilo v prazgodovini in antiki čaščeno. Že iz obdobja paleolitske umetnosti poznamo akte, čeravno so bili takrat akti resda bolj simbolične narave in so izpostavljali prvine (ženskega telesa), ki so po mnenju takratnih prebivalcev izpostavljale razloge za njihov obstoj. V času visokih civilizaciji je bilo upodabljanje golega telesa udomačeno v likovni umetnosti, ne več kot kultna upodobitev, ampak v drugih, nam bolj domačih, kontekstih. Najsi gre za podobe plesalk, golih vojščakov ali erotičnih prizorov. 

Sicer pa se akt, kakor ga razumemo v današnjem pomenu besede, razvije v grški klasični umetnosti. Grška antična kultura je namreč častila lepoto telesa. Akt, predvsem akt moškega telesa, je postal pogost, postal je celo ena osrednjih nalog takratne likovne umetnosti. Malce kasneje, v obdobju helenizma, je pridobil na priljubljenosti tudi ženski akt, ki je bil razmeroma pogost v erotičnih prizorih vaznega slikarstva. Akti in eksplicitni erotični prizori so ostali priljubljeni vse do izteka obdobja antike. 

Odnos do golega telesa se drastično spremeni s srednjim vekom in širjenjem vpliva krščanstva, ki do golega človeškega telesa goji nekakšen dualističen odnos. Po eni strani je golota nedolžna, naravna, po drugi strani pa nenaravna, razlog sramu in vir grešnega poželenja. Akt je potisnjen na obrobje likovne umetnosti. Z renesanso se ponovno prične obujati antični odnos do golega telesa, akt doseže svoj vrhunec z Michelangelom in Tizianom in ostane pomembna zvrst v slikarstvu in kiparstvu vse do današnjih dni. Je pa za razliko od antičnih upodobitev novoveški akt dajal prednost ženskemu telesu in izpostavljanju erotičnega momenta.

Sodobnost

Človeška civilizacija je od prvih korakov, ki jih je naredil sodobni človek, doživela ogromen napredek. Iz preprostega razloga: svoje vedenje gradimo na spoznanjih iz preteklosti, pretekla dognanja znamo nadgraditi. Največji preskok v znanju je človeštvo naredilo prav v obdobju renesanse, ko so se ljudje otresli omejujočih spon krščanske morale in sholastike, ko so obrnili svoj pogled nazaj v antiko, ko je človek svoj pogled obrnil stran od Boga vase. To nam je omogočilo razvoj znanosti in nenazadnje spoznanja, da je človek sam po sebi moralen in zato ne potrebuje nikakršne entitete tam zgoraj. 

Tudi golota in eksplicitni erotični (pornografski) prizori so dandanes dostopni vsakemu, ki je sposoben klikniti z računalniško miško. Prelahka dostopnost pornografije resda prinaša določene negativnosti in s tem povezane težave, kot so rahlo nerealne predstave o povprečnem spolnem odnosu in podobno. Še večjo težavo pa predstavlja cenzura golote, prepoved govorjenja o spolnih odnosih, privzgojen sram pred golim telesom. Prepričanje, da imamo spolovila zgolj za reprodukcijo.

In prav ta zadnja prepričanja, konservativnost misli in lažna krščanska morala v zadnjem obdobju ponovno pronicajo na površje. Prepričanje, da z omejevanjem svobode posameznika varujemo moralno čistost. 

Tako je pred kratkim puljski mestni svet z namenom varovanja morale skorajda sprejel odlok o prepovedi sončenja zgoraj brez. Ob kritikah, da je to konservativno in omejujoče, je puljski župan Filip Zoričić povedal naslednje: »Mi smo odgovorni, da pazimo plaže, da so ljudje varni in da se dobro počutijo.« Pozabil pa je razložiti pred čim pazijo plaže, kateri ljudje se morajo počutiti varne, zakaj se zaradi razkritega ženskega oprsja ti ljudje počutijo ogroženi in kdo so ti ljudje, ki se ob golih ženskih prsih počutijo slabo.

Odgovor ali forma mentis take izjave se skriva v razlagi duhovnika Božidarja Nagyja, ki je v hrvaški raziskovalni oddaji Provjereno problematiko ženskega oblačenja (slačenja) opisal takole: »Mnoge ženske se ne zavedajo, kdaj se oblečejo provokativno, in to spravlja moško populacijo v veliko zadrego. Ženske naj si prizadevajo, da s svojim oblačenjem ne povzročajo grešnih misli pri moških.« Oblačenje žensk je torej problematično zaradi moške zadrege. One so krive za moške grešne misli. Logika sledi apologetom posiljevalcev, ki trdijo, da so ženske s svojim izzivalnim obnašanjem krive, da je prišlo do posilstva. Pač v smislu, če se je tako oblekla, si je tega sama želela. S kazanjem svojih atributov je kar klicala k nasilni penetraciji.

To je nekako tako, kot če bi nekoga mahnili po glavi, ker ni nosil čelade, in bi nato trdili, da nas je sam izzval. Kar klical je k tepežkanju! Enako sprevržena logika. Duhovnik Nagy pravzaprav z zgornjo izjavo razkriva, da ima sam probleme ob pogledu na golo žensko kožo, da ga ta toliko vzburja, da ne more zadržati grešnih misli, da je tako na robu zaradi tega, da bi bilo najbolje, če bi se ženske oblačile kot moški. Aja, oni so tudi zgoraj brez. Torej, kako bi se morala ženska oblačiti, da ne bi izzivala moških? In kdaj bo malo gole kože preveč? Včasih je bil že razkriti gleženj razlog za moške grešne misli. Kako se torej obleči, da bodo konservativni moški varni pred grešnimi mislimi, one pa pred njihovim poželenjem? Odgovora na to ne ponudi, ker ga enostavno ni. 

Nenazadnje, Nagiyev duhovniški kolega, nekdanji jezuit Marko Rupnik, ni potreboval golih prsi za svoje grešne misli. Ni potreboval izzivalnega oblačenja za to, da je posiljeval. Za njegove grešne misli in dejanja je bila dovolj izzivalna dolga črna redovna obleka. Marko Rupnik duhovniški poklic opravlja v koprski škofiji.  

Jan Bednarik