Recenzija: Nemanja

Hostel Celica na Metelkovi je zaradi svoje centraške lokacije kot tudi slovesa bivšega zapora eden najuspešnejših in najpopularnejših kratkoročnih prenočišč v Ljubljani. Za to, da ga zelo radi obiskujemo tudi lokalci, pa je zaslužen bogat kulturni program, ki ga odlikujejo razstave, predvsem pa glasba, ki se odvija v sklopu dveh koncertnih ciklov. Stalni in letni pod imenom Sozvočja sveta poteka vsak torek in bi ga po zvoku lahko umestili med svetovne godbe, ki jih denimo predstavlja festival Druga godba. Drugi je poletni, poteka na vrtu hostla in se imenuje Celica špila ter vključuje širši nabor muzik, ki segajo tudi do punka, metala in elektronike. Velika prednost za obiskovalce pa je dejstvo, da so koncerti vedno zastonj, zato je precejšen privilegij, da lahko pod temi pogoji prav vsi dostopajo do kakovostnega nabora izvajalcev, kot so tudi hrvaški nemanja. 

Peterico sestavlja pulsko-zagrebška naveza izredno kvalitetnih glasbenikov. Zasedbo od njenih začetkov iz leta 2019 vodi Luka Šipetić na kitari in glavnem vokalu, trenutno pa v njej delujejo še Matej Perić na bobnih, Laura Matijašević na basu, Ana Kovačić na saksofonu in sintetizatorju ter tolkalistka in spremljevalna vokalistka Laura Tandarić. Do sedaj so pod imenom nemanja izšli trije albumi, trenutno pa kolektiv promovira svoj že lanskoletni tretji plošček Voodoo Beat, s katerega je bilo slišati največ skladb. 

Začeli so s singlom Noćni Leptiri, ki je napovedoval, da bi se lahko obetal zelo plesni večer. Vrt Celice se je ob njem hitro napolnil vse do odra. Ob naslednji skladbi Atlas Horas pa ni bilo več dvoma, da bomo ob koncu večera prišli domov čisto preznojeni. Nemanja namreč združuje vplive južnoameriške cumbie, afrobeata, diska ter drugih svetovnih godb, v besedilih pa je še vedno čutiti nekoliko balkanskega patosa Luke Šipetića, kar je nedvomno ubijalska kombinacija za temperamenten in razgret žur. 

Med novejšimi komadi se je med vso evforijo v spomin precej vtisnil še komad Zle oči, kjer je s svojim hitrostnim bobnanjem na konge očarala tolkalistka, sicer pa je bend med novejše komade vrinil tudi nekaj starejših hitov. Z drugega albuma denimo Terra Magica, v sklopu katerega zasedba rada v petje v obliki odgovarjanja vključi tudi publiko, ter dve skladbi s prvega albuma, to je najbolj poznani in še vedno najpopularnejši plesni singel The Hanged Man in edino balado, ob kateri so se noge lahko spočile, Lovers. 

Glede na to, da je zasedba še mlada in kljub dobrim kritikam v Sloveniji ne nastopa tako pogosto, smo bili priča kar ekskluzivnemu večeru, ki je izpolnil vsa pričakovanja. Videlo se je, da med člani veje nekakšno tovarištvo in zabavljaštvo, ki ga znajo prenesti na poslušalstvo ter da so zelo dobro uigrani. Za dober zvok pa je gotovo zaslužna tudi tehnična ekipa hostla. Vsake toliko se je morda vokal zamajal v manjše zdrse, a tudi to jim oprostimo, saj je še sam vodja zasedbe med petjem poplesaval na odru skoraj toliko kot mi.