
Recenzija: Lahkotno in za množice
Gepack, Žiga Kukovič, 2024, 92’
Štirje mladeniči se odpravijo na glasbeni festival Festival v hrvaško Istro. Pri tem jim zagodejo okoliščine, ki so enega od njih pahnile v roke kriminalcev. Čez mejo morajo zato pretovoriti kar kilogram prepovedanih substanc. Zgodba ni nadaljevanje filma Tu pa tam, ampak nov mladinski film ceste, celovečerni prvenec Žige Kukoviča, ki je brez težav in z dobro reklamo hitro razprodal skoraj vse projekcije v prvem tednu predvajanja.
Tako kot Kaj pa Ester? je tudi Gepack še en protiargument novega vala slovenskih režiserjev vsem tistim, ki se v kinematografe ne spravijo, ker verjamejo, da so slovenski filmi zateženi, turobni in pretirano izumetničeni. Prišel je novi val filmov, ki so narejeni za množice. Ne zanimajo jih težke, poglobljene teme socialnega dna, ampak preprosta sprostitev in razvedrilo, z nekaj elementi komedije, ki pa temelji na romantični drami. Obe plati istega kovanca ena brez druge pravzaprav težko soobstajata. Filmi naj vendar obstajajo tako zaradi svoje umetniške vrednosti kot zaradi čiste zabave. Brez komerciale ni alternative in Gepack je pač komercialen film, ki se tega ne sramuje in svojo publiko pri tem tudi uspešno nagovori.
Da direktor fotografije izhaja iz krogov snemanja videospotov in reklam, je posebej jasno v prvih nekaj minutah filma, ko nam film postreže z dinamičnimi kadri, ki se kasneje precej umirijo. Pri tem izstopa bogato zapolnjena in baročno koreografirana kader-sekvenca zabave, nastala v enem posnetku.
Gepack naj bi posneli brez finančnih sredstev in so ga zato ustvarjali skoraj sedem let, kar je žalosten odraz slovenske filmske scene, a po drugi strani dokaz za to, kaj vse se da narediti, če se le hoče. Držimo pa pesti, da ob vsem govoru o tem, kako »kulturniki kradejo državni denar«, filmska industrija ne bo zares rabila postati prostočasna popoldanska dejavnost. Kakorkoli, Gepacku se pomanjkanje denarja ne vidi zares, film sodi v »prvo klaso«, zmanjka mu le v kakšnem trenutku, kot je scena, v kateri mladci zapolnjujejo čas med čakanjem na avtovleko. Vmes srečajo dekleta, ki so se na Festival odpravila v nekem drugem avtu, in zmenijo se, da jih bodo počakala na bližnjem počivališču. Nato fantje med čakanjem zapolnjujejo minute. Zaradi počasnega zatona sonca v kadrih se lahko gledalcu zazdi, da so tam prebili noč, a kaj ko se po koncu scene vrnemo v čas blišča opoldanskega sonca, ko se fantje v resnici nedolgo zatem odpravijo naprej in dekleta vseeno ujamejo. Oranžna svetloba poletnega večera se torej ne ujame povsem s časovnim dogajanjem glavnega okvirja zgodbe.
Razen kakšnih malenkostnih napak v izvedbi, lahko vseeno zapišemo, da Gepack postreže s sproščeno igro, občasnimi duhovitimi vložki, nekaj napetosti in scenarijem, ki se zdi resničen, življenjski. Po besedah režiserja naj bi tudi bil, saj naj bi šlo za predelavo zgodbe, ki se mu je pred nekaj leti zares pripetila.
Štiriminutne stoječe ovacije na predpremieri filma se verjetno ne bi zgodile, če ne bi bilo v dvorani prijateljev sodelavcev filma z vseh vetrov. Vseeno pa lahko zaploskamo dejstvu, da je film že v prvem tednu v kinematografe privabil več kot 11.000 gledalcev.
Pia Nikolič





