Recenzija: Koncert Bakaline Velike

Tokrat nas je glasbena zvedavost ponesla na koncert zasedbe, ki je obredla že mnoga prizorišča, najbolj vajeni pa smo jih s festivalov, iz kulturnih domov ter zunanjih odrov. Zasedba je v Gala Hali že nastopila, a na letnem vrtu. Za tokratno priložnost, ko se pomlad šele dodobra prebuja, saj mraz še vedno vztraja in prekinja bolj tople sončne dni, je zasedba doživela svojo prvo bolj pravo klubsko izkušnjo. Tudi eno zahtevnejših za ozvočitev seksteta, ki med nastopom uporablja in menja številne inštrumente. Kljub izzivom na odru je kolektiv presunljivo izvedel svoje pesmi, ki smo jih med publiko sprejeli z velikim odobravanjem in hvaležnostjo. Hkrati je bilo med občinstvom prepoznati zelo žanrsko raznolike glasbene navdušence, kot tudi izvajalce, kar je dokaz, da iskrena, a tudi aranžmajsko samosvoja ter zahtevna pesem ne pozna meja.

Kakor je edinstvena glasba benda, so brez primere edinstveni tudi njegovi glasbeniki, ki se poznajo že leta, eni celo odkar so privekali na svet. Pri Bakalini Veliki godejo: Jani Kutin kot glavni vokalist in avtor besedil, ki poprime še za piščal in kozji rog; njegov brat dvojček Samo, ki se mu pridružuje z glasom ter na odru menjuje zavidljivo število glasbil, od hurdy gurdyja do raznih drugih brenkal in zvočil, redkih za naše kraje; Matej Magajne in Dejan Lapanja izmenjujoč na električni kitari in basu, čeprav Dejan včasih zaide tudi na bobne; Andrea Pandolfo na trobenti in krilnem rogu; Marjan Stanić na bobnih in tolkalih. Skupino sicer uvrščamo med etno in folk izvajalce, a Bakalina Velika se ne zamejuje zgolj znotraj teh sestrskih žanrov, temveč onkraj tega raziskuje mnoga manj sorodna konvencionalna, kot tudi eksperimentalna zvočna področja, ki jih lahko doseže s svojim bogatim inštrumentarijem.

Bend je preigral izbor že prepoznavnih skladb z albumov Prvi krajec in Zviezdna srebruo, kot so denimo Biele wade, Čudežn sviet, Ki bi dau, Zima, Zlat Bagatin, ob katerih je publika kot v zboru pela skoraj glasneje od zasedbe. Zasedba pa je presenetila tudi z nekaj čisto novimi finimi skladbami, ki so v nas vzbudila pričakovanja po še enem čudovitem albumu. Eden vrhuncev večera, poleg Janijevega fenomenalnega pripovedovanja zgodb in ozadja skladb, ki je pomemben element vsakega njihovega koncerta, pa je bila improvizacija bratov Kutin z zasedbo na liri in piščali, izdelani iz nedavno v Čadrgu najdenega več tisoč let starega lesa. Vse zaigrane, tako na albumih zabeležene skladbe kot še neizdane, so pri poslušalcih risale izrazite obrazne poteze. Ob pesmih Bakaline Velike je namreč težko prikriti čustva, ki jih njihov pristen in odkrit besedilni in inštrumentalni melos izvabi, sploh ko gre za živi nastop in njegovo kolektivno doživljanje. Enim ljudem so najljubše poskočnice, drugim bolj jokavi in melanholični komadi. A koncert je bil dokaz in potrdilo recenzentkinemu mnenju. Da so najlepše pesmi in kolektivi tisti, ki zmorejo pri poslušalcu vzbuditi vso brezčasno žalost in srečo tega sveta hkrati. Bakalina Velika je eden teh.

Brigita Gračner