Recenzija: Kiki – KRiKi (samozaložba, 2023)
Kiki oziroma Kikiwritings je pop-folk projekt pevke in študentke ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Laetitie Pohl. Mlada talentirana vokalistka je nase opozorila predvsem lani, ko se je v sklopu Klubskega maratona Radia Študent kalila po slovenskih klubskih prostorih, nato pa je v najboljši formi skočila v studio ter posnela svoj prvenec. Na njem naslavlja globoko intimno doživljanje okolja, ki je nepravično in neusmiljeno. Ona pa se mu upira na čisto svojeglav način in ustvarja svoj glasbeni svet ter jezik in se tako metaforično spreminja v Punčko iz papirja ali Kamen, kot sta denimo naslovljeni dve bolj pronicljivi skladbi.
Album krasi njen nežni, dekliško zveneči glasek, ki kljub naslavljanju pomembnih družbenih tem in resnobnosti zveni nekoliko groteskno in strašljivo, nikakor pa ne patetično. Čeprav ne kriči, so njeni KRiKi še kako prepoznani in slišani. Prav tako je struktura melodij precej bolj zapletena, kot bi za tako mlado ustvarjalno začetnico bilo pričakovati, aranžmaji pa so brihtno zapolnjeni s spremljevalnimi vokali. Milozvočno večglasje podlaga inštrumentalna zasnova, ki pretežno zajema kitaro Jake Florjančiča, ki se iznajdljivo prilagaja vzdušju vsake pesmi. V več delih se pojavijo tudi kakšne klaviature ter elektronska ritem spremljava, ki pomembno prispevajo k večji raznolikosti in nemonotonosti albuma, ki bi sicer bolj zvenel kot običajen in že mnogokrat slišani kantavtorski projekt. Med KRiKi v tem smislu izstopa tudi skladba Jaz pa ne spim, ki jo poleg že prej poudarjenih melodičnih angelskih vokalov spremlja zanimiv interval, ki spominja na tiktakanje ure in štetje vsakega udarca ob prestavljanju kazalcev, ko ne moremo zaspati zaradi takšnih ali drugačnih skrbi. Iz zbira dvanajstih skladb pa ven štrli še duet z naslovom Zvezdna noč, kjer se Kiki pridruži pevka Nina Slavec. Ker je Ninin glas nekoliko bolj robat, predstavlja odlično protiutež Kiki, saj skladba govori o razpadlem razmerju med dvema osebama, ki nočeta prekiniti zveze zaradi svojih zablod o pravi ljubezni.
Kiki je pri svojem ustvarjanju našla čudovit svojevrsten način upiranja in izražanja svojega svetobolja skozi glasbo. Na domači glasbeni sceni njen sijajen prvi dolgometražec predstavlja res lep dragulj, ki nas potopi v vabljiv zvočni svet, iz katerega kar ne bi hoteli nikoli oditi. Gotovo si želimo njo in o njej čim več slišati tudi v prihodnje, pa naj bo na še kakšnem čimprejšnjem zabeleženem izdelku ali kar v živo.
Brigita Gračner
