Epidemija odklanjanja: Kdo nas lahko prisili, da cepimo svoje otroke?
V različnih spletnih skupinah krožijo nasveti staršev drugim staršem o tem, kako otroka vključiti v javni vrtec, če njihov otrok ni cepljen. Da so ti »cepljeni« v tujini, dokazujejo z nalepkami. Vsi s temi potrdili naj bi se cepili prav pri določenem zdravniku, s tem da imajo isto cepivo brezplačno na voljo v Sloveniji. Pediater Denis Baš trdi, da je to sprevrženo, ker ne samo, da otroka starši s tem niso zaščitili, ampak še drugim lažejo o tem in otroka s tem izpostavljajo še večjim nevarnostim. Gre za zelo pomemben zdravstveni podatek, če se karkoli zgodi – če je nekdo alergičen na neko zdravilo ali pa ima neko bolezen.
Na Facebooku so se pojavili zapisi, da v Sloveniji ni obveznega cepljenja in ga glede na 18. in 35. člen ustave tudi ne bi smelo biti. Nekdo je celo sestavil pisno izjavo, ki naj bi se uporabljala kot potrdilo za odklonitev obveznega cepljenja. Starše in skrbnike, ki svojih otrok ne želijo cepiti, je pozval, naj izjavo pošljejo v podpis zdravnikom, zdravstvenim inšpektorjem, odvetnikom zdravstvenih domov ali na Ministrstvo za zdravje. Kot je navedel, bi zaposleni na pristojnih organih s podpisom prevzeli odškodninsko, kazensko in materialno odgovornost za morebitne negativne posledice obveznega cepljenja, če izjave ne bi podpisali, pa bi se štelo, da obveznega cepljenja ne zahtevajo.
Poglejmo, ali zgoraj navedena primera lahko obideta obvezno cepljenje otrok. Kar se tiče kršitve ustave, 51. člen ustave pravi, da je obveza države zagotavljanje zdravstvenega varstva pred širjenjem nalezljivih bolezni. Država s tem sorazmerno posega v varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, določenih v 35. členu ustave, ter v omejitev načelne prepovedi prisilnega zdravljenja. Trditev, da izvajanje obveznega cepljenja krši 18. člen ustave, je tudi neutemeljena. Omenjeni člen sicer prepoveduje mučenje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje in kaznovanje ter izvajanje medicinskih ali drugih znanstvenih poskusov brez svobodne privolitve posameznika, ampak zdravnik ni nekdo, ki fizično sili k cepljenju, in seveda obstajajo tudi upravičene izjeme, ko zaradi različnih razlogov cepljenje lahko izostane.
Po zakonu o nalezljivih boleznih lahko zdravnik, otrokov starš ali skrbnik, če ugotovi, da bi cepljenje trajno poslabšalo zdravstveno stanje otroka, na Ministrstvo za zdravje poda predlog za opustitev cepljenja, ki ga utemelji z ustrezno zdravstveno dokumentacijo. Po pisanju portala Oštro so na ministrstvu v zadnjih petih letih prejeli 1.503 predlog za opustitev cepljenja, pri čemer so jih zdravniki podali 34, ministrstvo pa jih je odobrilo deset in posledično opustilo toliko cepljenj. Po njihovem pojasnilu je želela večina predlagateljev opustiti vsa obvezna cepljenja. Le 6,5 odstotka prejetih predlogov je bilo popolnih, drugi pa niso vsebovali dokumentacije, ki bi potrdila smiselnost opustitve cepljenja. Po zakonu o nalezljivih boleznih lahko posameznik na Ministrstvo za zdravje vloži vlogo za odškodnino zaradi domnevnih posledic cepljenja, če dokaže, da ima zaradi njih resno in trajno zmanjšane življenjske funkcije. Višina odškodnine je od 10 tisoč do 60 tisoč evrov. Tudi Ustavno sodišče je februarja 2004 presodilo, da je zakon o nalezljivih boleznih v delu, ki zadeva obvezno cepljenje, skladen z ustavo in da država z določitvijo obveznega cepljenja izpolnjuje legitimen cilj preprečevanja in obvladovanja nalezljivih bolezni.
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje pravijo, da zdravnik, ki ima dobro cepilno prakso in zanjo prevzame odgovornost, preveri vnose v pacientovi cepilni knjižici in ali je cepljenje zanj varno, izvede cepljenje v skladu z državnimi priporočili in navodili proizvajalcev ter ustrezno obravnava morebitne neželene učinke. Torej, kadar želijo starši vpogled v navodila za uporabo in sestavo cepiva, jim zdravnik to omogoči, starše in skrbnike otrok pa o obveznem cepljenju obvesti že na prvem sistematskem pregledu pred otrokovim vstopom v šolo. Zdravnik, ki izpolni vse naštete naloge, ni odgovoren za morebitne neželene učinke po cepljenju. Odškodninsko ali kazensko odgovoren za neželene zdravstvene posledice cepljenja je le, če so posledice rezultat zdravnikovega nestrokovnega ravnanja.
Po zakonu o nalezljivih boleznih je cepljenje proti devetim nalezljivim boleznim obvezno, med drugim proti tetanusu, otroški paralizi in hepatitisu B. Zakon določa še, da lahko minister, pristojen za zdravstvo, v ustreznih epidemioloških razmerah odredi obvezno cepljenje tudi proti drugim boleznim, kot so steklina, rumena mrzlica in tuberkuloza. Posledice opustitve obveznega cepljenja so najbolj nazorne v primeru iz Rusije, kjer so zaradi različnih socialnih in finančnih dejavnikov leta 1990 opustili obvezno cepljenje proti davici. V petih letih po tem so imeli 50.000 obolelih in 1.800 smrtnih primerov. Pred tem se je govorilo, da je bolezen izkoreninjena.
Kljub slabšim izkušnjam s stroko v obdobju pandemije covid – 19 in predvsem s pomanjkljivo komunikacijo nekaterih, je tudi v primeru cepljenja otrok prej kot strokovnjakom na Facebooku strokovne ocene koristi in tveganja cepljenja otrok smiselno prepustiti epidemiološki stroki. Forumi in družbena omrežja so dragocen vir izmenjave izkušenj, med katere spadajo seveda tudi posledice cepljenja, zato so s tega vidika lahko koristni. Toda nikar na forumih ne iščite odgovorov, kaj je najboljše za zdravje vašega otroka.
Simon Smole
