Pacienti čakajo, sestre izgorevajo, zdravniki bežijo k zasebnikom
Javnost in razne nevladne organizacije že lep čas opozarjajo na problem dvoživk v zdravstvu, torej zdravnikov, ki delajo v javnem in zasebnem sektorju hkrati. Vlada je zato pripravila novelo zakona o zdravstveni dejavnosti, s katero naj bi končno potegnila jasno ločnico med javnim in zasebnim zdravstvom.
Preden se lotimo analize novele zakona, začnimo pri njegovih domnevnih posledicah. V Šempetrski bolnišnici že nastajajo kadrovske zagate, po tem ko je pred dnevi pet kirurgov podalo odpoved delovnega razmerja. Uprava jih je vabila, naj ostanejo, a so kljub temu odšli. Nasprotniki novele zakona trdijo, da je to dokaz, da zdravniki že zapuščajo javno zdravstvo. Ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel nasprotno trdi, da nov zakon o zdravstveni dejavnosti ne bo vplival na zmanjšanje števila zdravnikov, tudi obseg opravljenega dela naj se ne bi kritično zmanjševal. Poziva pa k odločnosti in reorganizaciji tudi na ravni zdravstvenih institucij.
Gregor Cuzak iz Zveze organizacij pacientov Slovenije pozdravlja idejo ministrstva o regionalizaciji, saj se različni konci Slovenije soočajo z različnimi težavami. V Zvezi se zavzemajo za bolj usposobljene svete zavodov in bolj samostojne direktorje, ki bi odgovarjali za čakalne vrste v zavodu, ki ga vodijo. Zdravnik Erik Brecelj, ki deluje pri predsedniku vlade, je celo predlagal, da bi zavodi, ki so po v anketah izraženem zadovoljstvu bolnikov v zgornji četrtini, prejeli nagrado Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) v višini enega odstotka. Zavodom z najslabšimi ocenami pa bi ZZZS plačal za en odstotek manj denarja.
Bo nova zakonodajna ureditev na področju javnega zdravstva res pregnala zdravnike v zasebni sektor? Golob je pred meseci napovedal, da bo nadurno delo v zasebnih zavodih bistveno bolj oteženo, najverjetneje celo prepovedano. Z novelo se namreč uvaja tako imenovane super nadure kot nove oblike stimulacije za zaposlene v javnih zdravstvenih zavodih. V Združenju zdravstvenih zavodov Slovenije opozarjajo, da če se stroški teh super nadur prenesejo v ceno zdravstvenih storitev, bo ta povečana cena veljala tudi za koncesionarje, ki lahko že zdaj bolje plačujejo svoje zaposlene, to pa da bi samo še povečalo odhode zaposlenih iz javnih zavodov h koncesionarjem, saj bo tam še večji kupček denarja. Novela sicer predvideva omejitve za dodatno delo zaposlenih v javnih zdravstvenih zavodih. Ti bi lahko ob nekaterih pogojih dodatno delali le pri koncesionarjih, in ne več tudi pri zasebnikih brez koncesije. V šempetrski bolnišnici ima soglasje za delo v zasebnem sektorju približno polovica zdravnikov.
Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije ob nastajajoči zakonski noveli v svojih predlogih opozarja, da samo urejanje zaposlovanja ne bo rešilo osnovnih težav javnih zavodov. Po obstoječi zakonodaji namreč koncesionarji nimajo enakih odgovornosti in obveznosti, kot so denimo plačilo regresa in nadomestila za bolniško odsotnost zdravnikom, prejmejo pa enako plačilo kot javni zavodi. Bolnišnice in koncesionarji torej prejemajo enako plačilo za opravljeno bolnišnično storitev, a imajo slednji manj stroškov. Pomembno je torej, da koncesionarji zaposlujejo lastne zaposlene in da ne najemajo zdravstvenega osebja iz javnih zdravstvenih zavodov, ki opravijo delo kot samostojni podjetniki ali prek podjemnih pogodb. Ta utemeljen predlog pa seveda lahko povzroči stalen odhod deleža zdravnikov v zasebni sektor.
Ideja koncesije je, da jo dobi izvajalec zato, da dopolni javno zdravstveno mrežo, kjer je potreba in je javni sistem na more zadovoljiti, ob predpostavki, da se bo sistem v prihodnosti dogradil. Zato morajo imeti koncesionarji vnaprej določen obseg storitev, ki ga ne smejo povečati brez spremembe koncesijske pogodbe ali podelitve nove koncesije. Trenutno je omogočena tudi skrajnost, ko se lahko vsi zdravniki določene specialnosti dogovorijo in samo prek ene koncesije neomejeno izvajajo zdravstvene storitve za državljane, so opazili v Združenju zdravstvenih zavodov. Težava je tudi v cenah zdravstvenih storitev, recimo na bolnišnični ravni priznanih stroških za izvajanje neprekinjenega zdravstvenega varstva. A te storitve smejo po zakonodaji izvajati samo javni zdravstveni zavodi, kljub temu pa so njihove cene enotne za vse izvajalce zdravstvene dejavnosti. Torej tudi koncesionarji, ki teh storitev sploh ne smejo izvajati, prejemajo dodatek za neprekinjeno zdravstveno varstvo, česar pa novela ne ureja.
Predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije Monika Ažman je ob vseh polemikah okoli statusa zasebnih in javnih zdravnikov opozorila, da »se ves čas pogovarjamo samo o nosilcih zdravstvene dejavnosti,« medtem pa se oddelki bolnišnic zapirajo, posteljne kapacitete krčijo, starejših občanov pa ne sprejemajo v socialnovarstvene zavode, ker manjka negovalnega kadra. Dejala je, da ne pozna veliko medicinskih sester, ki bi ob svojem rednem delu s tudi po štiridesetimi opravljenimi nadurami mesečno in brez prostih koncev tedna lahko dodatno delale še v zasebnem sektorju.
Kljub predvolilnim obljubam vladnih strank še vedno niso urejeni delovni pogoji, ki bi pripeljali nov in zadržali obstoječi kader v javnem zdravstvu. S tem mislimo tudi na strežnice, negovalke, medicinske sestre in druge. Medtem pa slovenski pacient na storitev v javnem zdravstvu čaka nedopustno dolgo.
SIMON SMOLE
