Obvezno učenje slovenščine za učence tujce
V zadnjih letih je migrantska problematika v Evropski uniji dobila globalne razsežnosti. Odnos Slovenije do integracije in vključevanja migrantov ima dva obraza. Ko je šlo za Ukrajince, smo pridno upoštevali sprejemno politiko EU, pri migrantih iz Azije in Afrike, tudi iz delov Balkana, pa se sistem vključevanja še vzpostavlja, čeprav gre za daljši proces, ki traja že desetletja.
Po določilih šolske zakonodaje imajo otroci tujih državljanov, ki bivajo v Republiki Sloveniji, pravico do vključevanja v osnovno in srednjo šolo pod enakimi pogoji kot otroci slovenskih državljanov. A pri nas je najosnovnejši integracijski proces – učenje slovenščine za otroke priseljencev – prepuščeno posameznim šolam, njihovim ravnateljem, učiteljem. Torej dobri volji in nenazadnje politični opredelitvi šolskih delavcev. Šole imajo v deležu delovnega mesta premajhno število odobrenih ur za učinkovito usposabljanje s ciljem znanja slovenskega jezika in posledično normalnega spremljanja pouka. Po Zakonu o osnovni šoli (8. člen) se za učenke in učence priseljence organizira pouk slovenskega jezika in kulture. V Pravilniku o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole so v 43.c členu opredeljeni tudi obseg dodatnih ur slovenščine (od 120 do 180 ur) in nekatere druge podrobnosti. Učenci s statusom učenca tujca imajo možnost prilagoditev pri preverjanju in ocenjevanju znanja največ dve leti.
Z mestne občine Kranj so na ministrstvo za izobraževanje pred slabimi tremi leti poslali alarmanten dopis, v katerem so opozorili, da imajo v osnovnih šolah vpisanih že 266 otrok priseljencev. In da nujno potrebujejo tolmače za albanski jezik. Zapisali so, da del staršev »kljub dejstvu, da živijo v Sloveniji že dlje časa, ne pozna niti osnov slovenskega jezika.« Vse več člankov o tem je moč zaslediti tudi v zadnjih mesecih. Večkrat so se v javnosti pojavili predlogi, da bi šole združile učence in ure, ki jih dobijo sistemizirane za tujce. Ker je teh ur premalo za resno delo, so predlagali še dodatne ure, ki bi jih izvajali javni delavci ali študenti. Tako, da bi bil vsak otrok deležen tedensko vsaj deset ur pouka slovenskega jezika. Po podatkih ministrstva za vzgojo in izobraževanje se število osnovnošolcev, ki so jim bile dodeljene dodatne ure slovenščine, zadnja leta povečuje. Daleč največ, 3070, jih je prav v iztekajočem šolskem letu.
V javnost so pricurljale načrtovane spremembe zakona o osnovni šoli, ki (tudi) na tem področju vendarle prinašajo nekatere novosti. Po predlogu novega zakona o osnovni šoli dodaten angažma, kar zadeva učenje slovenščine za priseljenske otroke, ki so se prvič vpisali v slovensko šolo, ne bo več prepuščen volji in presoji posameznega šolskega kolektiva, ampak se bodo učenci, priseljenci iz drugih držav, katerih materni jezik ni slovenski, »morali ob vključitvi v osnovno šolo udeležiti začetnega pouka slovenščine v okviru dopolnilnega izobraževanja. Začetni pouk slovenščine se lahko izvaja v času izvajanja obveznega programa. Učenci priseljenci se k pouku obveznih predmetov vključujejo postopoma, glede na znanje slovenskega jezika.« Nov zakon naj bi bolj upošteval, da otroci, ki ne znajo slovenščine, potrebujejo določen čas in pomoč, da lahko potem v novi državi nadaljujejo šolanje. Tako bo učencem, ki se vpišejo v šolo konec šolskega leta, dana možnost, da neocenjeni napredujejo v naslednje šolsko leto. Predlog uvaja tudi obvezno nacionalno preverjanje znanja za tretješolce, prvi tuji jezik v prvem razredu in drugi tuji jezik v zadnjem triletju.
»Glede rešitev v novem predlogu zakona se že pojavljajo pomisleki staršev,« nam je zaupala psihologinja na Osnovni šoli Vič Maruša Majhen. Slišati je ugovore, da lahko nekateri učenci napredujejo kljub neocenjenosti, njihov otrok pa ne. Sicer pa sama novosti podpira, saj je »bilo do zdaj premalo dodeljenih ur za učenje jezika.« Opozarja tudi, da vključevanje učencev priseljencev k pouku ne sme biti predolgo, saj sicer izpadejo iz šolske dinamike, težje spoznavajo in se družijo z vrstniki, razumljivo tudi težje osvajajo vsebine šolskih predmetov.
Skoraj dve tretjini priseljencev prve generacije v državah OECD doma ne govori jezika države gostiteljice. V severnoevropskih državah, kot so Norveška, Islandija, Švedska in Finska, se delež priseljencev prve generacije, ki doma ne govorijo jezika države gostiteljice, poveča na več kot 80 odstotkov. Za migrante je večja verjetnost, da imajo nižjo raven spretnosti kot domačini, kar vpliva na njihov potencial za integracijo na trg dela in v družbo. Brez intenzivnega izobraževanja tudi migrantski učenci z velikim potencialom pogosteje opustijo šolanje in se zaposlijo na nizko kvalificiranih, nestabilnih delovnih mestih, zato je jasno, da je potreba in interes države po premagovanju prekinjenega šolanja in omejenega izobraževanja. Tudi migrantski otroci se morajo naučiti učnega jezika za uspeh v šoli in kasnejše vključevanje v družbo.
Simon Smole
