Ni vse članek, kar se bere

Vse več je prevar, katerih tarče lahko postanemo na spletu. Življenje bi bilo res bogato, če bi nas v naši bližini čakala »lepotica, ki kar hrepeni po tvojem klicu« ali pa bi lahko shujšali »v samo enem tednu za dvajset kilogramov« ali pa vsaj res prejeli »milijon evrov, brez davka, v samo nekaj dneh na vaš račun!« Sliši se prelepo, da bi bilo res, zato ker tudi je. 

Zaradi obilice načinov prevar, ki vas lahko doletijo na spletu, in zaradi njihove raznolikosti, se bomo danes osredotočili zgolj na eno vrsto: na prevare, ki so na prvi pogled videti, kot da so medijske objave. Te prav zaradi kopiranja videza spletnega članka lažje privabijo bralce, da nanje kliknejo in s tem odprejo kakšen zahrbten virus, ki nam lahko oškoduje računalnik takoj ali pa se zažre v določen del naših informacij, s pomočjo katerih nas lahko nato goljufi izsiljujejo ali pa nam preprosto ukradejo naša sredstva; denimo, če imamo na kateri od spletnih strani v spominu osebnega računalnika ohranjene podatke za kreditno kartico ali kaj podobnega. Tudi kraja identitete ali drugih, na videz nedolžnih informacij, ni izključena, lahko pa dolgotrajno vpliva na kvaliteto našega življenja.

Če na začetku članka omenjene inačice sodijo med lažje prepoznavne, pa težje prepoznamo takšne, pri katerih je del oglasa oseba, ki bi se v njem dejansko lahko pojavila, denimo slavna osebnost. Nekaj podobnega se je pred približno dvema letoma pripetilo tudi slovenski komedijantki Ani Marii Mitić, ki se še do lani ni uspela povsem izvleči iz zagate. Njeno podobo in ime so namreč zlorabili za namen nagovarjanja potencialnih kupcev s strani spletnih goljufov. V tem primeru gre torej za dvojno prevaro. Sprva so prevaranti Ani Marii Mitić ukradli identiteto, saj so njeno ime in podobo uporabili brez njenega vedenja in posledično brez njenega dovoljenja. Druga prevara pa je tista, kateri so podlegle morebitne žrtve, ki so na reklamo, ki je bila videti kot članek, kliknile in nazadnje naročile tablete za hujšanje, ki naj bi jih Ana Maria Mitić oglaševala. Za Žurnal24 je takrat povedala: »Ogorčena sem, saj sama, odkar pomnim, promoviram zdrav življenjski slog in human pogled na zunanji videz, zdaj pa se nekdo grdo okorišča na račun moje prepoznavnosti in priljubljenosti. Ker sem 15 let svoje kariere skrbela za avtentičnost in verodostojnost pri vsaki izjavi, ker se ponašam z močno moralno držo in ker sem zavoljo zdravja sebe in otroka po rojstvu še toliko bolj poudarjala vrednote, ki so mi pomembne, je seveda nekemu umetno narejenemu intervjuju s slikami, pokradenimi iz mojih družbenih omrežij, lahko verjeti, sploh, če se oseba že dalj časa neuspešno bori z odvečnimi kilogrami. Ne obsojam ljudi, ki ‘nasedejo’ prevari; vsak bi rad hitro rešitev, sploh v tem instantnem svetu, ki preveč poudarja zunanji videz. Se mi zdi pa zelo krivično, da se nekdo s tem moralno okorišča, sploh ker je v tabletah neznanega izvora in vsebine lahko tudi kaj nevarnega.«

Oškodovanka se lahko sicer zahvali prav spletu, da je za zlorabo sploh izvedela, saj so jo o tem obvestili njeni oboževalci prek družbenih omrežij. Hitro pa se je odzvala tudi s prijavo zlorabe: »Kontaktirala sem SiCert, ki se žal ukvarjajo le s kibernetskimi napadi, tole pa je bolj civilna zadeva, prijavila sem na Inšpektorat za medije, na Tržni inšpektorat, ki je zadevo predal naprej tudi Zdravstvenemu inšpektoratu. Obrnila sem se celo na policijo,« je še dejala. Nazadnje je izvedela, da gre za podjetje iz Paname, ki na tak način že vrsto let išče svoje žrtve, saj je izven zakonodaje Evropske unije. Povrh vsega pa gre za težko izsledljiv vir.

Slovenska zakonodaja v 47. členu Zakona o medijih pravi, da je prepovedano »prikrito oglaševanje, ki naj bi prepričalo bralca, poslušalca oziroma gledalca, da v primeru objave posameznega oglasa ne gre za oglaševalske vsebine. Za prikrito oglaševanje odgovarjata naročnik objave in odgovorni urednik. V primeru prikritega oglaševanja velja domneva, da je bilo storjeno z namenom.« Prav tako pa je pri oglaševanju prepovedano »uporabljati tehnične postopke, ki bralcem, poslušalcem oziroma gledalcem ne omogočajo zavestnega zaznavanja oglaševanih vsebin.« V istem členu še piše, da se z oglaševanjem ne sme prizadeti spoštovanja človekovega dostojanstva; vzpodbujati rasne, spolne ali narodnostne diskriminacije in verske ali politične nestrpnosti; vzpodbujati dejanj, ki škodujejo zdravju in varnosti ljudi ali zaščiti okolja ali kulturne dediščine; žaliti verskih ali političnih prepričanj; škoditi interesom uporabnikov. Iz neznanega razloga pa vse omenjeno od leta 2011 ne velja za ponudnike oziroma za avdiovizualne medijske storitve, še vedno pa velja za časopise, radijske in spletne objave. Besedilo Zakona o medijih je bilo sicer sprejeto že leta 2001.

V primeru, da na takšno sporočilo vendarle kliknete, ste lahko pozorni vsaj na nekaj opozorilnih znakov, saj obstajajo splošne kategorije prevar. Za začetek se lahko pri člankih s sumljivo vsebino vedno vprašate, ali gre morda za propagandno sporočilo in če gre, ali je to kje označeno, saj bi po zakonu moralo biti. Če se odločite izdelek nazadnje vseeno plačati prek spleta, preverite, ali podjetje, ki mu nakazujete denar, resnično obstaja. Goljufi si namreč želijo, da plačate lažni račun, saj boste v primeru transakcije težko dobili povrnjen denar. Ker so žrtve takšnih prevar pogosteje manj izkušeni mladi ali starejši uporabniki spleta, je dobro, da se z njimi pogovorite o možnostih prevar in jih opozorite, na kaj naj bodo pozorni.

Oglas lahko vsebuje tudi denimo naročanje na novice s tega področja, s čimer vas lahko poskušajo prepričati, da razkrijete svoje osebne, finančne ali varnostne podatke. Gre torej za podoben princip kot pri spletnem ribarjenju ali phishingu. V vsakem primeru je najbolje, da na spletu pustite čim manj svojih osebnih podatkov. Nenazadnje lahko oglas vodi tudi do lažnega spletnega mesta bank, ki so videti skoraj kot prava. »Taka spletna mesta pogosto uporabljajo pojavno okno s pozivom, da vnesete bančne poverilnice. Prave banke ne uporabljajo takih oken. Prav tako na pravih spletnih mestih bank ni nujnih sporočil z oznako Nujno. Ne klikajte pojavnih oken za zbiranje občutljivih podatkov od vas in ne vnašajte svojih osebnih podatkov,« predlagajo pri Policiji. 

Prevaro lahko prepoznate tudi po slabem oblikovanju. V primeru, da opazite oblikovne, črkovalne ali slovnične napake, zavihek raje čim prej zapustite ali pa nanj sploh ne kliknite. Vsekakor pa, kot že omenjeno, izdajte čim manj osebnih podatkov, ki lahko pomagajo goljufom pridobiti dostop do vaših računov, najeti posojila ali kako drugače nezakonito poslovati v vašem imenu, podatke pa lahko prodajo tudi drugim sleparjem. 

Na spletu lahko najdete več nasvetov za profesionalce, ki se ukvarjajo z odnosi z javnostmi, ki podjetjem celo ponujajo, da naj plačajo promocijske članke, saj naj bi tako izdelke še bolj približali potencialnim kupcem. S tem ne le, da krnijo medijsko krajino in zaupanje v medije, ampak tudi ustvarjajo videz legitimnosti, ki ne temelji na preverjenih podatkih, kot naj bi članki sicer temeljili. Živa Slokan, tako kot številni drugi svetovalci za PR, na svoji strani Hype piše tako: »Pozornost potencialnega kupca boste tako prej pritegnili s člankom z zanimivim naslovom, ki na prvo žogo ni videti kot oglas in ne izstopa od druge uredniške vsebine. Če osebo vsebina zanima, bo članek na spletu odprla in tudi prebrala. PR-članki morajo biti po zakonu sicer označeni kot oglasna sporočila, vendar lahko imajo enako obliko kot ostali uredniški članki, zato jih bralci pogosto ne zaznajo kot oglas.« Kako lahko torej zaupate izdelku ali storitvi, ki vas želi pretentati že takoj, ko vas želi s tem spoznati?

Drugi razlogi, da se podjetja odločajo za takšne članke, pa so denimo še ti, da naj bi s pomočjo takšnih reklam lahko podali več informacij. Povrh vsega pa naj bi bile te vsebine za naročnike oglasov cenejše, lažje pa naj bi tudi izmerili, koliko ljudi je oglas prebralo. 

Na vas torej prežijo na vsakem koraku in o tem celo na glas in javno govorijo. Če postanete žrtev spletne prevare, pa se le zavedajte, da niste prvi, niti zadnji, ki se mu/ji je to zgodilo, zato zlorabo čim prej prijavite policiji in tudi spletnemu mestu, na katerem ste imeli prvi stik s prevarantom. V primeru, da ste razkrili podatke o računu, pa se obrnite tudi na banko. Vsekakor pa – dvomite in prevprašujte.

Pia Nikolič