Mladi za mlade

»Mladi so neodgovorni«, »Pojej še nekaj žgancev, pa boš lahko izrazil svoje mnenje«, »S starostjo pride modrost« in podobne puhlice vse prepogosto poslušamo skozi vse življenje. V nekem trenutku smo za nekoga prestari, spet drugič smo premladi. Soljenje pameti drugim je pač slovenski šport in žal leta pri tem niso ne v oviro, ne v pomoč. Ljudje smo različni in čeprav nekdo tudi pri rosnih sedemdesetih morda ne bo odgovoren posameznik in solidaren član družbe, to ne pomeni, da nekdo drug že na začetku srednje šole ni mentalno odrasel in kritično razmišljujoč posameznik, ki produktivno soustvarja svet, v katerem biva. V Kinodvoru se tega dobro zavedajo, zato so mladim že osmo leto zapored pustili, da (sicer z njihovo pomočjo) sami ustvarijo filmski festival.

Srednješolci so se tako ponovno zbrali in že mesece pred Kinotripom gledali filme, o njih razpravljali in nazadnje izbrali tiste, za katere se jim je zdelo, da bi jih želeli gledati tudi njihovi sovrstniki, ki jim je bil festival v prvi vrsti namenjen. Polna zasedenost dvoran priča, da so zadeli žebljico na glavico. Poleg tega pa so se v dvoranah vedno znašli tudi ljudje drugih generacij. 

S Kinotripom so v Kinodvoru torej zajeli vse tiste, za katere se ostali kulturni producenti vseskozi sprašujejo, kako naj jih pritegnejo s svojimi vsebinami. Pri teh letih nam po glavi rojijo predvsem ljubezen, spolnost, nepravičnost družbe, zunanji izgled, ugotavljanje kompleksnosti povezav v družbi, spoznavanje sebe kot samostojnega individuuma, odkrivanje struktur, ki so večje od nas, in podobno. Prav te teme so na festivalu dobro zaobjeli in prav o tem priča tudi nagrada občinstva, ki jo je letos prejel film Izgubljeni fantje. V njem se zgodba osredišča okoli sicer že večkrat videnega tipskega odnosa med dvema najstnikoma, ki zaradi težkega otroštva ne znata zares izkazovati svoje ljubezni, zato novoodkrita čustva do istega spola večkrat izrazita kar skozi nasilje. Film bi lahko primerjali z domačimi Posledicami Darka Štanteta ali pa s še starejšim primerom oranžnolasega Iana Gallagherja in Mickeya iz ameriške verzije serije Shameless. Po eni strani nam dajo takšni prizori možnost vpogleda v posledice odraščanja v neurejenih družinah, po drugi pa še bolj v razmišljanje najstnikov, ki nežnosti kot »pravi moški« nikoli niso smeli zares izkazovati.

Pri Kinotripu si torej upajo spregovoriti o tem, kar najstnike zanima, in to tudi postaviti v primeren kontekst. Izgubljeni fantje so bili po projekciji namreč pospremljeni še s pogovorom. Slogan »mladi za mlade« tako ne predstavlja le inkorporacije mladih v zasidrane družbene sisteme in institucije, ampak tudi priložnost, da ljudje drugih starosti obnovimo spomin na to, kaj se nam je pletlo po glavi, ko smo bili sami v teh letih.

Pia Nikolič